Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Jehovove priče

slovenščina

Prebudite se!  |  junij 2002

 Biblijsko gledišče

Ali naj bi kristjani oznanjevali drugim?

Ali naj bi kristjani oznanjevali drugim?

MORDA vam vaša vzgoja ali kultura narekujeta, da se o religiji ne bi smeli pogovarjati zunaj družinskega kroga ali cerkve. Zaradi tega se morda vznemirite, če kdo pride nenapovedan na vaš dom z Biblijo v roki. Nekateri so si takšno gledišče izoblikovali zaradi nasilja v zgodovini religije, katero so izvajali pod pretvezo pohodov reševanja duš.

Zgodovina mnogih narodov pričuje o množičnih spreobračanjih ljudi, katerih ni spodbujala ljubezen do Kristusa, ampak prej oster meč. Mnogi ljudje so se skrivali, zapustili domove in državo ali celo izgubili življenje; nekatere so sežgali na grmadi, ker niso želeli sprejeti vere preganjalcev.

Navdihnjeni biblijski spisi ne podpirajo takšnih nasilnih dejanj spreobračanja. Ali se zato z drugimi tudi ne bi smeli pogovarjati o svojem verskem prepričanju? Biblija sama odgovarja.

Pooblaščeni za poučevanje

Najprej razmislite o vzorcu, ki ga je postavil Jezus Kristus. Bil je mojstrski učitelj, ki je vplival na življenje svojih poslušalcev. (Janez 13:13, 15) Njegovo poučevanje v govoru na gori je bilo preprosto, vendar močno, in poslušalci so se ‚silno čudili nauku njegovemu; zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast‘. (Matevž 7:28, 29) Po približno 2000 letih njegovi nauki še vedno vplivajo na življenje tistih, ki jih preiskujejo. V potrdilo tega gledišča je profesor Hans Dieter Betz dejal, da »je vpliv govora na gori na splošno močno presegel meje judovstva in krščanstva ali celo zahodne kulture«.

Jezus je neposredno pred svojim vnebohodom dal zapoved, s katero je zagotovil, da se bo po njegovi smrti delo poučevanja, ki ga je pričel, nadaljevalo in celo okrepilo. (Janez 14:12) Svojim učencem je dal navodila, naj gredo do ljudi vseh narodov in ‚jih učijo izpolnjevati vse‘, kar koli je zapovedal. Glavni namen te naloge se je razjasnil v isti izjavi, ko je Jezus dejal: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence.« (Matevž 28:19, 20, poudarili mi; Dejanja 1:8.)

Razmislite tudi o zgledu apostola Pavla. Ko se je spreobrnil h krščanstvu, se o novonajdeni veri ni sramoval govoriti z drugimi. (Dejanja 9:17–19, 22) Pavel je imel navado govoriti po sinagogah in dokazovati ‚na podlagi pisem, da je moral Kristus trpeti in vstati iz mrtvih‘. Vešče je ‚razgovarjal ž njimi na podlagi pisem‘, da bi »prepričeval Jude in Grke«. (Poudarili mi.) V nekem priročniku je pisalo,  da grška beseda za »prepričevati«, pomeni »z utemeljevanjem ali moralnim razglabljanjem spreminjati um«. Pavel je s svojim prepričljivim dopovedovanjem »prepričal in spreobrnil precejšnjo množico ljudi«. (Dejanja 15:3; 17:1–4, 17; 18:4; 19:26NW)

Siljenje ali prepričevanje – katero?

V sodobnem času se izraz »proselitizem« uporablja v pomenu takšnega ali drugačnega nasilnega spreobračanja. Biblija tega ne podpira. Namesto tega uči, da so bili ljudje ustvarjeni kot svobodna bitja s prednostjo in odgovornostjo izbire, kako bodo živeli. K temu spada tudi odločitev, kako častiti Boga. (5. Mojzesova 30:19, 20; Jozue 24:15)

Jezus je spoštoval to od Boga dano pravico, tako da svoje veličastne moči in oblasti ni nikoli uporabil, da bi koga silil ali priganjal, naj sprejme njegove besede. (Janez 6:66–69) Svoje poslušalce je motiviral z logičnim utemeljevanjem, ponazoritvami in mnenjskimi vprašanji, vse z namenom, da doseže njihovo srce. (Matevž 13:34; 22:41–46; Lukež 10:36) Jezus je svoje učence učil, naj so enako spoštljivi do drugih. (Matevž 10:14)

Očitno je Pavel pri svoji strežbi posnemal Jezusa. Tako kot je Pavel svoje poslušalce prepričeval z logičnim utemeljevanjem iz Svetega pisma, je tudi spoštoval občutke in stališča drugih. (Dejanja 17:22, 23, 32) Razumel je, da nas mora k dejavnemu služenju Stvarniku vzgibavati ljubezen do Boga in Kristusa. (Janez 3:16; 21:15–17) Zato je naša odločitev osebna.

Osebna odločitev

Razumni ljudje pomembnejših življenjskih odločitev, kot so denimo glede bivališča, zaposlitve ali vzgoje otrok, ne sprejmejo nepremišljeno. Morda raziščejo še druge možnosti, razmislijo o svojih ugotovitvah in verjetno tudi vprašajo za nasvet. Šele ko razmislijo o vsem tem, se odločijo.

Odločitvi o načinu čaščenja Boga je vredno posvetiti več našega časa in truda kot kateri koli drugi odločitvi v življenju. Vplivala bo na to, kako živimo sedaj, in kar je še pomembnejše, na obet našega večnega življenja v prihodnosti. Berejski kristjani v prvem stoletju so to jasno razumeli. Čeprav jim je dobro novico osebno razložil apostol Pavel, so še vedno vsak dan skrbno preučevali Sveto pismo, da bi se prepričali, ali je to, kar so se naučili, resnica. Zato jih »je veliko izmed njih sprejelo vero«. (Dejanja 17:11, 12)

Danes Jehovove priče nadaljujejo delo poučevanja in pridobivanja učencev, ki ga je vpeljal Jezus. (Matevž 24:14) Spoštujejo pravico drugih, da imajo svojo vero. Toda, ko z drugimi govorijo o svojem verskem prepričanju, posnemajo vzorec, ki je prikazan v Bibliji. Res, odkritosrčno dopovedujejo iz Svetega pisma in to opravljajo z zavestjo, da to delo rešuje življenje. (Janez 17:3; 1. Timoteju 4:16)