Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! APRIL 2004

Mojzes – človek ali mit?

Mojzes – človek ali mit?

MOJZESU so takoj po rojstvu stregli po življenju. Člani njegovega ljudstva so bili potomci skupine nomadskih družin, ki so se z očetom Jakobom oziroma Izraelom nastanili v Egiptu, da bi ubežali lakoti. Desetletja so živeli v miru s svojimi egipčanskimi sosedi. Nato pa se je zgodila strašna sprememba. Priznano zgodovinsko poročilo pravi: »Nastopi pa v Egiptu nov kralj [. . .]. Ta reče ljudstvu svojemu: Glejte, ljudstvo sinov Izraelovih je številnejše in mogočnejše od nas. Dejte, pametno ravnajmo proti njemu, da se ne razmnoži.« In kakšen je bil načrt? Izraelce so nadzirali z neusmiljenim nalaganjem dela, potem pa so še hebrejskima babicama naročili, naj usmrtita vsakega novorojenega fantka. (2. Mojzesova 1:8–10, 13, 14) Izraelci so zaradi poguma svojih dveh babic, ki nista želeli ubogati tega ukaza, vseeno postajali vse številnejši. Zato je egiptovski kralj ukazal: »Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil.« (2. Mojzesova 1:22SSP)

Neki izraelski par, Amram in Jokebeda, ‚se ni bal kraljevega ukaza‘. (Hebrejcem 11:23) Jokebeda je rodila sina, ki je bil kasneje opisan kot »prijeten Bogu«. * (Dejanja 7:20) Morda sta nekako sprevidela, da je Bog naklonjen temu otroku. Kakor koli že, nista pustila, da bi ga usmrtili. Odločila sta se, da ga bosta skrila, s tem pa sta tvegala tudi svoje življenje.

Po treh mesecih Mojzesa nista mogla več skrivati. Ker nista imela več druge izbire, sta ukrepala. Jokebeda je otroka položila v košaro iz papirusovega trstja in jo spustila po Nilu. Nevede je povzročila, da je Mojzes postal zgodovinska oseba! (2. Mojzesova 2:3, 4)

Verodostojni dogodki?

Danes mnogi strokovnjaki menijo, da so ti dogodki izmišljeni. »Dejstvo je,« piše v Christianity Today, »da ni bilo odkritega niti enega samcatega neposrednega arheološkega dokaza [za leta], ki so jih izraelski otroci preživeli v Egiptu.« Čeprav neposrednih fizičnih dokazov morda res ni, pa obstaja veliko posrednih  dokazov za verodostojnost biblijskega zapisa. Egiptolog James K. Hoffmeier v svoji knjigi Israel in Egypt piše: »Arheološki dokazi jasno kažejo, da so v Egipt pogosto prihajali Levantinci [prebivalci vzhodnih sredozemskih držav], še posebej zaradi sušnih vremenskih razmer [. . .] Zato je bil Egipt nekje od leta 1800 do 1540 pr. n. š. privlačno področje, kamor so se selili semitsko govoreči ljudje iz zahodne Azije.«

Vrhu tega je dolgo veljalo, da je biblijski opis egipčanskega suženjstva točen. Knjiga Moses—A Life poroča: »Videti je, da biblijsko poročilo o zatiranju Izraelcev potrjuje pogosto ponovljena poslikava na grobnici iz staroveškega Egipta, kjer je zelo jasno vidna  skupina sužnjev, ki izdelujejo glineno opeko.«

Dejstva potrjujejo tudi biblijski opis košare, ki jo je uporabila Jokebeda. V Bibliji piše, da je bila narejena iz papirusa. To rastlino so glede na zapis iz Cookovega Commentaryja »Egipčani pogosto uporabljali za lahke in hitre čolne«.

Vendar ali ni težko verjeti, da bi državni voditelj odredil hladnokrven pomor otrok? Strokovnjak George Rawlinson nas spomni: »Pomor otrok je [. . .] zelo razširjen v različnih časih in krajih, nanj pa se gleda kot na nekaj povsem običajnega.« Zares, tudi danes ni težko najti enako grozljivih primerov množičnega pobijanja. Biblijski zapis je morda presunljiv, a je na žalost zelo verodostojen.

Posvojen v faraonovo družino

Usoda Jokebedinega otroka ni bila prepuščena naključju. Ona »položi dečka vanjo [v košaro] in jo dene v ločje na Nilovem bregu«. To je bil najbrž kraj, za katerega je upala, da bodo tam košaro našli. Tja se je morda redno prihajala kopat faraonova hči. * (2. Mojzesova 2:2–4)

Košaro so kmalu opazili. »Ko jo je [faraonova hči] odprla, je zagledala otroka, dečka, ki je jokal. Zasmilil se ji je in je rekla: ‚To bo kak hebrejski otrok!‘« Egipčanska princesa se je tako odločila, da ga posvoji. Ime, ki so ga dečku dali njegovi starši, je že zdavnaj pozabljeno. Danes je po vsem svetu znan po imenu, ki mu ga je dala njegova krušna mama – Mojzes. * (2. Mojzesova 2:5–10SSP)

