Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! JANUAR 2010

Zlata doba kraljice Elizabete I. – mit ali resničnost?

Zlata doba kraljice Elizabete I. – mit ali resničnost?

 Zlata doba kraljice Elizabete I. – mit ali resničnost?

V ČASU svojega življenja je bila legenda. Pisatelji, pesniki, dramatiki in sodobni filmski ustvarjalci so ovekovečili njeno slavo. V zadnjih letih smo priča poplavi knjig in razstav o njej. Glede na neko mednarodno anketo se je uvrstila med prvo deseterico največjih Britancev. To je angleška kraljica Elizabeta I.

Zakaj ta monarhinja, v svojem času znana tudi kot deviška kraljica in dobra kraljica Bess, tako vztrajno vzbuja pozornost javnosti? Ali je bila njena doba vladanja res zlata?

Podeduje veliko težav

Elizabeta Tudor se je rodila leta 1533, na grenko razočaranje svojega očeta, kralja Henrika VIII., ki si je obupno želel moškega naslednika. Njena mati, Anne Boleyn, ki je bila Henrikova druga žena, mu ni mogla dati sina. Henrik jo je dal obglaviti na podlagi obtožb, za katere mnogi menijo, da so bile izmišljene. Elizabeti je bilo takrat komaj dve leti.

Henrik je do takrat že pretrgal vezi s papežem v Rimu in se proglasil za vrhovnega poglavarja anglikanske cerkve. Po Henrikovi smrti leta 1547 je zavladal njegov mladi sin Edvard VI., čigar verski svetovalci so skušali narediti Anglijo zares protestantsko. Edvard je umrl po samo šestih letih vladanja, država pa je nato pod kratkotrajno in krvavo vladavino Marije I., Elizabetine polsestre, ponovno postala katoliška. * Ko je leta 1558 Elizabeta pri svojih 25-ih zavzela prestol, je bila Anglija versko razdeljena in tik pred bankrotom. Izgubila je še zadnja ozemlja v Franciji in grozila ji je resna nevarnost s strani Španije.

Elizabeta je začela vladati tako, da se je obkrožila s sposobnimi svetovalci, in nekateri od njih so ji stali ob strani večino njenega 44-letnega vladanja. Prvi problem, ki se ga je lotila, je bila religija. Po podatkih britanskega državnega pomorskega muzeja se je odločila »obnoviti reformacijo in vzpostaviti anglikansko cerkev, ki ni bila niti katoliška niti skrajno protestantska«. Ni postala njena vrhovna poglavarka, marveč vrhovna voditeljica, da bi pomirila tiste, ki niso mogli sprejeti ženske za glavo cerkve. Nato je parlament izdal Odlok o poenotenju, s katerim so uvedli verovanja in običaje anglikanske cerkve, čeprav so obdržali tudi določene katoliške obrede. Seveda ta »srednja pot« ni ugajala večini katoličanov niti bolj skrajnim protestantom, puritancem.

Elizabeta pa se je ukvarjala še z eno bolj osebno težavo. Kako naj si pridobi zvestobo in spoštovanje naroda, ki je še vedno čutil posledice strašnega vladanja Marije I.? Odločila se je, da bo izkoristila to, da je ženska. Zgodovinar Christopher Haigh pojasnjuje: »Elizabeta je bila na prestolu deviška kraljica; cerkvi je bila mati, plemstvu teta, svojim svetovalcem sitna žena, dvorjanom pa zapeljivka.« Njena  skrivnost je bila v tem, da je ljudem nenehno zagotavljala, da do njih goji prav posebno ljubezen. Tudi oni so jo imeli radi, oziroma vsaj tako jim je kar naprej govorila, in kmalu so ji verjeli.

Parlament je komaj čakal, da se Elizabeta poroči in rodi protestantskega naslednika. Kraljevi snubci so se vrstili eden za drugim. Elizabeta je hlinila zanimanje in se za zakon pogajala mesece, včasih celo leta, preden se je odločila, da se ne želi zaročiti. To je storila takrat, ko je bil s političnega stališča za to najbolj ugoden čas.

Kar se tiče religije, Elizabeta ni bila skrajnostna, zato je postala tarča zarot. Na napad se je pripravljala njena katoliška sestrična Marija Stuart, ki je v očeh katoliške Evrope veljala za upravičeno naslednico Marije I. Ta nevarnost se je okrepila leta 1568, ko se je Marija morala odreči škotski kroni in pobegniti v Anglijo. Čeprav je bila v hišnem priporu, je hitro prevzela vodilno vlogo pri katoliških spletkah, da s prestola vržejo protestantsko kraljico. Kljub temu je bila Elizabeta odločno proti usmrtitvi somonarhinje. Leta 1570 je papež Pij V. izdal papeško bulo, s katero je izobčil Elizabeto in njene podanike oprostil podložnosti kraljici. Naslednji papež, Gregor XIII., je šel še dlje, ko je objavil, da ne bi bil noben greh napasti Anglijo in na silo odstraniti kraljico. Elizabeta je bila prisiljena ukrepati, ko je odkrila, da Anthony Babington načrtuje njen umor in da je vpletena tudi Marija. Nazadnje je morala sprejeti odločitev. Pod močnim pritiskom parlamenta je leta 1587 končno privolila v Marijino usmrtitev. Katoliška Evropa je bila besna, še posebej pa španski kralj Filip II.

