Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Posnemajmo njihovo vero

 ŠTIRINAJSTO POGLAVJE

Naučil se je biti usmiljen

Naučil se je biti usmiljen

1. Kakšno potovanje je bilo pred Jonom in kako se je počutil, ko je razmišljal o svojem cilju?

JONA je imel na voljo obilo časa za razmišljanje. Prepotovati je moral več kot 800 kilometrov dolgo pot, ki mu je vzela mesec dni, morda pa še več. Najprej je moral izbrati, ali bo šel po krajših poteh ali po varnejših, nato pa se vztrajno prebiti čez neštete doline in gorske prelaze. Obiti je najbrž moral prostrano Sirsko puščavo, prebresti mogočne reke, kot je Evfrat, ter si v sirskih, mezopotamskih in asirskih mestih in vaseh poiskati prenočišče pri tujcih. Dnevi so minevali, on pa je razmišljal o svojem cilju, mestu, ki se ga je tako bal in ki mu je bilo z vsakim korakom bliže – o Ninivah.

2. Kako se je Jona naučil, da ne more ubežati svoji nalogi?

2 Nekaj je Jona zagotovo vedel: ni se mogel obrniti in ubežati svoji nalogi. To je že poskusil storiti. V prejšnjem poglavju smo lahko videli, da je Jehova potrpežljivo učil Jona, ko je na morje poslal vihar in ko ga je čudežno rešil, s tem da je poslal veliko ribo. Čez tri dni ga je riba izbljuvala na obalo. Jona je bil osupel nad tem, kar se je zgodilo, in postal je bolj pohleven. (Jona, 1. in 2. poglavje)

3. Katero lastnost je Jehova izkazal Jonu, toda katero vprašanje se postavlja?

3 Ko je Jehova Jonu drugič naročil, naj gre v Ninive, je ta ubogljivo krenil proti vzhodu na to dolgo potovanje. (Beri Jona 3:1–3.) Toda ali je dopustil,  da ga je Jehovovo discipliniranje temeljito spremenilo? Jehova mu je na primer izkazal usmiljenje s tem, da ga je rešil pred utopitvijo in ga ni kaznoval za upor ter da mu je dal še eno priložnost, da izpolni to nalogo. Ali se je po vsem tem Jona naučil izkazovati usmiljenje drugim? Nepopolni ljudje se pogosto težko naučimo biti usmiljeni. Poglejmo, kaj lahko razberemo iz tega, kako se je Jona spopadel z nadaljnjimi izzivi.

Sporočilo o obsodbi in presenetljiv odziv

4., 5. Zakaj je Jehova za Ninive rekel, da so »veliko mesto«, in kaj se iz tega naučimo o Njem?

4 Jona na Ninive ni gledal tako kot Jehova. Takole beremo: »Nínive pa so bile v Božjih očeh veliko mesto.« (Jona 3:3) Glede na Jonovo poročilo je Jehova trikrat rekel »Nínive, veliko mesto«. (Jona 1:2; 3:2; 4:11) Zakaj je bilo v Jehovovih očeh to mesto veliko oziroma pomembno?

 5 Ninive so bile starodavno mesto, eno izmed prvih, ki jih je Nimrod ustanovil po vesoljnem potopu. Bile so prostrano metropolitansko področje, ki je očitno obsegalo še nekaj drugih mest, tako da je človek potreboval tri dni, da je prišel z enega konca na drugega. (1. Mojz. 10:11; Jona 3:3) Zbujale so občudovanje s svojimi veličastnimi templji, mogočnimi zidovi in drugimi zgradbami. Toda mesto Bogu Jehovu ni bilo pomembno zaradi tega. Pomembno mu je bilo zaradi ljudi. Ninive so za tisto obdobje imele ogromno prebivalcev. Navkljub njihovi hudobiji je bilo Jehovu mar zanje. Jehova ceni človeško življenje in sposobnost, ki jo ima vsak posameznik – da se pokesa in nauči delati, kar je prav.

Jona je spoznal, da so Ninive veliko mesto, polno pokvarjenosti.

6. a) Zakaj so se Jonu Ninive morda zdele zastrašujoče? (Glej tudi podčrtno opombo.) b) Kaj se o Jonu naučimo iz tega, kako je razglašal svoje sporočilo?

