Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Zbližaj se z Jehovom

 21. POGLAVJE

Jezus razodene »modrost od Boga«

Jezus razodene »modrost od Boga«

1.–3. Kako so se Jezusovi nekdanji sosedje odzvali na njegov pouk in česa se glede njega niso zavedali?

NAVZOČI so bili osupli. Pred njimi je v sinagogi stal mlad mož z imenom Jezus in učil. Dobro so ga poznali, saj je odraščal v njihovem mestu in leta delal med njimi kot tesar. Morda so nekateri živeli v hišah, ki jih je Jezus pomagal zgraditi, ali pa so na njivi delali s plugi in jarmi, ki jih je on naredil s svojimi rokami. * Kako pa se bodo odzvali na pouk tega nekdanjega tesarja?

2 Večinoma so bili poslušalci začudeni in so vpraševali: »Odkod temu ta modrost?« Pripomnili pa so tudi: ‚Ta je tesar, Marijin sin.‘ (Matevž 13:54–58; Marko 6:1–3) Žal so Jezusovi nekdanji sosedje razmišljali takole: ‚Ta tesar je naš rojak, nič boljši ni od nas.‘ Zavrnili so ga kljub modrosti, ki je vela iz njegovih besed. Niso se zavedali, da modrost, s katero je govoril, ni njegova.

3 Kje pa je Jezus dobil takšno modrost? »Moj nauk ni moj,« je rekel, »ampak tega, ki me je poslal.« (Janez 7:16) Apostol Pavel je pojasnil, da je Jezus »za nas postal modrost od Boga«. (1. Korinčanom 1:30SSP) Jehova je po svojem Sinu, Jezusu, razodel svojo modrost. In to je bilo tako zelo res, da je Jezus lahko rekel: »Jaz in Oče sva eno.« (Janez 10:30) Preiščimo tri področja, na katerih je Jezus kazal »modrost od Boga«.

 O čem je učil

4. a) Kakšna je bila tema Jezusovega sporočila in zakaj je bilo to zelo pomembno? b) Zakaj je bil Jezusov nasvet vedno uporaben in je tistim, ki so ga poslušali, kar najbolj koristil?

4 Najprej preglejmo, o čem je Jezus učil. Tema njegovega sporočila je bila ‚dobra novica o Kraljestvu‘. (Lukež 4:43NW) To je bilo zelo pomembno zaradi vloge, ki jo bo Kraljestvo imelo pri opravičenju Jehovove suverenosti in večni blagoslovitvi človeštva. Jezus je učil tudi tako, da je modro svetoval za vsakodnevno življenje. Dokazal je, da je napovedani »Čudoviti svetovalec«. (Izaija 9:5SSP [9:6AC]) Ali bi bilo sploh mogoče, da njegov nasvet ne bi bil čudovit? Temeljito je poznal Božjo Besedo in njegovo voljo, do podrobnosti je razumel človeško naravo in močno je ljubil človeštvo. Zato je bil njegov nasvet vedno uporaben in je tistim, ki so ga poslušali, kar najbolj koristil. Govoril je »besede večnega življenja«. In res, njegov nasvet nas vodi k rešitvi, če ga le upoštevamo. (Janez 6:68)

5. Katere teme je Jezus med drugim obravnaval v govoru na gori?

5 Govor na gori je izrazit zgled modrosti brez primere, kakršno lahko najdemo v Jezusovem poučevanju. Ta govor, kot ga zapisuje Matevžev evangelij 5:3–7:27, bi verjetno trajal samo 20 minut. Toda nasvet, ki ga v njem najdemo, ni vezan na čas. Tudi danes ima enak vpliv, kot ga je imel takrat, ko ga je Jezus prvič izrekel. Govoril je namreč o široki paleti tem, med drugim tudi o tem, kako izboljšati odnose z drugimi (5:23–26, 38–42; 7:1–512), kako ostati moralno čist (5:27–32) in kako smiselno živeti (6:19–24; 7:24–27). Vendar pa Jezus svojim poslušalcem ni le govoril o tem, kaj je modro; to jim je tudi prikazal, tako da je pojasnjeval, logično sklepal in dokazoval.

