Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Zbližaj se z Jehovom

 23. POGLAVJE

‚On nas je prvi ljubil‘

‚On nas je prvi ljubil‘

1.–3. Zaradi katerih dejavnikov se Jezusova smrt med drugim razlikuje od vseh drugih smrti v zgodovini?

NEKEGA pomladanskega dne pred skoraj 2000 leti so nedolžnemu možu sodili in ga obsodili zaradi hudodelstev, ki jih ni zagrešil, nato pa ga mučili do smrti. To sicer ni bila prva kruta in krivična usmrtitev v zgodovini in žal tudi ne zadnja. Kljub temu pa je bila ta smrt edinstvena.

2 Ko je ta mož še zadnje ure prenašal strašno trpljenje, je celo samo nebo zaznamovalo, da je ta dogodek zelo pomemben. Čeprav je bilo okoli poldneva, je na zemljo nenadoma legla tema. Kot je zapisal zgodovinar, je ‚sonce otemnelo‘. (Lukež 23:44, 45) Zatem je ta mož, tik preden je izdihnil, izrekel naslednje nepozabne besede: »Dopolnjeno je!« S tem da je žrtvoval svoje življenje, je zares dopolnil nekaj sijajnega. Njegova žrtev je bila največje dejanje ljubezni, kar ga je kdaj opravil kakšen človek. (Janez 15:13; 19:30)

3 Ta mož je bil seveda Jezus Kristus. Trpljenje in smrt, ki ju je prestal tistega temačnega 14. nisana leta 33 n. š., vsi dobro poznamo. Vendar pri tem pogosto prezremo pomembno dejstvo. Čeprav je Jezus strašno trpel, pa je nekdo trpel še bolj. V resnici se je nekdo tistega dne še bolj žrtvoval. To je bilo največje dejanje ljubezni, kar ga je kdaj opravil kdor koli v vsem vesolju. Za kakšno dejanje gre? Odgovor na to vprašanje je ustrezen uvod v razpravo o najpomembnejši vseh tem: o Jehovovi ljubezni.

 Največje dejanje ljubezni

4. Kako je rimski vojak spoznal, da Jezus ni navaden človek, in kaj je iz tega sklepal?

4 Rimski stotnik, ki je nadzoroval Jezusovo usmrtitev, je osupnil zaradi teme, ki se je spustila ob Jezusovi smrti, pa tudi zaradi močnega potresa takoj za tem. »Resnično je bil ta Sin Božji,« je rekel. (Matevž 27:54) Jezus brez dvoma ni bil navaden človek. Ta vojak je pomagal usmrtiti edinorojenega Sina Najvišjega Boga! Kako zelo dragocen pa je Očetu pravzaprav bil ta Sin?

5. Kako bi lahko ponazorili neizmerno dolžino časa, ki sta ga Jehova in njegov Sin skupaj preživela v nebesih?

5 Biblija Jezusa imenuje »prvorojenec vse stvaritve«. (Kološanom 1:15) Samo pomisli: Jehovov Sin je obstajal, še preden je bilo ustvarjeno fizično vesolje. Kako dolgo sta bila torej Oče in Sin skupaj? Nekateri znanstveniki ocenjujejo, da je vesolje staro 13 milijard let. Ali si sploh lahko predstavljaš, koliko časa je to? Da bi si ljudje laže predstavljali, koliko je po mnenju znanstvenikov vesolje staro, je na steni nekega planetarija narisana časovna premica, dolga 110 metrov. Ko obiskovalci planetarija hodijo ob tej črti, vsak njihov korak pomeni približno 75 milijonov let v življenju vesolja. Na koncu te črte vso človeško zgodovino zaznamuje ena sama prečna črtica debeline človeškega lasu! Tudi če je takšna ocena točna, pa ta cela časovna premica ni dovolj dolga, da bi ponazorila življenjsko dobo Jehovovega Sina! Kaj pa je Sin vse te veke delal?

6. a) Kaj je Jehovov Sin delal v svojem predčloveškem obstoju? b) Kakšna vez obstaja med Jehovom in njegovim Sinom?

