Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Zbližaj se z Jehovom

 25. POGLAVJE

‚Naš Bog je nežno sočuten‘

‚Naš Bog je nežno sočuten‘

1., 2. a) Kako se mati povsem naravno odzove na jok svojega otročička? b) Katero čutenje je še močnejše od sočutja matere?

DOJENČEK prične sredi noči jokati. Njegova mati se takoj prebudi. Odkar se je njen otročiček rodil, ne spi več tako trdno, kot je nekoč. Naučila se je celo prepoznavati, zakaj njeno dete joče. Zato lahko pogosto pove, ali ga je treba nahraniti, popestovati ali se mu še kako drugače posvetiti. Toda mati se, ne glede na to, zakaj otrok joče, takoj odzove. Srce ji ne da, da bi prezrla potrebe svojega otroka.

2 Sočutje matere do njenega otroka je med najnežnejšimi čutenji, kar jih ljudje poznamo. Vendar pa obstaja čutenje, ki je še neskončno močnejše – to je nežno sočutje našega Boga, Jehova. S premišljevanjem o tej prikupni lastnosti se bomo z Jehovom še bolj zbližali. Zato poglejmo, kaj sočutje je in kako naš Bog to lastnost kaže.

Kaj je sočutje?

3. Kaj pomeni hebrejski glagol, ki ga prevajajo z »izkazovati usmiljenje« oziroma »usmiliti se«?

3 Biblija zelo tesno povezuje sočutje in usmiljenje. Kar nekaj hebrejskih in grških besed se pomensko navezuje na nežno sočutje. Razmisli na primer o hebrejskem glagolu rahám, ki ga pogosto prevajajo z »izkazovati usmiljenje« oziroma »usmiliti se«. Neki priročnik pojasnjuje, da glagol rahám »izraža globoko in nežno sočutje, kakršno na primer vzbudi nebogljenost ali trpljenje ljubljenih ali tistih, ki potrebujejo našo pomoč«. Ta hebrejski glagol, ki ga Jehova naobrača nase, je soroden besedi za  »maternico« in ga lahko opišemo kot »materinsko sočutje«. * (2. Mojzesova 33:19; Jeremija 33:26)

‚Ali lahko ženska pozabi sina, ki ga je rodila?‘

4., 5. Kako nas Biblija z opisovanjem čustev, ki jih mati čuti do svojega dojenčka, uči o Jehovovem sočutju?

4 Biblija nas z opisovanjem čustev, ki jih čuti mati do svojega dojenčka, uči o pomenu Jehovovega sočutja. V Izaiju 49:15 beremo: »Ali lahko ženska pozabi svojega dojenca, da ne bi bila sočutna [rahám] do sina, ki ga je rodila? Da, lahko bi pozabila, toda jaz te ne bom pozabil.« (The Amplified Bible) Ta ganljivi opis poudarja, kako zelo sočuten je Jehova do svojega ljudstva. Zakaj lahko to rečemo?

5 Težko si predstavljamo, da bi mati pozabila nahraniti in poskrbeti za svojega dojenčka. Navsezadnje je otročiček povsem nebogljen; dan in noč potrebuje materino pozornost in ljubezen. Žal pa moramo reči, da je še posebej v teh ‚nevarnih časih‘, ki jih zaznamuje pomanjkanje ‚naravne čustvene navezanosti‘ (NW), slišati tudi o materah, ki svoje otroke zanemarjajo. (2. Timoteju 3:1, 3) »Toda jaz,« objavlja Jehova, »te ne bom pozabil.« Nežno sočutje, ki ga Jehova čuti do svojih služabnikov, nikoli ne mine. Je neizmerno močnejše od najprisrčnejših naravnih čustev, kar si jih lahko predstavljamo – celo sočutja, ki ga mati običajno čuti do svojega dojenčka. Nič čudnega torej, da je neki komentator o Izaiju 49:15 rekel: »To je eden najmočnejših, če ne že kar najmočnejši izraz Božje ljubezni v Stari zavezi.«

6. Kako na nežno sočutje gledajo mnogi nepopolni ljudje, toda kaj nam zagotavlja Jehova?

6 Ali je nežno sočutje znak slabosti? Mnogi nepopolni ljudje mislijo tako. Rimski filozof Seneka, ki je bil  Jezusov sodobnik in eden vodilnih intelektualcev Rima, je na primer učil, da je »usmiljenje šibkost uma«. Bil je privrženec stoicizma, filozofije, ki je poudarjala mirnost brez občutkov. Moder človek lahko človeku v stiski pomaga, je govoril Seneka, vendar pa si ne sme dovoliti, da bi se mu ta smilil, saj bi ga to oropalo vedrega razpoloženja. V takšnem vase zaverovanem življenjskem nazoru ni bilo prostora za srčno sočutje. Toda Jehova še zdaleč ni takšen! V svoji Besedi nam zagotavlja, da je ‚zelo usmiljen in sočuten‘. (Jakob 5:11SSP) Kot bomo videli, sočutje ni slabost, ampak je to močna, energična lastnost. Pa si poglejmo, kako jo Jehova kot ljubeči roditelj kaže.