Ali ni to, da bi egipčanska princesa sprejela takšnega otroka, malce privlečeno za lase? Ne, saj je egipčanska religija učila, da so dobra dela pogoj za vstop v nebesa. Glede same posvojitve pa arheologinja Joyce Tyldesley pravi: »Egipčanke so dosegle enakopravnost z Egipčani. Imele so enake pravne in ekonomske pravice, vsaj teoretično, in [. . .] lahko so posvojile otroka.« V nekem staroveškem posvojitvenem papirusu pravzaprav piše, kako je neka Egipčanka posvojila svoje sužnje. Kar se tiče najema Mojzesove mame kot dojilje, pa v The Anchor Bible Dictionary piše: »To, da je Mojzesova biološka mati prejemala plačilo za to, da ga je vzrejala [. . .], nas spominja na podobne dogovore v mezopotamskih posvojitvenih pogodbah.«

Ali bo Mojzesu sedaj, ko so ga posvojili, hebrejska dediščina prikrita kot temačna skrivnost? Nekateri hollywoodski filmi to tako prikažejo. Sveto pismo pa pravi drugače. Mojzesova sestra Mirjama je spretno uredila, da je otročiča dojila njegova mama Jokebeda. Ta bogaboječa ženska pred svojim sinom gotovo ni skrivala resnice! Otroke se je v teh davnih časih pogosto dojilo več let, zato je imela Jokebeda veliko priložnosti, da je Mojzesa učila o ‚Abrahamovem, Izakovem in Jakobovem Bogu‘. (2. Mojzesova 3:6) Kasneje, ko je živel pri faraonovi hčeri, se je moral ‚izobraziti v vsej egipčanski modrosti‘, vendar mu je v rani mladosti dobljeni duhovni temelj zelo koristil. Trditve zgodovinarja Jožefa, da je Mojzes dosegel položaj pomembnega vojskovodja v vojni z Etiopijo, ni mogoče potrditi. Vendar pa v Bibliji piše, da je »bil silen v besedah in dejanjih«. * (Dejanja 7:22SSP)

Mojzes je bil pri svojih 40-ih letih nedvomno pripravljen, da postane pomemben egiptovski  vodja. Moč in bogastvo bi lahko bila njegova, če bi ostal v faraonovi družini. Zgodilo pa se je nekaj, kar je spremenilo njegovo življenje.

Izgon v Madian

Nekega dne Mojzes »vidi moža Egipčana, da tepe moža Hebrejca, izmed bratov njegovih«. Mojzes je več let užival ugled tako pri Hebrejcih kot Egipčanih. A ko je videl, kako se pretepa Soizraelca, čigar življenje je bilo morda celo v nevarnosti, ga je to navedlo k dramatični odločitvi. (2. Mojzesova 2:11) »Branil [se je] imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim.« (Hebrejcem 11:24, 25)

Mojzes je hitro in odločno ukrepal: »Ubije Egipčana in ga zagrebe v pesek.« (2. Mojzesova 2:12) To ni bilo dejanje nekoga, ki »je nagnjen k nenadnim izbruhom jeze«, je izjavil neki kritik. Bilo je skoraj gotovo dejanje vere – čeprav zmotno – v Božjo obljubo, da bo Izrael rešen iz Egipta. (1. Mojzesova 15:13, 14) Morda je Mojzes naivno verjel, da bo s svojimi dejanji ljudstvo spodbudil k uporu. (Dejanja 7:25) Na njegovo razočaranje pa Soizraelci niso želeli sprejeti njegovega vodstva. Ko je novica o uboju prišla do faraona, je bil Mojzes prisiljen pobegniti. Nastanil se je v Madianu in se poročil z Ziforo, ki je bila hči nomadskega poglavarja Jetra.

Štirideset dolgih let je Mojzes živel kot preprost pastir, njegovo upanje, da bo osvoboditelj, pa je vse bolj plahnelo. Nekega dne je privedel Jetrove črede blizu gore Horeb. Tam se mu je v gorečem grmu prikazal Jehovov angel. Predstavljajte si prizor. »Popelji moje ljudstvo, sinove Izraelove, iz Egipta,« zapove Bog. Ko Mojzes odgovarja Bogu, je neodločen, plah in negotov. »Kdo sem jaz,« se brani, »da naj grem k Faraonu ter popeljem sinove Izraelove iz Egipta?« Prizna tudi osebno napako, ki jo nekateri ustvarjalci filmov napačno predstavijo: očitno ima govorno napako. Kako drugačen je Mojzes od junakov starih mitov in legend! Po štiridesetih letih pastirjevanja je ta mož postal ponižen in blag. Čeprav Mojzes ni verjel vase, je Bog prepričan, da je primeren za vodja! (2. Mojzesova 3:1–4:20)

Osvoboditev iz Egipta

Mojzes zapusti Madian, pride pred faraona in zahteva osvoboditev Božjega ljudstva. Ko  trmasti vladar tega noče narediti, Egipt prizadene deset pogubnih nadlog. Deseta nadloga povzroči smrt egiptovskega prvorojenca, in premagani faraon končno izpusti Izraelce. (2. Mojzesova, poglavja 5–13)

