Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Kaj Sveto pismo v resnici uči?

 DODATEK

»Duša« in »duh« – kaj v resnici pomenita?

»Duša« in »duh« – kaj v resnici pomenita?

NA KAJ pomislite, ko slišite besedi »duša« in »duh«? Mnogi menijo, da se ta izraza nanašata na nekaj nevidnega in nesmrtnega, kar obstaja v naši notranjosti. Mislijo, da ta nevidni del človeka ob smrti zapusti telo in živi naprej. Ker je to verovanje tako razširjeno, so mnogi presenečeni, ko izvedo, da Sveto pismo tega sploh ne uči. Kaj pa potem v Božji Besedi piše glede tega, kaj sta duša in duh?

BESEDA »DUŠA«, KOT SE RABI V SVETEM PISMU

Najprej si poglejmo pomen besede duša. Morda se spomnite, da je bilo Sveto pismo prvotno napisano večinoma v hebrejščini in grščini. Ko so svetopisemski pisci pisali o duši, so uporabili hebrejsko besedo néfeš ali grško psyché. Ti dve besedi se v Svetem pismu pojavljata precej več kot 800-krat in Prevod novi svet ju prevaja z »duša«, bodisi v glavnem besedilu ali v podčrtnih opombah. Ob pregledovanju, kako se besedi »duša« in »duše« rabita v Svetem pismu, postane jasno, da se v glavnem nanašata na 1. ljudi, 2. živali ali pa 3. življenje človeka oziroma živali. Preglejmo nekaj svetopisemskih stavkov, ki osvetlijo te tri različne pomene.

 Ljudje. »V Noetovih dneh [...] se je nekaj ljudi, namreč osem duš, po vodi rešilo na varno.« (1. Petrovo 3:20) Jasno je, da se beseda »duše« na tem mestu nanaša na ljudi – na Noeta, njegovo ženo, njegove tri sinove in njihove žene. V 2. Mojzesovi 16:16 so omenjena navodila, ki so jih Izraelci dobili glede nabiranja mane. Bilo jim je naročeno, naj je naberejo »glede na število duš, ki jih ima vsak v svojem šotoru«. Količina mane, ki so jo nabrali, je bila torej odvisna od števila ljudi v vsaki družini. Nekatere druge svetopisemske zglede, da se izraza »duša« in »duše« nanašata na ljudi, najdete v 1. Mojzesovi 46:18, Jozuetu 11:11, Apostolskih delih 27:37 in Rimljanom 13:1.

Živali. V svetopisemski pripovedi o ustvaritvi beremo: »Bog je nadalje rekel: ‚Naj v vodah zamrgoli obilo živih duš in naj leteča bitja letajo nad zemljo po nebesnem prostranstvu.‘ Bog je nadalje rekel: ‚Naj zemlja rodi žive duše po njihovih vrstah, domače živali, divje živali zemlje in druge živali po njihovih vrstah.‘ In zgodilo se je tako.« (1. Mojzesova 1:20, 24) V tem odlomku se ista beseda, »duše«, nanaša na ribe, domače živali in divje živali. Beseda duša je za ptice in druge živali uporabljena v 1. Mojzesovi 9:10, 3. Mojzesovi 11:46 in 4. Mojzesovi 31:28.

Življenje človeka. Včasih beseda »duša« pomeni življenje človeka. Jehova je rekel Mojzesu: »Vsi, ki so ti stregli po življenju [‚po duši‘, podčrtna opomba], [so] pomrli.« (2. Mojzesova 4:19) Kaj so Mojzesovi sovražniki skušali narediti? Skušali so mu vzeti življenje. Ko je Rahela rojevala sina Benjamina, »je življenje v njej ugašalo [‚je njena duša odhajala‘, podčrtna opomba]«. (1. Mojzesova 35:16–19) Takrat je Rahela umrla. Premislite tudi o Jezusovih besedah: »Jaz sem dobri pastir, in dobri pastir dá svojo dušo za ovce.« (Janez 10:11) Jezus je svojo dušo oziroma življenje dal v korist človeštva. Povsem jasno je, da se beseda »duša« v teh svetopisemskih odlomkih ali v podčrtnih opombah nanaša na človekovo življenje. Več zgledov o tem pomenu besede »duša« boste našli v besedilu ali v  podčrtnih opombah v 1. kraljev 17:17–23, Mateju 10:39, Janezu 15:13 in Apostolskih delih 20:10.