Drzna strategija katoliškega Filipa

Filip, ki je bil takrat najmogočnejši vladar v Evropi, je skušal ohraniti Anglijo katoliško tako, da je Elizabeto, ko je postala kraljica, prosil za roko, a je ona zavrnila njegovo ponudbo. Že več let so angleški gusarji plenili španske ladje in pristanišča ter tako spodkopavali njihovo kolonialno oblast. In za nameček je Elizabeta podpirala Nizozemsko pri njenem boju za neodvisnost od Španije. Marijina usmrtitev je bila za Filipa kaplja čez rob. Papež ga je spodbudil k načrtovanju, da s špansko armado, velikansko floto 130 ladij, odpluje do Nizozemske, tam pobere številčno kopensko vojsko, prečka Rokavski preliv in napade Anglijo. Še preden je bila flota v celoti pripravljena na odhod, so angleški vohuni odkrili zaroto. Elizabeta je sira Francisa Draka skupaj s 30 ladjami poslala v špansko pristanišče Cádiz. Tam so uničili precej sovražnikovih ladij in zadržali armado za leto dni.

Ko je armada leta 1588 končno zapustila pristanišče, je bila angleška mornarica že pripravljena nanjo. Španska flota je bila sicer napadena, vendar je uspela brez večje škode prečkati Rokavski preliv in se zasidrati v francoskem pristanišču Calais. Naslednjo noč  so Angleži poslali tja osem zažigalnih ladij. * Španska flota se je v paniki razbežala in po siloviti bitki jo je jugozahodni veter ponesel proč od Anglije, na sever proti Škotski. Zaradi neurij pri Škotski in zahodni irski obali je polovica španskih ladij doživela brodolom, preostale pa so se poškodovane počasi vrnile v Španijo.

Začetek »zlate dobe«

Ko je Elizabeta pričela vladati, Anglija ni imela nobenih čezoceanskih kolonij. V nasprotju s tem pa si je Španija pridobila veliko bogastva iz obsežnih področij, ki jih je osvojila v Severni, Srednji in Južni Ameriki. Anglija je želela imeti svoj delež. Zato so se pogumni pustolovci odpravili čez oceane iskat slavo, bogastvo in nove trgovske poti do Kitajske in Daljnega vzhoda. Sir Francis Drake je kot prvi pomorski kapitan s svojo ladjo obplul svet in je med plovbo ob zahodni obali Južne in Severne Amerike ropal španske ladje, na katerih so bili zakladi. Sir Walter Raleigh, ki je kljuboval španskemu monopolu nad novim svetom, je podprl prizadevanja, da bi našli kolonijo na vzhodni obali Severne Amerike. Ozemlje, ki ga je tam zavzel, je v čast angleški deviški kraljici poimenoval Virginija (izpeljanka iz angleške besede virgin, kar pomeni devica). Čeprav so bili ti zgodnji poskusi kolonizacije neuspešni, se je s tem prebudilo zanimanje Anglije za prihodnje podvige. Potem ko je bila španska »nepremagljiva armada« poražena, je Angliji rasel pomorski sloves in Elizabeta je podprla nove trgovske posle na drugem koncu sveta v jugovzhodni Aziji. Tako je bilo vse pripravljeno za nastanek britanskega imperija, ki je navsezadnje zajel ves svet. *

V Angliji je Elizabeta spodbujala k izobraževanju. Ustanovile so se nove šole in tako so se mnogim študentom odprla vrata v svet pisane besede. Žeja po literaturi, združena z napredkom v tiskanju, je ustvarila kulturni razmah. To je bila doba Williama Shakespeara in drugih velikih dramatikov. Občinstvo je trumoma obiskovalo nova gledališča, kjer so uživali v njihovih igrah. Pesniki so pisali ekspresivne sonete in skladatelji so ustvarjali izvirno glasbo. Vešči umetniki so slikali odlične miniaturne portrete kraljice in dvorjanov. Novi svetopisemski prevodi so dobili svoje častno mesto v cerkvah in domovih. Vendar ti zlati časi niso trajali dolgo.

Zlata doba izgubi sijaj

Zadnja leta Elizabetinega življenja so bila polna težav. Ker je preživela svoje zaupne svetovalce, je prednosti podelila le nekaterim izbrancem, kar je na dvoru izzvalo divjo tekmovalnost in celo neuspešen upor. Njeno kraljestvo se je znova versko razdelilo. Katoličani se niso hoteli udeleževati protestantskih verskih obredov in zato so bili žrtve vse večjega  preganjanja. Do konca Elizabetinega vladanja je bilo usmrčenih približno 200 duhovnikov in laikov. Tudi puritance so zapirali in obsojali na smrt. Na Irskem je izbruhnil upor proti angleški oblasti in vojna s Španijo se je nadaljevala. Zaradi štirih zaporednih slabih letin je bilo vse več ljudi brezposelnih in prisiljenih v beraštvo, ljudje pa so tudi nasprotovali visokim cenam hrane. Elizabetina priljubljenost je usahnila. Anglija ni nič več ljubila svoje deviške kraljice.