Ko je bil Jehova sočuten z narodom

7., 8. Kako so Izraelci trpeli v starodavnem Egiptu in kako se je na njihovo trpljenje odzval Jehova?

7 Jehovovo sočutje se jasno vidi v tem, kako je ravnal z izraelskim narodom. Ob koncu 16. stoletja pr. n. š. je milijone Izraelcev sužnjevalo v starodavnem Egiptu, kjer so jih hudo zatirali. Egipčani ‚so jim grenili življenje s trdim delom z ilovico in opeko‘. (2. Mojzesova 1:11, 14) Stiskani Izraelci so Jehova milo prosili za pomoč. Kako se je nežno sočutni Bog odzval?

8 Jehova je to ganilo do srca. Rekel je: »Videl sem, videl stisko ljudstva svojega, ki je v Egiptu, in njih vpitje pred njih priganjači sem slišal, kajti jaz poznam bolečine njegove.« (2. Mojzesova 3:7) Jehova ni mogel gledati trpljenja svojega ljudstva oziroma ni mogel poslušati njihovega vpitja, ne da bi z njimi tudi čutil. Kot smo videli v 24. poglavju te knjige, je Jehova Bog, ki se zna vživeti v  čustva drugih. Ta sposobnost, da čuti bolečino drugih, pa je tesno povezana s sočutjem. Toda Jehova ni s svojim ljudstvom le čutil. To ga je tako ganilo, da je ukrepal v njihovo dobro. V Izaiju 63:9 piše: »V svoji ljubezni in usmiljenosti [sočutju, NW] jih je odkupil sam.« »Z mogočno roko« je Izraelce rešil iz Egipta. (5. Mojzesova 4:34) Kasneje jih je tudi čudežno oskrboval s hrano in jih popeljal v rodovitno deželo, ki jim jo je dal v last.

9., 10. a) Zakaj je Jehova vedno znova reševal Izraelce tudi po tem, ko so se naselili v Obljubljeni deželi? b) Izpod katerega zatiranja je Jehova rešil Izraelce v dnevih Jefta in kaj ga je k temu spodbudilo?

9 Jehovovo sočutje pa se s tem ni končalo. Izraelci so po naselitvi v Obljubljeni deželi vedno znova zapadli v nezvestobo in zato trpeli. Vendar so se nato spametovali in pričeli klicati Jehova, nakar jih je on vedno znova rešil. Zakaj? »Ker se mu je smililo ljudstvo njegovo.« (2. letopisov 36:15; Sodniki 2:11–16)

10 Pomisli, kaj se je zgodilo v dnevih Jefta. Ker so Izraelci pričeli služiti krivim bogovom, je Jehova dovolil, da so jih 18 let zatirali Amonci. Končno so se Izraelci pokesali. Biblija nam pravi: »Odpravili so iz svoje srede tuje bogove in služili GOSPODU. In njegovo srce [njegova duša, NW] ni moglo več odlašati zaradi Izraelove bede.« * (Sodniki 10:6–16SSP) Jehova ni mogel več gledati, kako njegov narod trpi, ko je ta pokazal, da se iskreno kesa. Zato je Bog, ki je nežno sočuten, dal Jeftu moč, da je Izraelce rešil iz rok njihovih sovražnikov. (Sodniki 11:30–33)

11. Kaj se o sočutju naučimo iz Jehovovega ravnanja z Izraelci?

 11 Kaj se iz Jehovovega ravnanja z Izraelci naučimo o nežnem sočutju? Predvsem, da je nežno sočutje več kot le to, da se kdo sočutno zaveda nadlog, ki jih ljudje doživljajo. Spomni se matere, ki se iz sočutja odzove na jok svojega dojenčka. Podobno tudi Jehova ne presliši vpitja svojega ljudstva. Nežno sočutje ga spodbuja k temu, da jih trpljenja tudi reši. Poleg tega pa se iz Jehovovega ravnanja z Izraelci tudi učimo, da sočutje nikakor ni slabost, saj je Jehova zaradi te nežne lastnosti energično in odločno ukrepal v dobro svojega ljudstva. Toda ali je Jehova sočuten samo do svojih služabnikov kot skupine?