6 Sin je veselo služil kot Očetov »delovodja«. (Pregovori 8:30) Biblija pravi: »Brez [Sina] ni nič postalo.« (Janez 1:3) Sin je torej z Jehovom sodeloval pri ustvaritvi vsega drugega. Kako ganljiv in radosten čas je to bil zanju! No, in veliko ljudi bi takoj pritrdilo, da je ljubezen med roditeljem in otrokom presenetljivo močna. Ljubezen pa je »popolna vez  enotnosti«. (Kološanom 3:14NW) Kdo od nas bi torej lahko vsaj neznatno dojel, kako močna je bila vez, ki je obstajala tako zelo dolgo? Jasno je, da Boga Jehova in njegovega Sina združuje najmočnejša vez ljubezni, kar se jih je kdaj spletlo.

7. Kako je Jehova izrazil, kaj čuti do svojega Sina Jezusa, ko se je ta krstil?

7 Kljub vsemu temu pa je Oče svojega Sina poslal na zemljo, da se je tam rodil kot dojenček. To je seveda pomenilo, da se je Jehova moral za nekaj desetletij odreči najtesnejšega druženja s svojim ljubljenim Sinom v nebesih. Z izrednim zanimanjem je iz nebes opazoval, kako je Jezus odraščal v popolnega moža in se nato pri približno 30 letih krstil. Ni nam treba ugibati, kaj je Jehova do njega čutil. Oče je iz nebes osebno spregovoril: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« (Matevž 3:17) Jezus je zvesto izpolnil vse, kar je bilo zanj prerokovano in kar se je od njega zahtevalo. Kako zelo je moral biti njegov Oče vesel, ko je vse to opazoval! (Janez 5:36; 17:4)

8., 9. a) Kaj je Jezus prestal 14. nisana leta 33 n. š. in kako se je ob tem počutil njegov nebeški Oče? b) Zakaj je Jehova dovolil, da je njegov Sin trpel in umrl?

8 Kako se je potem Jehova počutil 14. nisana leta 33 n. š.? Kako se je počutil, ko so Jezusa izdali in ga je ponoči prijela drhal? Ko so ga zapustili njegovi prijatelji in ko so mu nezakonito sodili? Ko so se mu posmehovali, nanj pljuvali in ga tepli s pestmi? Ko so ga bičali in mu razmesarili hrbet? Ko so mu roke in noge z žeblji pribili na lesen kol in ga pustili viseti, ljudje pa so ga medtem sramotili? Kako se je Oče počutil, ko je njegov ljubljeni Sin zavpil k njemu v smrtnih mukah? Kako se je Jehova počutil, ko je Jezus zajel svoj zadnji dih in Njegov dragi Sin prvič od začetka vse stvaritve ni obstajal? (Matevž 26:14–16, 46, 47, 56, 59, 67; 27:38–44, 46; Janez 19:1)

‚Bog je dal Sina svojega edinorojenega.‘

9 Ob tem ostanemo brez besed. Jehova ima občutke, zato bolečine, ki jo je prenašal ob smrti svojega Sina, ne moremo opisati z besedami. Opišemo pa lahko motiv, zaradi  katerega je Jehova dovolil, da se je to zgodilo. Zakaj se je torej Oče izpostavil takšnim čustvenim mukam? Jehova nam nekaj čudovitega odkriva v Janezovem evangeliju 3:16, v biblijski vrstici, ki je tako pomembna, da jo imenujejo tudi evangelij v malem. Tam piše: »Tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« Jehova se je torej takšnim občutkom izpostavil iz ljubezni. Jehovovo darilo – to, da je poslal svojega Sina, da je trpel in umrl za nas – je bilo največje dejanje ljubezni v vsej zgodovini.

Opredelitev Božje ljubezni

10. Kakšno potrebo imamo ljudje in kaj se je zgodilo s pomenom besede »ljubezen«?

10 Kaj pa beseda »ljubezen« sploh pomeni? Ljubezen je opisana kot človekova največja potreba. Od rojstva pa vse do smrti ljudje hrepenimo po ljubezni, uspevamo v njeni toplini, celo pešamo in umremo, če smo zanjo prikrajšani. Kljub temu pa jo je zelo težko opredeliti. Ljudje o njej seveda veliko govorijo. Nenehno o njej pišejo knjige, zlagajo pesmi in pesnitve. Na koncu pa največkrat še vedno ni jasno, kaj ljubezen pomeni. Pravzaprav to besedo tako pogosto uporabljajo, da je videti, da jo je zaradi tega še toliko teže pojasniti.