6.–8. a) Katere prepričljive razloge za to, da se pazimo skrbi, je navedel Jezus? b) Iz česa se vidi, da Jezusov nasvet odseva modrost od zgoraj?

 6 Razmisli na primer, kaj modrega je Jezus svetoval o tem, kako se spoprijemati s skrbmi zaradi gmotnih reči, kot to opisuje 6. poglavje Matevževega evangelija. Svetuje nam: »Ne skrbite [več, NW] za življenje svoje, kaj boste jedli in kaj boste pili, tudi ne za telo svoje, kaj boste oblekli.« (25. vrstica) Hrana in obleka sta nujni potrebščini in povsem naravno je skrbeti za to, da si ju priskrbimo. Jezus pa nam pravi, naj zaradi takšnih reči ‚ne skrbimo več‘. * Zakaj ne?

7 Poslušaj, kako Jezus prepričljivo sklepa. Ker nam je Jehova dal življenje in telo, ali nam potem ne more priskrbeti hrane, da bomo to življenje tudi ohranili, in obleke, da bomo to telo oblekli? (25. vrstica) Če Bog daje hrano pticam in oblači z lepoto cvetlice, koliko bolj bo potem poskrbel za svoje človeške častilce! (Vrstice 26, 28–30) V resnici je odvečna skrb tako ali tako nesmiselna. Življenja nam ne more podaljšati niti za trenutek. * (27. vrstica) Kako se lahko takšni tesnobni skrbi ognemo? Jezus nam svetuje: čaščenje Boga naj vam vedno pomeni prvo v življenju. Tisti, ki tako delajo, so lahko prepričani, da jim bo njihov nebeški Oče ‚pridal‘ vse, kar potrebujejo za vsak dan. (33. vrstica) Nazadnje pa Jezus predlaga nekaj nadvse praktičnega – hkrati skrbite samo za en dan. Zakaj bi k današnjim skrbem dodajali še jutrišnje? (34. vrstica) Poleg tega pa: Zakaj bi nas po nepotrebnem skrbele reči, ki se morda  nikoli ne bodo zgodile? Če se ravnamo po tem modrem nasvetu, si lahko v tem stresnem svetu prihranimo veliko srčnih bolečin.

8 Jasno je torej, da je to, kar je pred skoraj 2000 leti svetoval Jezus, danes ravno tako uporabno, kot je bilo takrat. Ali ni to dokaz modrosti od zgoraj? Tudi najboljši nasvet človeških svetovalcev nazadnje zastari in ga hitro posodobijo ali pa zamenjajo. Jezusovi nauki pa so prestali preizkus časa. Vendar nas to ne sme presenetiti, saj je ta Čudoviti svetovalec govoril »besede Božje«. (Janez 3:34)

Kako je učil

9. Kaj je nekaj vojakov reklo o Jezusovem poučevanju in zakaj niso pretiravali?

9 Drugo področje, na katerem je Jezus odseval Božjo modrost, pa je bilo to, kako je poučeval. Nekoč so se vojaki, ki so jih poslali, da bi Jezusa prijeli, vrnili praznih rok z besedami: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« (Janez 7:45, 46) Ti vojaki niso pretiravali. Jezus je bil »od zgoraj«, zato je imel od vseh ljudi, ki so kdaj živeli, največ spoznanja in izkušenj, iz katerih je lahko zajemal. (Janez 8:23) On je zares učil, kot ni mogel učiti noben drug človek. Razmisli le o dveh metodah tega modrega Učitelja.

‚Množice so se silno čudile njegovemu načinu poučevanja.‘

10., 11. a) Zakaj ne moremo, da se ne bi čudili nad tem, kako je Jezus ponazarjal? b) Kaj so prilike in iz katerega zgleda se vidi, zakaj je Jezus z njimi tako učinkovito poučeval?

