Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Posnemajmo njihovo vero

 TRINAJSTO POGLAVJE

Učil se je na svojih napakah

Učil se je na svojih napakah

1., 2. a) Kaj je Jona nakopal sebi in pomorščakom na ladji? b) Kaj se naučimo iz zgodbe o Jonu?

JONA si je želel, da bi lahko utišal strašljive glasove. Ni šlo le za silovit veter, ki je zavijal skozi ladijsko jadrovje, niti ne za ogromne valove, ki so besneli okoli plovila, da je vsaka deska ječala in škripala. Ne, za Jona je bilo veliko hujše vpitje tistih pomorščakov, kapitana in njegove posadke, ki so se borili, da ladja ne bi potonila. Jona je bil prepričan, da bodo ti možje umrli, in to zaradi njega!

2 Zakaj se je Jona znašel v tako strašnem položaju? Storil je resno napako, ki je skrhala njegov odnos z Bogom Jehovom. Kaj je pravzaprav naredil? Ali zanj ni bilo več poti nazaj? Iz odgovora na ti vprašanji se lahko veliko naučimo. Zgodba o Jonu denimo odkriva, kako lahko celo tisti, ki imajo pristno vero, zgrešijo pravo pot in kako se lahko vrnejo nanjo.

Prerok iz Galileje

3.–5. a) Na kaj se ljudje pogosto osredinijo, ko pomislijo na Jona? b) Kaj vemo o Jonovem poreklu? (Glej tudi podčrtno opombo.) c) Zakaj Jonova naloga, ki jo je opravljal kot prerok, ni bila niti lahka niti prijetna?

3 Kadar ljudje pomislijo na Jona, se pogosto zdi, da se osredinijo na njegove slabe strani, kot so spodrsljaji glede poslušnosti ali celo njegova trmoglavost. Toda to še zdaleč ne pove vsega o njem. Imej v mislih, da ga je Bog Jehova izbral za svojega preroka. Za tako zelo odgovorno nalogo ga ne bi izbral, če bi bil nezvest in nepravičen.

Jona še zdaleč ni imel samo slabih lastnosti.

4 Iz Biblije izvemo nekaj malega o Jonovem poreklu. (Beri 2. kraljev 14:25.) Bil je iz Gat Heferja, ki je oddaljen samo štiri  kilometre od Nazareta, v katerem je približno osem stoletij pozneje odraščal Jezus Kristus. * Jona je prerokoval med vladanjem kralja Jeroboama II. iz desetrodovnega izraelskega kraljestva. Takrat je bil Elija že dolgo mrtev, njegov naslednik Elizej pa je umrl med vladanjem Jeroboamovega očeta. Čeprav je Jehova po teh prerokih iztrebil čaščenje Baala, pa so Izraelci znova namerno zašli na stranpota. Deželi je sedaj vladal kralj, ki je delal to, »kar je slabo v Jehovovih očeh«. (2. kra. 14:24) Zato Jonova naloga ni bila niti lahka niti prijetna, vendar jo je zvesto opravljal.

5 Nekega dne pa se je Jonu življenje dramatično spremenilo. Jehova mu je dal nalogo, ki se mu je zdela nadvse težka. Kaj je Jehova pričakoval od njega?

»Vstani, pojdi v Nínive«

6. Kaj je Jehova naročil Jonu in zakaj se je Jonu ta naloga verjetno zdela zastrašujoča?

6 Jehova je Jonu naročil: »Vstani, pojdi v Nínive, veliko mesto, in med prebivalci razglasi, da je njihova hudobnost prišla do mene.« (Jona 1:2) Ni težko razumeti, zakaj je bila ta naloga morda videti zastrašujoča. Ninive so ležale kakih 800 kilometrov vzhodno, in da bi človek prišel tja, bi moral peš potovati približno en mesec. Toda težavna pot bi bila morda lažji del te naloge. V Ninivah bi moral Jona razglasiti Jehovovo obsodbo Asircem, ki so bili znani kot nasilni, celo divjaški ljudje. Če je Jona videl, da se je Božje lastno ljudstvo kaj malo menilo za svarila, kaj je potem lahko pričakoval od teh poganov? Kako bi lahko torej imel en sam Jehovov služabnik uspeh v prostranih Ninivah, ki so bile kasneje imenovane »okrvavljeno mesto«? (Nah. 3:1, 7)

7., 8. a) Kako odločen je bil Jona, da se bo ognil nalogi, ki mu jo je dal Jehova? b) Zakaj ne bi smeli Jona označiti za strahopetca?