Jehova je sočuten s posamezniki

12. Kako je Postava kazala, da je Jehova sočuten s posamezniki?

12 Postava, ki jo je Bog dal izraelskemu narodu, je kazala, kako sočuten je tudi do posameznikov. Pomislimo na primer na to, kako je poskrbel za revne. Jehova je vedel, da se lahko kak Izraelec zaradi nepričakovanih okoliščin naenkrat pogrezne v revščino. Kako so morali Izraelci ravnati z revnimi? Jehova jim je strogo zapovedal: »Ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom. Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ; zaradi tega te bo namreč GOSPOD, tvoj Bog, blagoslovil pri vsem tvojem delu.« (5. Mojzesova 15:7, 10SSP) Zapovedal jim je tudi, da ne smejo povsem požeti obmejkov svojih njiv oziroma pobrati vsega, kar je ostalo po žetvi. Tam so lahko paberkovali tisti, ki so bili v neugodnem položaju. (3. Mojzesova 23:22; Ruta 2:2–7) Dokler se je ljudstvo držalo tega predpisa, ki je tako obzirno skrbel za revne med njimi, tako dolgo revnim Izraelcem ni bilo treba prosjačiti za  hrano. Ali ni bil to dokaz, da je Jehova nadvse nežno sočuten?

13., 14. a) Kako nam Davidove besede zagotavljajo, da se Jehova zelo zanima za vsakega od nas posebej? b) Kako lahko ponazorimo to, da je Jehova blizu ljudem, ki so »potrtega srca« in »skrušenega duha«?

13 Tudi danes se naš ljubeči Bog zelo zanima za vsakega od nas posebej. Lahko smo prepričani, da se zelo zaveda vsakršnega trpljenja, ki ga morda prenašamo. Psalmist David je napisal: »Oči GOSPODOVE pazijo na pravične in ušesa njegova na njih vpitje. Blizu je GOSPOD tistim, ki so potrtega srca, in ponižne v duhu [tiste, ki so skrušenega duha, NW] rešuje.« (Psalm 34:15, 18) Neki biblijski komentator o tu opisanih pravi: »To so ljudje strtega srca in skrušenega duha, se pravi ljudje, ki se čutijo ponižane zaradi greha in dajejo sami sebe v nič; sami sebi se zdijo nizki in ne morejo verjeti, da bi bili tudi oni česa vredni.« Takšni morda čutijo, da jim je Jehova preveč oddaljen in da so mu preveč nepomembni, da bi mu bilo mar zanje. Toda to ni res. Davidove besede nam zagotavljajo, da Jehova ne zavrže tistih, ki se ‚sami sebi zdijo nizki‘. Naš sočutni Bog ve, da ga ob takšnih trenutkih potrebujemo še bolj kot sicer in nam je zato blizu.

14 Razmisli o naslednjem doživetju. Neka mati v Združenih državah je svojega dve leti starega sina hitro pripeljala v bolnišnico, ker je imel hud napad davice. Zdravniki so dečka pregledali, nato pa mater obvestili, da mora deček čez noč ostati v bolnišnici. Kje je mati preživela tisto noč? Na stolu v bolniški sobi, tik zraven postelje svojega sina! Njen fantek je bil bolan, in ona je preprosto morala biti blizu. Od našega ljubečega nebeškega Očeta pa seveda lahko pričakujemo  še veliko več! Navsezadnje smo ustvarjeni po njegovi podobi. (1. Mojzesova 1:26) Ganljive besede v Psalmu 34:18 nam povedo, da nam je Jehova takrat, ko smo »potrtega srca« in »skrušenega duha«, »blizu, tako kakor ljubeč oče« – vedno je sočuten in pripravljen pomagati.

15. Kako vse nam Jehova pomaga kot posameznikom?

15 Kako nam torej Jehova kot posameznikom pomaga? Ni nujno, da ravno odstrani vzrok našega trpljenja. Priskrbel pa je obilo priprav za tiste, ki ga rotijo za pomoč. V njegovi Besedi, Bibliji, so praktični nasveti, s katerimi lahko močno vplivamo na takšne okoliščine. V občini je priskrbel duhovno usposobljene nadzornike, ki si prizadevajo pri tem, ko pomagajo sovernikom, odsevati njegovo sočutje. (Jakob 5:14, 15) Kot »Poslušalec molitve« daje ‚svetega duha tem, ki ga zanj prosijo‘. (Psalm 65:2NW; Lukež 11:13) Ta duh nam lahko vlije »moč, ki presega običajno«, tako da bomo lahko zdržali, dokler ne bo Božje kraljestvo odstranilo vse probleme, ki povzročajo stres. (2. Korinčanom 4:7NW) Ali nismo za vso to skrb hvaležni? Nikoli ne pozabimo, da nam Jehova tako kaže nežno sočutje.