10 Učinkovito je ponazarjal. ‚Jezus je množicam govoril v prilikah [ponazoritvah, NW],‘ beremo. »In brez prilike [ponazoritve, NW] jim ni govoril.« (Matevž 13:34) Ne moremo, da se ne bi čudili njegovi edinstveni sposobnosti, da je globoke resnice učil z vsakdanjimi rečmi. Kmete, ki sejejo, žene, ki mesijo kruh, otroke, ki se igrajo na trgu, ribiče, ki vlečejo mreže, pastirje, ki iščejo izgubljeno ovco – vse to so njegovi poslušalci že neštetokrat videli. Kadar  se pomembne resnice navezujejo na znane reči, se hitro in močno vtisnejo v um in srce. (Matevž 11:16–19; 13:3–8, 33, 47–50; 18:12–14)

11 Jezus je pogosto govoril v prilikah, kratkih zgodbah, iz katerih povlečemo moralne ali duhovne resnice. Ljudje zgodbe laže razumemo in si jih tudi laže zapomnimo kot pa abstraktne ideje, zato so prilike pripomogle k temu, da se je Jezusovo poučevanje ohranilo. V mnogih prilikah je svojega Očeta opisal z živimi ponazoritvami, ki se jih stežka pozabi. Kdo na primer ne more doumeti bistva prilike o zapravljivem sinu – namreč da se Jehova zablodelega, ki se iskreno kesa, usmili in ga znova ljubeče sprejme? (Lukež 15:11–32)

12. a) Kako je Jezus učil z vprašanji? b) Kako je Jezus utišal ljudi, ki so dvomili o njegovi oblasti?

12 Vešče je spraševal. Jezus je poslušalce z vprašanji navajal na to, da so se sami dokopali do sklepov, da so preiskali svoje motive ali se odločali. (Matevž 12:24–30; 17:24–27; 22:41–46) Ko so verski voditelji dvomili o tem, ali je njegova oblast res od Boga, jim je odgovoril: »Krst Janezov, je li bil iz nebes ali od ljudi?« Osupli nad vprašanjem so med sabo razpravljali: »Če rečemo: Iz nebes, nam poreče: Zakaj mu torej niste verovali? Če pa rečemo: Od ljudi – se bojimo ljudstva; kajti vsi imajo Janeza za proroka.« Nazadnje so odgovorili: »Ne vemo.« (Marko 11:27–33; Matevž 21:23–27) Jezus jih je s preprostim vprašanjem utišal in razgalil zahrbtnost v njihovem srcu.

13.–15. Kako prilika o usmiljenem Samarijanu govori o Jezusovi modrosti?

13 Jezus pa je ti metodi včasih tudi združil, tako da je v ponazoritve vpletel miselno izzivalna vprašanja. Ko ga je neki judovski učitelj postave vprašal, kaj je treba narediti, da bi človek dobil večno življenje, ga je Jezus opozoril  na mojzesovsko postavo, ki zapoveduje, da je treba ljubiti Boga in bližnjega. Mož je hotel sam sebe opravičiti, zato ga je vprašal: »In kdo je moj bližnji?« Jezus mu je v odgovor povedal zgodbo. Nekega Juda so na potovanju napadli razbojniki in ga pustili napol mrtvega. Mimo sta prišla dva Juda, najprej duhovnik in nato levit. Oba se zanj nista zmenila. Nato pa je mimo prišel neki Samarijan. Ganjen od usmiljenja je možu nežno oskrbel rane in ga ljubeče odpeljal na varno v gostilnico, kjer si je mož lahko opomogel. Jezus je na koncu zgodbe sogovornika vprašal: »Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike?« Mož je bil prisiljen odgovoriti: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« (Lukež 10:25–37)

14 Kako se iz te prilike vidi Jezusova modrost? V njegovih dneh so Judje z besedo »bližnji« mislili samo na tiste, ki so se držali njihovih običajev, in s tem gotovo niso mislili Samarijanov. (Janez 4:9) Ali bi Jezus razpršil ta predsodek, če bi povedal zgodbo, v kateri bi bil žrtev Samarijan, pomagal pa bi mu Jud? Jezus je zgodbo modro zasnoval tako, da je Samarijan nežno poskrbel za Juda. Pozorno si poglej tudi vprašanje, ki ga je Jezus zastavil na koncu zgodbe. Pozornost je usmeril na besedo »bližnji«. Učitelj postave je v bistvu vprašal: ‚Kdo pa je tisti, ki naj bi ga jaz ljubil kot bližnjega?‘ Jezus pa ga je vprašal: »Kdo od teh treh se je po tvojem mnenju izkazal za bližnjega?« Pozornosti ni usmeril na tistega, ki mu je bila dobrotljivost izkazana, torej na žrtev, ampak na tistega, ki je dobrotljivost izkazal, na Samarijana. Pravi bližnji je torej vedno prvi, ko gre za to, da je treba drugim izkazati ljubezen, ne glede na njihovo narodnostno poreklo. Jezus bi to, kar je želel poudariti, težko povedal še učinkoviteje.