7 Takšne misli so verjetno obhajale Jona. Vendar tega ne moremo zagotovo vedeti. Vemo pa, da je zbežal. Jehova ga je napotil na vzhod, toda Jona je krenil na zahod, in to kar najbolj daleč. Odšel je na obalo, v pristaniško mesto Jopa, in tam našel ladjo, namenjeno v Taršiš. Nekateri učenjaki pravijo, da je bil Taršiš v Španiji. Če je bilo tako, se je Jona odpravil  kakih 3500 kilometrov proč od Niniv. Takšno potovanje na drug konec Velikega morja je lahko trajalo celo leto! Tako zelo odločen je bil, da se bo ognil nalogi, ki mu jo je dal Jehova! (Beri Jona 1:3.)

8 Ali to pomeni, da lahko Jona označimo za strahopetca? Ne bi ga smeli prenagljeno soditi. Kot bomo videli, je bil zmožen junaštva. Toda podobno kot mi je bil nepopoln človek, ki se je bojeval s številnimi hibami. (Ps. 51:5) Kdo od nas se ni še nikoli spopadal s strahom?

9. Kako se morda včasih počutimo glede kakšne naloge, ki nam jo da Jehova, in na katero resnico ne bi smeli takrat pozabiti?

9 Včasih je morda videti, da Bog od nas pričakuje kaj, kar se nam zdi težko, celo nemogoče. Morda nam vzbuja strah že to, da se od nas kot kristjanov pričakuje, da oznanjujemo dobro novico o Božjem kraljestvu. (Mat. 24:14) Vse prehitro bi lahko pozabili na tehtno resnico, ki jo je povedal Jezus: »Pri Bogu je mogoče vse.« (Mar. 10:27) Če kdaj pozabimo, da je z Božjega stališča mogoče vse, morda lahko razumemo, v čem je bila Jonova težava. Toda kako se je Jonov pobeg končal?

Jehova disciplinira svojega trmoglavega preroka

10., 11. a) Kaj je morda Jona upal, ko je tovorna ladja zapustila pristanišče? b) Kakšna nevarnost se je zgrnila nad ladjo in posadko?

10 Lahko si kar zamislimo, kako se je Jona namestil na ladji, najverjetneje je šlo za feničansko tovorno ladjo. Opazoval je, kako so kapitan in mornarji hiteli, da bi izpluli ter zapustili pristanišče. Ko se je obala počasi odmikala in na obzorju izginjala, je Jona morda upal, da je ubežal nevarnosti, ki ga je tako zelo plašila. Toda nenadoma se je spremenilo vreme.

11 Močni vetrovi so morje spremenili v ponoreli ples valov, ki so bili tako ogromni, da bi bila ob njih še sodobna plovila videti kot igrače. Ni trajalo dolgo, preden se je to leseno plovilo zazdelo grozno majceno in nebogljeno, izgubljeno na prostranem morju med orjaškimi valovi in strmoglavimi soteskami. Ali je Jona takrat vedel, kar je zapisal pozneje, da je Jehova »na morje zagnal močan veter«? Težko rečemo. Toda videl je, da so mornarji pričeli klicati k svojim bogovom, in jasno mu je bilo, da od teh bogov ne bo pomoči. (3. Mojz. 19:4) V poročilu je zapisal, »da je ladji pretilo, da se bo razbila«. (Jona 1:4) Le kako naj Jona moli k Bogu, od katerega je bežal?

12. a) Zakaj Jona ne bi smeli prehitro obsoditi, ker je med divjanjem nevihte zaspal? (Glej tudi podčrtno opombo.) b) Kako je Jehova razkril krivca težav?

 12 Jona se je počutil nemočnega, zato je odšel pod palubo, si našel prostor in legel. Tam je trdno zaspal. * Kapitan pa ga je našel, ga zbudil in mu naročil, naj moli k svojemu bogu, kot so to delali vsi drugi. Pomorščaki so bili prepričani, da je v tem neurju nekaj nadnaravnega, zato so žrebali, da bi ugotovili, zaradi koga so se znašli v težavah. Jonu je nedvomno razbijalo srce, ko je žreb izločal enega moža za drugim. Resnica je hitro prišla na dan. Jehova je nevihto in žreb usmeril proti enemu človeku – Jonu! (Beri Jona 1:5–7.)

13. a) Kaj je Jona priznal mornarjem? b) K čemu jih je prigovarjal in zakaj?

13 Jona je mornarjem povedal vse. Pojasnil jim je, da je služabnik vsemogočnega Boga Jehova. To je Bog, pred katerim je zbežal in katerega je užalil, ter tako sebe in njih spravil v takšno hudo nevarnost. Možje so bili osupli; Jona jim je lahko prebral grozo v očeh. Vprašali so ga, kaj naj naredijo z njim, da bi rešili ladjo in svoje življenje. Kaj jim je odgovoril? Jona je morda spreletelo, ko je pomislil, da bo utonil v tem mrzlem in podivjanem morju. Toda kako bi lahko vse te može poslal v takšno smrt, ko pa je vedel, da jih lahko reši? Zato jim je prigovarjal: »Primite me in me vrzite v morje, in morje se bo umirilo. Vem namreč, da je ta hudi vihar prišel nad vas zaradi mene.« (Jona 1:12)

14., 15. a) Kako lahko posnemamo najlepšo stran Jonove vere? b) Kako so se mornarji odzvali na Jonove besede?