11., 12. a) Kje se lahko o ljubezni veliko naučimo in zakaj ravno tam? b) Katere vrste ljubezni je starogrški jezik ločeval in katera beseda za »ljubezen« se najpogosteje rabi v Krščanskih grških spisih? (Glej tudi podčrtno opombo.) c) Kaj je agápe?

11 Vendar pa Biblija zelo jasno uči, kaj je ljubezen. Vineov Expository Dictionary of New Testament Words opaža: »Ljubezen se da spoznati samo po dejanjih, h katerim ta spodbuja.« Biblijski zapis o Jehovovih dejanjih nas veliko nauči o njegovi ljubezni – o njegovi dobrohotni srčni naklonjenosti, ki jo čuti do svojih stvarjenj. Kje denimo bi lahko to lastnost bolje spoznali, kot ravno v Jehovovem največjem  dejanju ljubezni, ki smo ga prej opisali? In v naslednjih poglavjih bomo videli še mnoge druge zglede Jehovove ljubezni na delu. Pomen te besede pa lahko nekoliko laže razumemo tudi zaradi izvirnih besed za »ljubezen«, ki jih rabi Biblija. Starogrški jezik namreč »ljubezen« zaznamuje s štirimi besedami. * V Krščanskih grških spisih se od teh najpogosteje pojavlja beseda agápe. Neki biblijski slovar ji pravi »najmogočnejša beseda za ljubezen, kar si jih lahko predstavljamo«. Zakaj?

12 Agápe se nanaša na ljubezen, ki jo vodi načelo. Zaznamuje jo torej več kot le čustveni odziv na tisto, kar kdo reče ali naredi. Deluje širše in je v svoji osnovi bolj določena z razmišljanjem, bolj premišljena. Predvsem pa je popolnoma nesebična. Poglej si na primer še enkrat Janezov evangelij 3:16. Kaj je »svet«, ki ga je Bog tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina? To je svet odkupljivega človeštva. Sem spadajo tudi mnogi, ki še vedno grešno živijo. Ali Jehova vsakega od teh ljubi kot osebnega prijatelja, tako kot je ljubil zvestega Abrahama? (Jakob 2:23) To ne, pač pa je Jehova z vsemi ljubeče dobrotljiv, tudi če ga to veliko stane. Želi, da bi se vsi pokesali in spremenili svoje življenje. (2. Petrov 3:9) In mnogi to tudi storijo. Takšne pa z veseljem sprejme za svoje prijatelje.

13., 14. Iz česa se vidi, da agápe pogosto zajema prisrčno naklonjenost?

13 Vendar pa nekateri agápe napačno pojmujejo. Menijo, da je to hladna, razumska oblika ljubezni. Dejstvo pa je, da agápe pogosto zajema tudi prisrčno osebno navezanost. Ko je Janez na primer napisal »Oče ljubi Sina«, je uporabil  obliko besede agápe. Ali pri tej ljubezni ni prostora za prisrčno navezanost? Bodi pozoren na to, da je Jezus rekel: »Oče ima Sina rad,« pri tem pa je uporabil obliko besede filéo. (Janez 3:35; 5:20SSP) Jehovova ljubezen pogosto zajema prisrčno naklonjenost. Vendar pa njegove ljubezni nikoli ne vodi zgolj sentimentalnost. Vedno jo vodijo njegova modra in pravična načela.

14 Kot smo že videli, vse Jehovove lastnosti ustrezajo najvišjim merilom, so popolne in privlačne. Toda od vseh je najprivlačnejša ljubezen. Nič nas k Jehovu ne vleče tako močno kot ravno ljubezen. K sreči je ljubezen tudi njegova prevladujoča lastnost. Kako to vemo?