6 Ko je Jona končno vstopil v Ninive, so se mu zaradi ogromnega števila prebivalstva, več kot 120.000, morda zdele le še bolj zastrašujoče. * Hodil je en dan, si utiral pot skozi to živahno prestolnico in morda iskal primeren kraj v mestnem središču, da bi tam pričel razglašati svoje sporočilo. Kako se je sporazumeval z ljudmi? Ali se je že prej naučil asirščino? Ali pa mu je Jehova čudežno podelil to sposobnost? Tega ne vemo. Morda je Jona sporočilo oznanjeval v svojem maternem jeziku, hebrejščini, tolmač pa ga je prevedel Ninivljanom. Kakor koli že, njegovo sporočilo je bilo preprosto in verjetno se ljudem z njim ni prav nič priljubil: »Še štirideset dni, in Nínive bodo razdejane!« (Jona 3:4) Sporočilo je večkrat neustrašno ponovil. Tako je pokazal izjemen pogum in vero, lastnosti, ki ju kristjani danes potrebujemo bolj kot kdaj prej.

Jonovo sporočilo je bilo preprosto in verjetno se ljudem z njim ni prav nič priljubil.

7., 8. a) Kako so se Ninivljani odzvali na Jonovo sporočilo? b) Kakšen je bil odziv ninivskega kralja na Jonov razglas?

7 Jona je s sporočilom pri Ninivljanih zbudil pozornost. Nedvomno se je pripravil na sovražen in nasilen odziv.  Namesto tega se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ljudstvo ga je poslušalo! Njegove besede so se razširile kot požar. Nedolgo za tem je vse mesto govorilo o Jonovi zlovešči prerokbi. (Beri Jona 3:5.) Bogati in revni, močni in šibki, mlajši in starejši, vse je prevzel isti duh kesanja. Začeli so se postiti. Novica o kesanju med ljudstvom je kmalu prišla na ušesa kralju.

Jona je za to, da je oznanjal v Ninivah, potreboval pogum in vero.

8 Tudi kralj se je odzval na Jonov razglas. Obšel ga je strah pred Bogom, zato je vstal s svojega prestola, slekel razkošna kraljevska oblačila in si nadel enako grobo oblačilo, kakršno je nosilo ljudstvo, in se celo »usedel v pepel«. S svojimi »veljaki« oziroma plemiči je izdal odlok, s katerim je kesanje, za katero se je ljudstvo spontano odločilo, postalo uradni vladni ukrep. Zapovedal je, da morajo raševino nositi vsi, celo domače živali. * Ponižno je priznal, da je njegovo ljudstvo krivo za hudobijo in nasilje. Izrazil je tudi upanje, da se bo pravi Bog omehčal, ko bo videl njihovo kesanje: »Morda se bo pravi Bog [. . .] odvrnil od svoje plamteče jeze, tako da ne bomo pomrli.« (Jona 3:6–9)

9. Kateri dvom glede Ninivljanov so izrazili kritiki, toda kako vemo, da so v zmoti?

9 Nekateri kritiki dvomijo, da bi se Ninivljani lahko tako hitro spremenili v srcu. Toda biblijski učenjaki ugotavljajo, da takšna sprememba stališča ni v nasprotju z vraževernostjo in nestanovitno naravo ljudi v teh staroveških kulturah. Poleg tega vemo, da so ti kritiki v zmoti, ker je sam Jezus Kristus stoletja pozneje omenjal kesanje Ninivljanov. (Beri Matej 12:41.) Vedel je, o čem govori, saj je takrat živel v nebesih in je lahko spremljal te dogodke, medtem ko so se odvijali. (Jan. 8:57, 58) Nikoli ne bi smeli misliti, da je nemogoče, da bi se ljudje pokesali, ne glede na to, kako hudobni se nam morda zdijo. Samo Jehova lahko vidi, kaj je v človekovem srcu.

 Božje usmiljenje na eni strani in človeška togost na drugi

10., 11. a) Kako se je Jehova odzval na kesanje Ninivljanov? b) Zakaj smo lahko prepričani, da se Jehova ni zmotil, ko je obsodil Ninive?

10 Kako se je Jehova odzval na kesanje Ninivljanov? Jona je pozneje napisal: »Bog je videl njihova dejanja, da so se odvrnili od svoje hudobne poti. Zato je bilo pravemu Bogu žal, da jim je zagrozil z nesrečo, in tega ni storil.« (Jona 3:10)

11 Ali to pomeni, da je Jehova ugotovil, da se je zmotil, ko je obsodil Ninive? Ne. V Bibliji piše, da je Jehovov čut za pravico popoln. (Beri 5. Mojzesova 32:4.) Jehova se je prej upravičeno jezil na Ninivljane, toda zdaj se je njegova jeza preprosto polegla. Opazil je namreč, da so se spremenili, in uvidel, da kazen, ki jim jo je namenil, ni več primerna. To je bila priložnost, da jim izkaže usmiljenje.

12., 13. a) Kaj kaže na to, da je Jehova razumen, prilagodljiv in usmiljen? b) Zakaj Jonovo prerokovanje ni bilo laž?