Večina bralcev te dogodke dobro pozna. Vendar ali gre za zgodovinska dejstva? Nekateri pravijo, da je pripoved izmišljena, ker pač ni navedeno faraonovo ime. * Toda Hoffmeier, ki smo ga prej navajali, pravi, da so egipčanski pisarji pogosto namensko izpuščali imena faraonovih sovražnikov. Trdi: »Zgodovinarji prav gotovo ne bi oporekali resničnosti pohoda Tutmozisa III. pri Megidu, ker imeni kraljev Kadesa in Megida nista zapisani.« Hoffmeier pravi, da faraon ni imenovan iz »dobrih teoloških razlogov«. Med drugim je s tem, da faraon ni imenovan, pozornost usmerjena na Boga in ne nanj.

Kljub temu kritiki zavračajo, da je tako veliko Judov odšlo iz Egipta. Učenjak Homer W. Smith je dejal, da bi bila takšna masovna preselitev »prav gotovo zelo znana v egipčanski oziroma sirijski zgodovini [. . .]. Veliko verjetnejše je, da je legenda o odhodu popačeno in izmišljeno poročilo o sorazmerno majhnem  številu ljudi, ki so pobegnili iz Egipta v Palestino.«

Res je, da do sedaj niso našli nobenega egipčanskega zapisa o tem dogodku. Vendar Egipčane ni nič zadrževalo pred tem, da bi spremenili zgodovinske zapise, ko bi bila resnica neprijetna ali bi škodovala njihovim političnim interesom. Ko je na oblast prišel Tutmozis III., je skušal zabrisati spomin na svojo prednico Hačepsut. Egiptolog John Ray pravi: »Njeni opisi so bili izbrisani, njeni obeliski obzidani in njeni spomeniki pozabljeni. Njenega imena ni v kasnejših letopisih.« Podobni poskusi prikrojevanja oziroma prikrivanja neprijetnih dejstev se dogajajo tudi v sodobnem času.

Kar pa se tiče pomanjkanja arheoloških dokazov za življenje v puščavi, ne smemo pozabiti, da so bili Judje nomadi. Niso gradili mest; niso bili poljedelci. Verjetno so za sabo pustili le stopinje. Kljub temu je prepričljive dokaze o bivanju v puščavi mogoče najti v sami Bibliji. V celotni sveti knjigi je veliko navedkov, ki govorijo o tem. (1. Samuelova 4:8; Psalmi 78, 95 in 106; 1. Korinčanom 10:1–5) Omembe vredno je, da je tudi Jezus Kristus pričeval o dogodkih v puščavi. (Janez 3:14)

Nedvomno je biblijski zapis o Mojzesu verodostojen, resničen. Kljub temu je Mojzes živel pred mnogo leti. Kako lahko danes vpliva na vaše življenje?

^ odst. 3 Dobesedno »lep Bogu«. V The Expositor’s Bible Commentary piše, da se izraz najverjetneje ne nanaša samo na otrokov izredni telesni videz, ampak tudi na »lastnosti njegovega srca«.

^ odst. 11 Kopanje v Nilu »je bilo v staroveškem Egiptu običajno«, piše Cook v Commentaryju. »Reko Nil so častili kot izvor [. . .] Ozirisa in ji pripisovali edinstveno moč, namreč da daje življenje in plodnost.«

^ odst. 12 Strokovnjaki veliko razpravljajo o izvoru tega imena. V hebrejščini Mojzes pomeni »izvlečen; rešen iz vode«. Zgodovinar Jožef Flavij je pojasnil, da je ime Mojzes sestavljeno iz dveh egipčanskih besed, ki pomenita »voda« in »rešen«. Danes nekateri strokovnjaki prav tako menijo, da ime Mojzes izvira iz egipčanskega jezika, toda pravijo, da najverjetneje pomeni »Sin«. To mišljenje pa temelji na podobni izgovarjavi besede »Mojzes« in nekaterih drugih egipčanskih besed. Nihče zares ne ve, kakšna je bila izgovarjava stare hebrejščine ali egipčanščine, zato so takšne teorije le ugibanja.

^ odst. 14 Knjiga Israel in Egypt pravi: »Celotna zamisel, da je Mojzes odraščal na egiptovskem dvoru, se zdi kot izmišljotina. A podrobnejši pregled kraljevega dvora v Novem kraljestvu kaže drugače. Tutmozis III. [. . .] je vpeljal navado, da se je prince podložnih kraljev zahodne Azije pripeljalo v Egipt in poučevalo o egipčanskih navadah [. . .] Tako je tujim princem in princesam egiptovski dvor bil domač.«

^ odst. 22 Nekateri zgodovinarji pravijo, da je bil faraon iz Druge Mojzesove knjige Tutmozis III. Drugi menijo, da je šlo za Amenhotepa II., Ramzesa II. in tako naprej. Zaradi zmede v egipčanski kronologiji ni mogoče z gotovostjo določiti, kateri je bil ta faraon.