»Bog je ljubezen«

15. Kaj v Bibliji piše glede Jehovove ljubezni in v katerem smislu je ta izjava edinstvena? (Glej tudi podčrtno opombo.)

15 Tega, kar Biblija pravi za Jehovovo ljubezen, ne reče za nobeno njegovih drugih glavnih lastnosti. V Svetem pismu ne piše, da je Bog moč ali da je Bog pravica, niti da je Bog modrost. On ima te lastnosti v posesti, je njihov prvi in največji vir in se glede teh treh lastnosti z njim nihče ne more primerjati. O četrti lastnosti pa nam Biblija pove še nekaj daljnosežnejšega: »Bog je ljubezen.« * (1. Janezov 4:8) Kaj to pomeni?

16.–18. a) Zakaj Biblija pravi »Bog je ljubezen«? b) Zakaj je človek od vseh stvarjenj na zemlji najustreznejši simbol Jehovove ljubezni?

16 »Bog je ljubezen« ni že kar izenačenje z »Bog je enako kot ljubezen«. Ne moremo tudi upravičeno obrniti vrstnega reda te izjave in reči »ljubezen je Bog«. Jehova je veliko  več kot le abstraktna lastnost. On je oseba, ki ima poleg ljubezni tudi široko paleto drugih čustev in značilnosti. Vendar pa ljubezen Jehova prežema. Neki priročnik zato o tej vrstici pravi: »Ljubezen je samo bistvo Boga oziroma njegova narava.« Lahko si jo predstavljamo takole: moč Jehovu omogoča, da deluje. Pravica in modrost njegovo delovanje vodita. Ljubezen pa ga k delovanju spodbuja. In v tem, kako uporablja druge lastnosti, se vedno kaže tudi ljubezen.

17 Pogosto tudi pravijo, da je Jehova poosebljena ljubezen. Če se torej hočemo učiti o tem, kakšna je načelna ljubezen, se moramo učiti o Jehovu. Seveda lahko to čudovito lastnost vidimo tudi pri ljudeh. Toda zakaj jo ljudje sploh imamo? Ob ustvaritvi človeka je Jehova, verjetno svojemu Sinu, izrekel tele besede: »Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen.« (1. Mojzesova 1:26) Od vseh stvarjenj na zemlji se lahko samo človek odloči, da bo ljubil in tako posnemal svojega nebeškega Očeta. Spomni se, da je Jehova svoje glavne lastnosti simboliziral z različnimi stvarjenji. Vendar pa je za simbol svoje prevladujoče lastnosti, ljubezni, izbral svoje najimenitnejše zemeljsko stvarjenje, človeka. (Ezekiel 1:10)

18 Kadar torej ljubimo nesebično, načelno, odsevamo to Jehovovo prevladujočo lastnost. Ravnamo tako, kot je zapisal apostol Janez: »Mi ga ljubimo, ker nas je on prvi ljubil.« (1. Janezov 4:19) Kako vse pa nas je Jehova prvi ljubil?

Jehova je prevzel pobudo

19. Zakaj lahko rečemo, da je pri Jehovovem stvarjenjskem delu imela glavno vlogo ljubezen?

19 Ljubezen ni nekaj novega. Navsezadnje, kaj je Jehova spodbudilo k temu, da je pričel ustvarjati? Zagotovo to ni storil, ker bi bil osamljen in bi potreboval družbo. Jehova je popoln in samozadosten. Ne manjka mu ničesar, kar bi mu lahko priskrbel kdo drug. Njegova ljubezen, ki je dejavna  lastnost, pa ga je povsem spontano spodbudila k temu, da je želel radosti življenja deliti z razumnimi stvarjenji, ki bi takšno darilo znali ceniti. »Začetek stvarjenja Božjega« je bil njegov edinorojeni Sin. (Razodetje 3:14) Nato je Jehova po tem Delovodju ustvaril vse ostalo, najprej angele. (Job 38:4, 7; Kološanom 1:16) Ta mogočna duhovna bitja je obdaril s svobodo, razumom in čustvi, zato se lahko ljubeče navežejo drug na drugega in predvsem na Boga Jehova. (2. Korinčanom 3:17) Zato so ljubili, ker so bili sami najprej ljubljeni.

20., 21. Kakšen dokaz sta imela Adam in Eva za to, da ju je Jehova ljubil, toda kako sta se odzvala?