12 Jehova ni nič podoben togemu, hladnemu in celo krutemu Bogu, kot ga tako pogosto opisujejo verski voditelji. Ravno nasprotno, On je razumen, prilagodljiv in usmiljen. Kadar se odloči, da bo kaznoval hudobne, jih po svojih zemeljskih predstavnikih najprej posvari pred tem, saj si želi, da hudobni storijo to, kar so storili Ninivljani – da se pokesajo in spremenijo svoje življenje. (Ezek. 33:11) Jehova je svojemu preroku Jeremiju dejal: »Kadar za kateri narod ali za katero kraljestvo rečem, da ga bom izruval, porušil in uničil, pa se tisti narod odvrne od svoje hudobije, zoper katero sem govoril, mi bo žal, da sem mu mislil prizadejati nesrečo.« (Jer. 18:7, 8)

Bog si želi, da hudobni storijo to, kar so storili Ninivljani – da se pokesajo in spremenijo svoje življenje.

13 Ali je bilo Jonovo prerokovanje laž? Ne, zadostilo je svojemu namenu, da opozori ljudi. Povod za svarilo je bilo hudobno ravnanje Ninivljanov, ti pa so se pozneje spremenili. Če bi se Ninivljani vrnili na svoja hudobna pota, bi nad njihovimi glavami visela ista Božja obsodba. In točno to se je veliko pozneje zgodilo. (Zef. 2:13–15)

14. Kako se je Jona odzval na to, da je Jehova Ninivljanom izkazal usmiljenje?

14 Kako se je odzval Jona, ko uničenje ni prišlo ob pričakovanem času? Takole beremo: »Jona pa je bil zaradi tega zelo nejevoljen in se je hudo razjezil.« (Jona 4:1) Izrekel je celo molitev, ki zveni, kakor da ošteva Vsemogočnega! Namigoval je, da bi moral ostati doma, v svoji deželi. Trdil je, da je vseskozi  vedel, da Jehova ne bo uničil Niniv, in to celo uporabil kot izgovor, da je prej zbežal v Taršiš. Zatem je prosil, da bi umrl, in dejal, da bi bilo to boljše kakor živeti. (Beri Jona 4:2, 3.)

15. a) Kaj je morda pripeljalo do tega, da je Jona tonil vse globlje? b) Kako je Jehova ravnal s svojim razburjenim prerokom?

15 Kaj je mučilo Jona? Ne moremo vedeti, kaj vse se mu je motalo po glavi, vemo pa, da je pred celim mestom napovedal uničenje Niniv. In ljudje so mu verjeli. Sedaj pa do uničenja ne bo prišlo. Ali se je bal, da ga bodo zasmehovali? Se je bal, da ga bodo imeli za krivega preroka? Kar koli je že bilo, Jona se ni veselil niti tega, da so se ljudje pokesali, niti tega, da se jih je Jehova usmilil. Ravno obratno, zdi se, da je tonil vse globlje v brezno zagrenjenosti, samopomilovanja in ranjenega ponosa. Kljub temu je očitno, da je njegov usmiljeni Bog še vedno videl pri razburjenem preroku tisto, kar je bilo dobro. Ni ga kaznoval, ker je bil nespoštljiv, temveč mu je preprosto zastavil prijazno in prodorno vprašanje: »Ali se upravičeno jeziš?« (Jona 4:4) Je Jona sploh odgovoril? Iz Biblije tega ne izvemo.

16. V čem se morda nekateri ne strinjajo z Bogom in kaj se naučimo iz Jonovega primera?

16 Jonovega ravnanja ni težko obsojati, vendar je dobro imeti v mislih, da ni nič neobičajnega, če se nepopolni ljudje kdaj ne strinjamo z Bogom. Nekateri morda menijo, da bi Jehova moral preprečiti kako tragedijo ali hitro izvršiti obsodbo zoper hudobne oziroma da bi že moral uničiti celotno svetovno stvarnost. Iz Jonovega primera se naučimo, da moramo, ko se v čem ne strinjamo z Bogom Jehovom, vedno mi popraviti svoje stališče – njemu ga ni treba.

Kako je Jehova poučil Jona

17., 18. a) Kaj je Jona naredil po tem, ko je zapustil Ninive? b) Kako sta čudeža, ki ju je Jehova naredil v povezavi z vodnjačo, vplivala na Jona?

17 Obupani prerok je zapustil Ninive. Ni se odpravil domov, temveč na vzhod, kjer se je z nekega gorovja videlo na področje Niniv. Naredil si je majhno zavetje, se namestil in čakal ter opazoval Ninive. Morda je še vedno upal, da bo priča uničenju. Kako je Jehova tega trmoglavega moža naučil usmiljenja?