15 Ali je potem kaj čudnega, da so se ljudje Jezusovemu »načinu poučevanja« čudili in da jih je to vleklo k njemu?  (Matevž 7:28, 29NW) Nekoč je »polno ljudstva« z njim ostalo kar tri dni, in to celo brez hrane! (Marko 8:1, 2)

Kako je živel

16. Kako je Jezus ‚v praksi dokazal‘, da se ravna po Božji modrosti?

16 Tretje področje, na katerem je Jezus odseval Jehovovo modrost, pa je to, kako je živel. Modrost je stvar prakse, ima konkreten učinek. ‚Kdo med vami je moder?‘ je vprašal učenec Jakob. Nato pa je sam odgovoril z besedami: »Naj z lepim vedenjem to dokaže v praksi.« (Jakob 3:13, The New English Bible) Jezus je s svojim vedenjem ‚v praksi dokazal‘, da se ravna po Božji modrosti. Pa si poglejmo, kako je s svojim življenjem in s tem, kako je ravnal z drugimi, kazal, da zna zdravo presojati.

17. Kaj kaže na to, da je bil Jezus v življenju popolnoma uravnovešen?

17 Ali si že opazil, da ljudje, ki ne znajo zdravo presojati, pogosto zahajajo v skrajnosti? Da, za uravnovešenost je potrebna modrost. Jezus je odseval Božjo modrost, zato je bil popolnoma uravnovešen. Predvsem pa je duhovne reči dal na prvo mesto v svojem življenju. Zelo je bil zaposlen z oznanjevanjem dobre novice. »Zato sem prišel,« je rekel. (Marko 1:38) Zato je samo po sebi umevno, da mu gmotne reči niso bile najpomembnejše. Videti je, da je gmotnega imel zelo malo. (Matevž 8:20) Vendar pa ni bil asket. Tako kot njegov Oče, ki je ‚srečen Bog‘, se je tudi Jezus rad poveselil in razveseljeval druge. (1. Timoteju 1:11; 6:15; oboje NW) Ko je bil na svatbi, dogodku, za katerega so značilni glasba, petje in zabava, ni bil tam zato, da bi zatrl veselo razpoloženje. Ko je zmanjkalo vina, je vodo spremenil v dobro vino, pijačo, ki »razveseljuje srce človeku«. (Psalm 104:15; Janez 2:1–11) Velikokrat se je odzval na povabilo k obedu in pogosto je ob takšnih priložnostih tudi poučeval. (Lukež 10:38–42; 14:1–6)

18. Kako je Jezus pri ravnanju s svojimi učenci dokazal, da zna popolno razsojati?

 18 Da zna popolno razsojati, pa je pokazal tudi pri ravnanju z drugimi. S svojim uvidom v človekovo naravo je povsem jasno presodil, kakšni so njegovi učenci. Dobro je vedel, da niso popolni. Pa vendar je pri njih videl dobre lastnosti. Pri teh možeh, ki jih je Jehova pritegnil, je videl možnost za nadaljnjo rast. (Janez 6:44) Kljub njihovim pomanjkljivostim jim je bil pripravljen zaupati. To je pokazal s tem, da je svojim učencem naložil veliko odgovornost. Naročil jim je namreč, naj oznanjujejo dobro novico, in hkrati zaupal v njihovo zmožnost, da bodo to nalogo tudi opravili. (Matevž 28:19, 20) Knjiga Dejanja apostolov pričuje o tem, da so delo, ki jim ga je naložil, zvesto opravili. (Dejanja 2:41, 42; 4:33; 5:27–32) Jasno je torej, da je bilo modro, da jim je Jezus zaupal.