20 In enako je bilo s človeštvom. Adam in Eva sta bila od samega začetka dobesedno obdana z ljubeznijo. Kamor koli sta v svojem rajskem domu Edenu pogledala, povsod sta lahko videla dokaze za to, da ju njun Oče ljubi. Bodi pozoren, kaj pravi Biblija: »Zasadi pa GOSPOD Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil.« (1. Mojzesova 2:8) Ali si že kdaj obiskal zares lep vrt ali park? Kaj ti je bilo najbolj všeč? Migetanje sončnih žarkov skozi listje na samotnem kraju? Izredna raznolikost barv v cvetlični gredi? V ozadju slišna glasba žuborečega potoka, žvrgolenje ptic in brenčanje insektov? Kaj pa vonj drevja, sadja in cvetja? Vsekakor pa se danes noben park ne more primerjati z Edenom. Zakaj?

21 Eden je zasadil sam Jehova! Moral je biti tako očarljiv, da se tega ne da opisati. Vsako drevo, ki je tam raslo, je bilo paša za oči, njegovi sadeži pa slastnega okusa. V vrtu je bilo obilo vode, bil je prostran in v njem so živele številne očarljive vrste živali. Adam in Eva sta imela vse, da sta lahko živela srečno in polno in da je bilo njuno življenje smiselno, tudi nagrajujoče delo in popolnega tovariša. Jehova ju je prvi ljubil, zato sta imela vse razloge, da na to tudi enako odgovorita. Vendar tega nista storila. Namesto da bi z ljubeznijo  ubogala svojega nebeškega Očeta, sta se mu sebično uprla. (1. Mojzesova, 2. poglavje)

22. Kako je Jehova s tem, kako se je odzval na upor v Edenu, dokazal, da je njegova ljubezen zvestovdana?

22 Kako zelo je moralo to Jehova prizadeti! Toda ali je zaradi tega upora postal v ljubečem srcu zagrenjen? Ne! ‚Njegova srčna dobrotljivost [oziroma »zvestovdana ljubezen«, podčrtna opomba] traja v nedogled.‘ (Psalm 136:1NW) Zato se je v svoji ljubezni takoj namenil priskrbeti, kar je treba, da bi odkupil vse prav naravnane potomce Adama in Eve. Kot smo že videli, je k temu spadala tudi odkupna žrtev njegovega ljubljenega Sina, kar je moral Oče tako drago plačati. (1. Janezov 4:10)

23. Kateri je eden od razlogov, da je Jehova ‚srečen Bog‘, in o katerem pomembnem vprašanju bomo razpravljali v naslednjem poglavju?

23 Da, Jehova je že na samem začetku prevzel pobudo in človeštvu izkazal ljubezen. Ne da se našteti, kako vse nas je »on prvi ljubil«. Ljubezen prispeva k složnosti in veselju, zato ni nič čudnega, da je Jehova opisan kot ‚srečen Bog‘. (1. Timoteju 1:11NW) Vendar se ob tem postavlja naslednje pomembno vprašanje: Ali nas Jehova zares ljubi kot posameznike? O tem vprašanju bomo razpravljali v naslednjem poglavju.

^ odst. 11 V Krščanskih grških spisih se pogosto rabi glagol filéo, ki pomeni »biti komu naklonjen, imeti rad (kot morda kdo čuti do tesnega prijatelja oziroma brata)«. V Drugem listu Timoteju 3:3, NW, je uporabljena oblika besede storgé oziroma močne ljubezni med družinskimi člani, za katero tam pravi, da bo v zadnjih dneh zelo redka. Besede éros, ki zaznamuje romantično ljubezen med moškim in žensko, pa v Krščanskih grških spisih ni najti, čeprav Biblija govori tudi o tej obliki ljubezni. (Pregovori 5:15–20)

^ odst. 15 Tudi druge biblijske izjave imajo podobno sestavo. Na primer ‚Bog je luč‘ in »Bog je ogenj, ki uničuje«. (1. Janezov 1:5; Hebrejcem 12:29) Vendar pa je ti izjavi treba razumeti kot metafori, saj Jehova primerjata s fizičnimi stvarmi. Jehova je luči podoben, saj je svet in značajen. V njem ni nikakršne »teme« oziroma nečistosti. Prav tako se ga lahko primerja z ognjem glede na to, kako uporablja uničevalno moč.