18 Jehova je povzročil, da je čez noč zrasla vodnjača. Ko se je Jona zbudil, je videl, da ta bujna rastlina s svojimi velikimi listi daje precej več sence, kot bi jo njegovo skromno zavetje sploh kdaj lahko. To ga je razvedrilo. Rastlina mu je bila v »veliko  veselje« in morda je na njeno čudežno pojavitev gledal kot na znamenje Božjega blagoslova in odobravanja. Toda Jehova je želel za Jona storiti še več, kot pa ga samo obvarovati pred vročino in lastno predrzno jezo. Hotel je doseči Jonovo srce. Zato je naredil še en čudež. Uporabil je črva, da je napadel rastlino, in ta se je posušila. Nato je poslal »vroč vzhodni veter«, da je Jona pričel medleti od vročine. Njegovo dobro razpoloženje je zamrlo in Boga je znova prosil, da bi umrl. (Jona 4:6–8)

19., 20. Kako je Jehova razpravljal z Jonom glede vodnjače?

19 Jehova je Jona znova vprašal, ali je prav, da se jezi, tokrat zaradi tega, ker se je vodnjača posušila. Namesto da bi se Jona pokesal, se je branil: »Upravičeno se jezim, do smrti!« Sedaj je bil pravi čas, da ga Jehova pouči. (Jona 4:9)

Bog je uporabil vodnjačo, da bi Jona naučil usmiljenja.

20 Bog je razpravljal z Jonom, češ da je preroku mar za neko posušeno rastlino, ki je pognala čez noč, pa je ni ne posadil ne povzročil, da je zrasla. Nato je Bog sklenil: »Meni pa naj se ne  bi smilile Nínive, veliko mesto, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne razlikujejo med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?« * (Jona 4:10, 11)

21. a) Kako nazorno je Jehova poučil Jona? b) Kako nam lahko zgodba o Jonu pomaga, da se iskreno preiščemo?

21 Ali vidiš, kako globoko seže ta nazorni pouk? Jona ni nič storil za to rastlino. Jehova pa je po drugi strani dal življenje tem Ninivljanom in jih je oskrboval tako, kot oskrbuje vsa stvarjenja na zemlji. Kako je lahko bila Jonu ena sama rastlina dragocenejša od življenja 120.000 ljudi z vso njihovo živino vred? Ali ne zato, ker je dovolil, da njegovo razmišljanje postane sebično? Nenazadnje mu je bilo za rastlino žal samo zato, ker je imel od nje osebno korist. Mar ni njegova jeza zaradi Niniv izvirala iz motivov, ki so bili ravno tako sebični – želje, ki jo je gnal ponos, da ohrani dobro ime, da se dokaže, da ima prav? Zgodba o Jonu nam lahko pomaga, da se iskreno preiščemo. Le kdo od nas se ne nagiba k sebičnosti? Kako hvaležni smo lahko Jehovu, da nas potrpežljivo uči, da smo bolj nesebični, sočutni in usmiljeni, prav kakor je on!

22. a) Kako je na Jona očitno vplival Jehovov modri pouk glede usmiljenja? b) Česa se moramo vsi naučiti?

22 Vprašanje je, ali si je Jona vzel ta pouk k srcu. Knjiga, ki nosi njegovo ime, se konča z Jehovovim vprašanjem, ki obvisi v zraku in odmeva še danes. Nekateri kritiki se morda pritožujejo, da Jona ni nikoli odgovoril. V resnici pa je njegov odgovor kakor na dlani. To je njegova knjiga. Dokazi kažejo, da je napisal knjigo, ki nosi njegovo ime. Samo zamisli si tega preroka, kako pozneje znova na varnem v svoji domovini piše to poročilo. Skoraj si lahko naslikamo starejšega, modrejšega in ponižnejšega moškega, ki skesano zmajuje z glavo, ko zapisuje svoje napake, upor in to, kako je raje trmoglavil, kot pa izkazal usmiljenje. Jona se je očitno iz Jehovovega modrega pouka naučil nekaj zelo pomembnega. Naučil se je biti usmiljen. Ali se bomo tudi mi? (Beri Matej 5:7.)

^ odst. 6 Po ocenah je utegnila imeti Samarija, prestolnica desetrodovnega izraelskega kraljestva, v Jonovih dneh kakšnih 20.000 do 30.000 prebivalcev – kar je manj kot četrtina prebivalstva v Ninivah. Na svojem višku so bile Ninive morda največje mesto na svetu.

^ odst. 8 Ta podrobnost morda zveni čudno, toda to ni edini primer iz starodavnih dni. Grški zgodovinar Herodot je omenil, da so starodavni Perzijci žalovali za nekim priljubljenim generalom tako, da so v žalne običaje zajeli tudi domače živali.

^ odst. 20 Bog je z besedami, da ti ljudje niso ločevali med desnico in levico, nakazal, da so bili glede poznavanja Božjih meril nevedni kakor otroci.