Jezabela je imela hčerko Ataljo, ki je bila tako hudobna kot ona sama. Atalja se je poročila z Judovim kraljem. Ko je njen mož umrl, je zavladal njen sin. Toda ko je potem umrl tudi on, je Judovemu kraljestvu pričela vladati kar sama. Nato je skušala uničiti vse kraljeve naslednike. Umorila je vsakogar, ki bi lahko zavzel prestol namesto nje, celo svoje vnuke. Vsi so se je bali.

Veliki duhovnik Jojada in njegova žena Jošeba sta vedela, da to, kar počne Atalja, ni prav. Njenega vnuka Joaša, ki je bil še dojenček, sta skrivala pred njo in ga vzgajala v templju, čeprav bi zaradi tega lahko izgubila življenje.

Ko je bil Joaš star sedem let, je Jojada zbral vse vojaške poveljnike in levite ter jim rekel: »Stražite tempeljska vrata in nikomur ne dovolite vstopiti.« Nato je Jojada postavil Joaša za kralja Judovega kraljestva in mu na glavo dal krono. Ljudstvo pa je vzklikalo: »Živel kralj!«

Ko je kraljica Atalja slišala vzklikanje množice, je stekla k templju. In ko je videla novega kralja, je zavpila: »Zarota! Zarota!« Vojaški poveljniki so hudobno kraljico zgrabili, jo odpeljali stran in jo usmrtili. Končno Atalja ni mogla več slabo vplivati na Judovce. Kako pa se jim je pomagalo, da so zopet začeli častiti Jehova?

Jojada je ljudstvu pomagal skleniti zavezo z Bogom. V tej zavezi so ljudje obljubili, da bodo častili samo Jehova. Jojada je tudi poskrbel, da so zrušili Baalov tempelj in razbili malike na koščke.  Za delo v Jehovovem templju je postavil duhovnike in levite, zato da so ljudje spet lahko tam častili Boga. Prav tako je postavil stražarje pri tempeljskih vratih, tako da ni mogel vstopiti nihče, ki je bil nečist. Nato je Jojada skupaj z vojaškimi poveljniki odpeljal Joaša v palačo in ga posedel na prestol. Ljudje so se veselili. Sedaj so bili končno rešeni hudobne Atalje in čaščenja Baala in so lahko služili Jehovu. Ali vidiš, kako veliko ljudem je pomagal Jojada, ker je bil pogumen?

»Ne bojte se teh, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti, temveč se bojte njega, ki lahko oboje, dušo in telo, pokonča v geheni.« (Matej 10:28)