14 Težko bi rekli, da so to besede strahopetca, mar ne? Jehovu je moralo prav gotovo seči do srca, ko je videl, da se je bil Jona v tem strašnem trenutku pripravljen pogumno žrtvovati. Tukaj vidimo najlepšo stran Jonove vere. Danes lahko posnemamo njegovo vero tako, da damo dobro drugih pred svoje lastno. (Jan. 13:34, 35) Ali smo pripravljeni žrtvovati svoj čas in moči, kadar vidimo, da kdo potrebuje pomoč, pa najsibo fizično, čustveno ali duhovno? Kako zelo vesel je Jehova, ko vidi, da smo to storili!

15 Mogoče so bili ganjeni tudi mornarji, saj Jona sprva niso hoteli vreči v morje. Naredili so vse, kar se je dalo, da bi se  prebili skozi vihar, toda ni jim uspelo. Divji vihar je postajal samo še hujši. Nazadnje so videli, da nimajo izbire. Klicali so k Jonovemu Bogu Jehovu, naj jim izkaže milost, ter prijeli Jona in ga vrgli čez krov v morje. (Jona 1:13–15)

Jona so mornarji na njegovo prigovarjanje prijeli in vrgli v morje.

Bog se usmili skesanega Jona in ga reši

16., 17. Opiši, kaj se je zgodilo Jonu, ko so ga vrgli v morje. (Glej tudi sliki.)

16 Jona je strmoglavil v razburkane valove. Morda je mahal okoli sebe, da bi se obdržal na površju, ter sredi razpenjenih in pršečih valov videl, kako se ladja naglo oddaljuje. Toda ogromni valovi so se zgrnili nanj in ga pokopali podse. Vleklo ga je vse globlje in globlje in zavedal se je, da ni več nobenega upanja.

17 Kasneje je napisal, kako se je takrat počutil. Pred oči so mu prihajali prizori iz preteklosti. Prešinila ga je žalostna misel, da nikoli več ne bo videl čudovitega Jehovovega templja v Jeruzalemu. Zdelo se mu je, da se spušča globoko v morje, k vznožju gora, okoli njega pa se je ovijala morska trava. Kazalo je, da je to njegov konec, njegov grob. (Beri Jona 2:2–6.)

18., 19. Kaj se je zgodilo Jonu v globini morja, katero bitje ga je pogoltnilo in kdo je stal za vsem tem? (Glej tudi podčrtno opombo.)

 18 Toda glej! V bližini se je nekaj premikalo – nekaj ogromnega, neka temačna senca, nekaj živega. Priplavalo je do njega in planilo po njem. Odprlo se je ogromno žrelo in ga pogoltnilo, požrlo!

»Jehova pa je poslal veliko ribo, da je pogoltnila Jona.«

19 To je gotovo njegov konec! Toda Jona je dojel nekaj neverjetnega. Še vedno je bil živ! Ni ga zdrobilo, ne prebavilo, niti se ni zadušil. Ne, v njem je bil še vedno dih življenja, pa čeprav bi to upravičeno lahko bil njegov grob. Jona je počasi pričelo navdajati strahospoštovanje. Nedvomno je bil Bog Jehova tisti, ki je »poslal veliko ribo, da [ga] je pogoltnila«. * (Jona 1:17)

20. Kaj o Jonu spoznamo iz njegove molitve, ki jo je izrekel v trebuhu velike ribe?

20 Minute so minevale in se spreminjale v ure. Jona je tam v najbolj črni temi, ki jo je kdaj poznal, lahko uredil svoje misli in molil k Bogu Jehovu. Njegova molitev, ki je v celoti zapisana v drugem poglavju njegove knjige, marsikaj razkrije. Iz nje vidimo, da je zelo dobro poznal Svete spise, saj se je pogosto skliceval na Psalme. Razkrije pa tudi njegovo lastnost, ki ogreje srce. Hvaležnost. Jona je sklenil molitev: »Jaz se ti bom zahvaljeval in ti prinašal žrtve. Kar sem obljubil, bom tudi izpolnil. Rešitev prihaja od Jehova.« (Jona 2:9)

21. Kaj je Jona spoznal glede tega, kako Jehova rešuje, in kaj dragocenega si je dobro zapomniti?

21 Tam, na najbolj nenavadnem mestu – v »notranjosti ribe« – je Jona spoznal, da Jehova lahko reši kogar koli, kjer koli in kadar koli. Celo tam je Jehova našel in rešil svojega zaskrbljenega služabnika. (Jona 1:17) Samo Jehova je lahko človeka ohranil pri življenju tri dni in tri noči v trebuhu velike ribe. Dobro je, da imamo danes v mislih, da je Jehova Bog, v čigar roki je naše dihanje. (Dan.  5:23) Po njegovi zaslugi lahko dihamo, obstajamo. Ali mu nismo hvaležni za to? Mar nas to potem ne navede, da smo mu poslušni?