16. Kateri je največji zgled Jehovovega sočutja in kako to zadeva vsakega od nas posebej?

16 Seveda je največji zgled Jehovovega sočutja to, da je za naš odkup dal Tistega, ki mu je bil najdražji. Jehova se je tako ljubeče žrtvoval in nam s tem dal možnost rešitve. Spomni se, da odkupnina, ki jo je priskrbel Jehova, velja za vsakega od nas osebno. Povsem ustrezno je torej Zaharija, oče Janeza Krstnika, prerokoval, da to darilo poveličuje ‚prisrčno usmiljenje [nežno sočutje] našega Boga‘. (Lukež 1:78)

 Ko Jehova sočutje odtegne

17.–19. a) Kako Biblija kaže, da ima Jehovovo sočutje meje? b) Zakaj je Jehova v sočutju do svojega ljudstva dosegel skrajno mejo?

17 Ali to pomeni, da Jehovovo nežno sočutje nima mej? Ravno nasprotno. Biblija nam jasno kaže, da Jehova v primeru, ko se posamezniki upirajo njegovim pravičnim potem, sočutje upravičeno odtegne. (Hebrejcem 10:28) Da bi ugotovili, zakaj tako ravna, si za zgled znova vzemimo izraelski narod.

18 Čeprav je Jehova Izraelce vedno znova reševal njihovih sovražnikov, pa je v svojem sočutju nazadnje dosegel skrajno mejo. To trdovratno ljudstvo je hudo malikovalo, svoje gnusne malike so celo prinesli v Jehovov tempelj! (Ezekiel 5:11; 8:17, 18) O njih tudi beremo: »Zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni GOSPODOV srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja.« (2. letopisov 36:16SSP) Izraelci so zašli tako daleč, da ni bilo več nobenega pravega temelja za sočutje, in so s tem izzvali Jehovovo pravično jezo. Kako se je to končalo?

19 Jehova do svojega ljudstva ni bil več sočuten. Izjavil je: »Ne bom jim prizanesel [izkazal sočutja, NW], ne bo mi jih žal, brez usmiljenja jih bom uničil.« (Jeremija 13:14SSP) Tako je bil Jeruzalem s templjem vred uničen, Izraelce pa so ujete odpeljali v Babilon. Kako žalostno je, kadar so grešni ljudje tako uporni, da to presega celo meje Božjega sočutja! (Žalostinke 2:21)

20., 21. a) Kaj se bo zgodilo, ko bo Božje sočutje v naših dneh doseglo svojo skrajno mejo? b) O katerem Jehovovem najsočutnejšem daru bomo razpravljali v naslednjem poglavju?

20 Kako pa je danes? Jehova se ni spremenil. Iz sočutja je svojim Pričam zapovedal, naj po vsem naseljenem  svetu oznanjujejo ‚dobro novico o Kraljestvu‘. (Matevž 24:14NW) Kadar se ljudje pravega srca odzovejo, jim pomaga, da kraljestveno sporočilo doumejo. (Dejanja 16:14) Toda to delo se ne bo nadaljevalo v nedogled. To že ne bi bilo sočutno, če bi Jehova dovolil, da bi ta hudobni svet z vso svojo bedo in trpljenjem obstajal večno. Ko bo Božje sočutje doseglo svojo skrajno mejo, bo Jehova izvršil obsodbo nad to stvarnostjo. Še takrat pa bo to naredil iz sočutja – namreč sočutja do svojega ‚svetega imena‘ (SSP) in svojih vdanih služabnikov. (Ezekiel 36:20–23) Počistil bo s krivičnostjo in vpeljal pravični novi svet. Jehova glede krivičnih izjavlja: »Moje oko se ne bo usmililo, ne bom prizanesel [izkazal sočutja, NW]. Njihovo ravnanje bom spravil na njihovo glavo.« (Ezekiel 9:10SSP)

21 Do takrat pa bo Jehova sočuten z ljudmi, tudi s tistimi, ki jih čaka uničenje. Grešnim ljudem, ki se iskreno pokesajo, lahko pomaga eno Jehovovih najsočutnejših darov – odpuščanje. V naslednjem poglavju bomo razpravljali ravno o nekaterih čudovitih ponazoritvah v Bibliji, ki govorijo o tem, kako popolno Jehova odpušča.

^ odst. 3 Zanimivo pa je, da v Psalmu 103:13 hebrejski glagol rahám zaznamuje usmiljenje oziroma sočutje, ki ga oče kaže do svojih otrok.

^ odst. 10 Izraz ‚njegova duša ni mogla več odlašati‘ dobesedno pomeni »njegova duša je bila krajša; minilo ga je potrpljenje«. V The New English Bible piše: »Ni mogel več trpeti Izraelovega mučnega stanja.« Tanakh—A New Translation of the Holy Scriptures pa ta del prevaja: »Ni mogel več prenašati Izraelovih nadlog.«

Spoznajte več

Ali je Bogu kaj mar?

Prepričani smo lahko, da Bog ne ostane ravnodušen, kadar trpimo. Zakaj lahko to rečemo?