Elizabeta je postopoma izgubila voljo do življenja in je kot zadnja vladarica Tudorjev umrla 24. marca 1603. Narod je sprejel novico z osuplim molkom, toda do večera je že proslavljal novega monarha s kresovi in pouličnimi zabavami. Končno so imeli kralja – škotskega kralja Jakoba VI., protestantskega sina Marije Stuart. V svoji vlogi angleškega kralja Jakoba I. je uspel narediti to, česar Elizabeti ni – združiti dve kraljestvi pod enim monarhom. Vendar se je začetni optimizem kmalu spremenil v razočaranje in narodu se je pričelo tožiti po dnevih svoje dobre kraljice Bess.

Je bila to res zlata doba?

Zgodnji zgodovinarji so Elizabeto opevali v svojih delih. Nekaj let po njeni smrti je William Camden njeno vladanje opisal kot zlato dobo napredka, v kateri je močno navdihovala svoje ljudstvo. Temu pogledu nihče ni oporekal več stoletij. Elizabetina slava je proti koncu 19. stoletja celo narasla, ko so ji pripisali zasluge za rojstvo britanskega imperija, ki je do takrat zajemal četrtino sveta.

Nekateri sodobni zgodovinarji pa na njeno vladanje ne gledajo skozi takšna rožnata očala. V knjigi The Oxford Illustrated History of Britain piše: »Elizabeta je dosegla posmrtno slavo, ki pa daleč presega njene dejanske dosežke. Jasno je, da so nas njena propaganda, [. . .] dolgo življenje, vladanje v dobi Shakespeara, ko je Anglija doživela kulturni razcvet, in posrečena zmaga nad armado zapeljali v to, da smo jo občudovali in spregledali preprosto dejstvo, da je Angliji molče dovolila postati neobvladljiva.« Haigh, ki smo ga že navajali, razlaga, zakaj so nekateri zgodovinarji pisali, tako kot so: »Leta 1603 so ljudje gledali na Elizabeto kot na neumno starko, saj so vse upe stavili na kralja iz dinastije Stuart. Do leta 1630, ko je vladavina Stuartov razočarala, je ona postala simbol vseh vrlin, ki naj bi jih imel vladar.«

Brez dvoma je bila Elizabeta izjemna ženska v moškem svetu. Ta inteligentna in odločna vladarica je izredno obvladovala odnose z javnostjo, pri tem pa so ji pomagali ministri, ki so ji spretno pripravljali govore, javne nastope, oblačila in portrete, da bi povzdignili njeno kraljevsko podobo in legendarno zlato dobo.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 6 Glej članek »Zdaj so priznali versko nestrpnost« v Prebudite se!, 8. april 2000, strani 12–14.

^ odst. 13 Zažigalna ladja je bila vojaško plovilo, natovorjeno z razstrelivom in drugimi vnetljivimi snovmi, ki so ga gorečega spustili med sovražne ladje, da jih je uničilo.

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

»Elizabeta je dosegla posmrtno slavo, ki pa daleč presega njene dejanske dosežke.«

[Okvir/slika na strani 22]

 JOHN DEE IN BRITANSKI IMPERIJ

Elizabeta je Johna Deeja (1527–1608/9) imela za svojega filozofa. Ta ugledni matematik, geograf in astronom se je zelo zanimal tudi za astrologijo in okultizem. Kraljici je svetoval, kateri je najugodnejši dan za njeno kronanje, in svoje spretnosti je uporabljal na dvoru. Pripisujejo mu zasluge za uveljavitev izraza »britanski imperij«. Elizabeto je spodbujal, naj nase gleda kot na vladarico prihodnjega imperija, ki bo nastal z nadzorom nad oceani in s kolonizacijo novih dežel. Zato je poučeval raziskovalce o navigaciji, še zlasti pri iskanju severovzhodnih in severozahodnih poti do Orienta, podprl pa je tudi načrte za kolonizacijo Severne Amerike.

[Vir slike]

Photograph taken by courtesy of the British Museum

[Slike na straneh 20, 21]

A) angleške zažigalne ladje, ki so jih poslali med špansko armado B) sir Francis Drake C) kraljica Elizabeta Č) gledališče Globe D) William Shakespeare

[Viri slik]

A: From the book The History of Protestantism (Vol. III); B: ORONOZ; C: From the book Heroes of the Reformation; Č: From the book The Comprehensive History of England (Vol. II); D: Encyclopædia Britannica/11th Edition (1911)

[Navedba vira slike na strani 19]

© The Bridgeman Art Library International