22., 23. a) Kako je bila Jonova hvaležnost kmalu preizkušena? b) Kaj se od Jona naučimo glede napak, ki jih delamo?

22 Kako pa je bilo z Jonom? Ali se je naučil, da lahko svojo hvaležnost Jehovu pokaže tako, da mu je poslušen? Da, naučil se je. Po treh dneh in treh nočeh je riba priplavala do obale in »izbljuvala Jona na kopno«. (Jona 2:10) Zamisli si, po vsem, kar se je zgodilo, mu niti ni bilo treba plavati do obale! Seveda pa je moral z obale, kjer koli je že bil, najti pot med ljudi. Vendar je bila njegova hvaležnost kmalu preizkušena. V Jonu 3:1, 2 piše: »Nato je Jehovova beseda prišla Jonu še drugič: ‚Vstani, pojdi v Nínive, veliko mesto, in v njem razglasi to, kar ti govorim.‘« Kaj je storil Jona?

23 Ni se obotavljal. Takole piše: »Tedaj je Jona vstal in po Jehovovi besedi odšel v Nínive.« (Jona 3:3) Da, ubogal je. Očitno je, da se je iz svojih napak nekaj naučil. Tudi v tem vidiku bi morali posnemati njegovo vero. Vsi grešimo, vsi delamo napake. (Rim. 3:23) Toda ali se vdamo ali pa se iz svojih napak učimo in se popravljamo, tako da bi poslušno služili Bogu?

24., 25. a) Kako je bil Jona čez čas nagrajen? b) Kako vse bo Jona nagrajen v prihodnosti?

24 Ali je Jehova nagradil Jona, ker mu je bil poslušen? Seveda ga je. Eno je, da je Jona nazadnje očitno izvedel, da so mornarji preživeli. Nevihta se je polegla takoj zatem, ko se je Jona žrtvoval, mornarji pa so se »zelo zbali Jehova« in darovali žrtev Njemu namesto svojim krivim bogovom. (Jona 1:15, 16)

25 Dosti večja nagrada pa je prišla veliko pozneje. Jezus je čas, ki ga je Jona preživel v veliki ribi, preroško naobrnil na čas, ki ga je sam preživel v grobu oziroma šeolu. (Beri Matej 12:38–40.) Kako navdušen bo Jona nad tem blagoslovom, ko bo obujen v življenje na zemlji. (Jan. 5:28, 29) Jehova hoče blagosloviti tudi tebe. Ali se boš podobno kot Jona učil iz svojih napak ter kazal poslušnega in nesebičnega duha?

^ odst. 4 Vredno je omeniti, da je Jona izhajal iz galilejskega mesta, saj so farizeji o Jezusu predrzno rekli: »Razišči in ugotovil boš, da iz Galileje ne vstane noben prerok.« (Jan. 7:52) Veliko prevajalcev in raziskovalcev meni, da so farizeji površno posploševali, da iz uboge Galileje še ni prišel noben prerok oziroma da tudi ne bo prišel. Če je to res, so s tem prezrli tako zgodovinska dejstva kot tudi prerokovanje. (Iza. 9:1, 2)

^ odst. 12 V Septuaginti je to, kako trdno je Jona spal, poudarjeno tako, da je dodano, da je smrčal. Toda če menimo, da je zaspal zaradi brezbrižnosti do nastalih razmer, se lahko spomnimo, da spanec včasih premaga tudi tiste, ki so zelo na tleh. V mučnih urah, ki jih je Jezus prebil v vrtu Getsemani, so Peter, Jakob in Janez »od žalosti zaspali«. (Luk. 22:45)

^ odst. 19 Hebrejsko besedo za »ribo« so v grščino prevedli z »morska pošast« oziroma »ogromna riba«. Čeprav nikakor ne moremo natančno določiti, katera vrsta morske živali bi to lahko bila, pa so v Sredozemskem morju opazili morske pse, ki so dovolj veliki, da bi lahko pogoltnili celega človeka. Drugje pa obstajajo še veliko večji morski psi; orjaški kitovec lahko v dolžino zraste do 15 metrov ali celo več!