19. Kako je Jezus pokazal, da je »krotek in iz srca ponižen«?

19 Kot smo omenili že v 20. poglavju, Biblija modrost povezuje s ponižnostjo in blagostjo. Jehova je v tem seveda najboljši zgled. Kaj pa lahko rečemo o Jezusu? Ko vidimo, kako ponižno je ravnal s svojimi učenci, nam to ogreje srce. Bil je popoln, zato jih je v vsem prekašal. Kljub temu pa na svoje učence ni gledal zviška. Nikoli ni  iskal priložnosti, kako bi jim dal čutiti, da so manjvredni ali nesposobni. Namesto tega je bil obziren do njihovih omejitev in potrpežljiv ob njihovih pomanjkljivostih. (Marko 14:34–38; Janez 16:12) Ali ni pomembno, da so bili v njegovi družbi sproščeni tudi otroci? Gotovo je tudi njih vleklo k njemu, ker so čutili, da je »krotek in iz srca ponižen«. (Matevž 11:29; Marko 10:13–16)

20. Kako je Jezus pokazal razumnost pri ravnanju z Nejudinjo, katere hčer je mučil zli duh?

20 Jezus pa je Božjo ponižnost odseval na še en pomemben način. Bil je razumen oziroma popustljiv, ko je bilo zaradi usmiljenja to primerno. Spomni se na primer dogodka, ko ga je neka Nejudinja rotila, naj ji ozdravi hčer, ki jo je hudo mučil zli duh. Jezus ji je sprva trikrat različno nakazal, da ji ne misli pomagati. Prvič tako, da ji ni hotel odgovoriti, drugič ji je naravnost povedal, da ni bil poslan k Nejudom, ampak k Judom, in tretjič tako, da ji je to še enkrat prijazno povedal s ponazoritvijo. Vendar pa je žena vztrajala in tako pokazala nenavadno močno vero. Kako se je Jezus odzval na te izjemne okoliščine? Naredil je točno tisto, kar je nakazal, da ne bo. Ozdravil je ženino hčer. (Matevž 15:21–28) Ali ni to dokaz izredne ponižnosti? In ne pozabi, ponižnost je temelj prave modrosti.

21. Zakaj bi si morali prizadevati, da bi Jezusa posnemali v osebnosti, govoru in ravnanju?

21 Kako hvaležni smo lahko, da nam evangeliji razodevajo besede in dejanja najmodrejšega moža, kar jih je kdaj živelo! In ne pozabimo, da je bil Jezus popoln odsev svojega Očeta. Če bomo Jezusa posnemali v osebnosti, govoru in ravnanju, bomo rasli v modrosti, ki je od zgoraj. V naslednjem poglavju pa bomo videli, kako lahko dosežemo, da bo Božja modrost delovala v našem življenju.

^ odst. 1 V biblijskih časih so tesarji gradili hiše, izdelovali pohištvo in kmetijsko orodje. Justin Mučenec iz drugega stoletja n. š. je o Jezusu napisal: »Ko je bil med ljudmi, je imel navado delati kot tesar in je izdeloval pluge in jarme.«

^ odst. 6 Grški glagol, ki ga prevajamo s »skrbite«, pomeni »begati v mislih«. V Matevževem evangeliju 6:25 je uporabljen tako, da se nanaša na tesnoben strah, ki človeku bega oziroma razdvaja um, in ga tako oropa življenjske radosti.

^ odst. 7 Znanstvene raziskave dejansko kažejo, da lahko s čezmerno zaskrbljenostjo in stresom tvegamo, da bomo zboleli na srcu in ožilju ter si nakopali mnoge druge bolezni, ki nam lahko življenje še skrajšajo.

Spoznajte več

Jezus – kako je živel

Zakaj je Jezus živel za izpolnjevanje Božje volje in kaj je k temu delu spadalo?

Zakaj lahko zaupate svetopisemskim evangelijem

Razmislite o dokazih, ki jih navajajo starodavni rokopisi.