Pri nadaljnjem preučevanju Božje Besede boste videli, da nikjer v vsem Svetem pismu ni najti besede »neumrljiv« ali »večen« v povezavi z besedo »duša«. Sveto pismo namreč pravi, da je duša umrljiva, kar pomeni, da umre. (Ezekiel 18:4, 20) Zato za nekoga, ki je umrl, enostavno pravi, da je »mrtva duša«. (3. Mojzesova 21:11, podčrtna opomba)

KAJ JE »DUH«?

Sedaj pa si še poglejmo, kako Sveto pismo uporablja besedo »duh«. Nekateri menijo, da je »duh« samo druga beseda za »dušo«. Vendar ni tako. Sveto pismo jasno pokaže, da se »duh« in »duša« nanašata na dve različni stvari. V čem se razlikujeta?

Ko so svetopisemski pisci pisali o »duhu«, so uporabljali hebrejsko besedo rúah oziroma grško besedo pneúma. Pomen teh besed nam razkrije sámo Sveto pismo. V Psalmu 104:29 denimo o Jehovu piše: »Če jim vzameš duha [rúah], umrejo in se povrnejo v prah.« V Jakobu 2:26 pa piše, da je »telo brez duha [pneúma] mrtvo«. V teh vrsticah se torej beseda »duh« nanaša na tisto, kar daje telesu življenje. Brez duha je telo mrtvo. Zato se beseda rúah v nekaterih prevodih Svetega pisma ne prevaja samo z »duh«, temveč tudi s »sila« oziroma dih življenja. Na primer, glede potopa v Noetovih dneh je Bog rekel: »Poslal bom vode potopa na zemljo, da uničijo vsa bitja pod nebom, v katerih deluje življenjska sila [rúah].« (1. Mojzesova 6:17; 7:15, 22) »Duh« se torej nanaša na nevidno silo (življenjsko iskro), ki daje življenje vsem živim bitjem.

Duša in duh nista eno in isto. Telo potrebuje duha ravno tako, kakor radio za svoje delovanje potrebuje elektriko. Da bi to še bolje razumeli, si predstavljajte prenosni radio. Ko vanj vstavite baterije in ga vklopite, ga elektrika iz baterij tako rekoč oživi. Brez baterij pa je radio mrtev. Enako je tudi  z običajnim radiem, kadar ni priključen na električno omrežje. Podobno je duh sila, ki oživi naše telo. Poleg tega duh, tako kakor elektrika, nima občutkov in ne more razmišljati. Je neosebna sila. Vendar naša telesa brez tega duha oziroma življenjske sile »umrejo in se povrnejo v prah«, kot je to dejal psalmist.

Glede smrti človeka Pridigar 12:7 takole pravi: »Tedaj se prah [njegovega telesa] vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k pravemu Bogu, ki ga je dal.« Ko duh oziroma življenjska sila zapusti telo, telo umre in se vrne tja, od koder je prišlo – v zemljo. Enako se tudi življenjska sila vrne tja, od koder je prišla – k Bogu. (Job 34:14, 15; Psalm 36:9) To ne pomeni, da življenjska sila dejansko odide v nebesa. Ne, to pomeni, da je takrat, ko človek umre, vsakršno upanje za njegovo prihodnje življenje odvisno od Boga Jehova. Njegovo življenje je tako rekoč v Božjih rokah. Edino Bog lahko s svojo močjo povzroči, da se ta duh oziroma življenjska sila vrne v človeka in ga oživi.

Kako tolažilno je vedeti, da bo ravno to Bog storil za vse, ki počivajo v »grobovih«! (Janez 5:28, 29) Jehova bo umrlemu človeku ob vstajenju oblikoval novo telo in ga oživil, tako da bo vanj vdihnil duha oziroma življenjsko silo. To bo zares radosten čas!

Če bi radi izvedeli kaj več o tem, kako se v Svetem pismu rabita izraza »duša« in »duh«, boste koristne informacije našli v brošuri Kaj se zgodi z nami, ko umremo? in v knjigi Dopovedovanje iz Svetega pisma, na straneh 65–73; obe publikaciji izdali Jehovove priče.