Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Nastanek življenja – pet vprašanj, vrednih razmisleka

 1. VPRAŠANJE

Kako se je življenje začelo?

Kako se je življenje začelo?

Ali ste kdaj, ko ste bili še majhni, svoje starše presenetili z vprašanjem »Od kod pridejo dojenčki?«? Če ste jih, kako so se odzvali? Morda so vprašanje namenoma preslišali ali pa v zadregi nekaj na hitro odgovorili, odvisno pač od vaše starosti kakor tudi od svoje osebnosti. Mogoče pa so vam povedali kakšno izmišljeno zgodbo, za katero ste kasneje ugotovili, da ni resnična. Vendar pa otrok mora, da bi bil ustrezno pripravljen na odraslost in zakon, navsezadnje izvedeti resnico o čudovitem procesu od spočetja do rojstva.

Prav tako kot je mnogim staršem nerodno razpravljati o tem, od kod pridejo otroci, je videti, da nekateri znanstveniki neradi razpravljajo o celo bolj tehtnem vprašanju: Od kod je prišlo življenje? Vendar lahko posamezniku verodostojen odgovor na to vprašanje močno oblikuje pogled na življenje. Torej, kako se je življenje začelo?

Oplojeno človeško jajčece, povečano približno 800-krat

Kaj trdijo mnogi znanstveniki? Mnogi, ki verjamejo v evolucijo, vam bodo rekli, da se je življenje začelo pred milijardami let, in sicer na robu nekakšnega naravnega prabazena, ki se je ob plimi napolnil z vodo, ali pa globoko v oceanu. Menijo, da so se na nekaterih takšnih krajih kemične spojine same od sebe sestavile v mehurjaste strukture, se oblikovale v kompleksne molekule in se začele podvajati. Verjamejo, da so vse življenjske oblike na Zemlji nastale po naključju iz ene ali več takšnih »preprostih« prvotnih celic.

Drugi prav tako ugledni znanstveniki, ki tudi zagovarjajo evolucijo, pa se s prej omenjenim ne strinjajo. Razvijajo teorije o tem, da so prve celice ali vsaj njihovi glavni sestavni delci prišli na Zemljo iz vesolja. Zakaj? Zato ker znanstvenikom, pa naj se še tako trudijo, ne uspe dokazati, da se življenje lahko razvije iz neživih molekul. To dilemo je leta 2008 osvetlil  profesor biologije Alexandre Meinesz. Povedal je, da v zadnjih 50 letih »noben empiričen dokaz ni potrdil hipotez o tem, da bi življenje na Zemlji nastalo spontano v navadni molekularni juhi, pa tudi nobeno od pomembnejših novih znanstvenih spoznanj ne vodi v to smer«.1

Kaj odkrivajo dokazi? Odgovor na vprašanje, od kod pridejo otroci, je potrjen in nesporen. Življenje vedno pride iz že obstoječega življenja. Vendar ali je res mogoče, da bi bil, če bi šli dovolj daleč v preteklost, ta temeljni zakon kršen? Ali bi življenje res lahko nastalo samo od sebe iz neživih kemičnih spojin? Kakšne so možnosti, da bi se kaj takega lahko zgodilo?

Znanstveniki so ugotovili, da morajo za preživetje celice sodelovati najmanj tri vrste kompleksnih molekul: DNK (deoksiribonukleinska kislina), RNK (ribonukleinska kislina) in beljakovine. Peščica znanstvenikov trdi, da je celotna živa celica nastala naenkrat, in to po naključju iz mešanice neživih kemičnih spojin. Toda kolikšna je verjetnost, da bi RNK ali beljakovine nastale po naključju? *

Stanley Miller, 1953

Mnogi znanstveniki menijo, da bi življenje lahko nastalo po naključju. K takšnemu mišljenju jih navaja poskus, ki je bil prvič opravljen leta 1953. Tega leta je Stanleyju L. Millerju uspelo umetno pridobiti nekaj aminokislin, kemičnih gradbenih elementov beljakovin, tako da je skozi mešanico plinov, ki naj bi predstavljala Zemljino praatmosfero, pognal električne iskre. Po tistem so aminokisline našli tudi v nekem meteoritu. Ali te ugotovitve nakazujejo, da bi vsi osnovni gradbeni elementi življenja z lahkoto nastali po naključju?

Robert Shapiro, upokojeni profesor kemije na newyorški univerzi, pravi: »Nekateri pisci predpostavljajo, da bi lahko vsi gradbeni elementi, potrebni za življenje, zlahka nastali s poskusi, podobnimi Millerjevemu, in da so bili vsi ti elementi prisotni v meteoritih. Vendar ni tako.«2 *

Razmislimo o molekuli RNK. Sestavljena je iz manjših molekul, ki se imenujejo nukleotidi. Molekula nukleotida se razlikuje od molekule aminokisline, vendar je od nje samo malo kompleksnejša. Shapiro pravi, da »ni nobenega poročila o tem, da bi pri poskusih z električno iskro nastal kak nukleotid ali pa da bi ga našli pri preučevanju meteoritov«.3 Poleg tega še pravi, da je možnost, da bi v bazenu kemičnih gradbenih elementov po naključju nastala že samo ena samopodvojevalna molekula RNK, »tako zanemarljivo majhna, da bi bila izredna sreča, če bi se to samo enkrat zgodilo kjer koli v vidnem vesolju«.4

RNK (1) je potrebna za tvorbo beljakovin (2), beljakovine pa sodelujejo pri nastajanju RNK. Koliko je možnosti, da bi samo ena od omenjenih sestavin nastala po naključju, kaj šele obe? O ribosomih (3) bomo razpravljali v 2. delu.

Kaj pa beljakovinske molekule? Te so lahko sestavljene iz zgolj 50 ali pa celo več tisoč aminokislin, ki so povezane v točno določenem zaporedju. Običajno  funkcionalno beljakovino v »preprosti« celici sestavlja 200 aminokislin. Celo v teh celicah je več tisoč različnih beljakovin. Po izračunih je verjetnost, da bi se na Zemlji kdaj po naključju izoblikovala samo ena beljakovina z le 100 aminokislinami, okrog 1 proti milijon milijard.

Če je za izdelavo in programiranje neživega robota potrebno inteligentno bitje, kaj je potem potrebno za tvorbo žive celice, in kaj šele za nastanek človeka?

Raziskovalec Hubert P. Yockey, ki sicer zagovarja nauk o evoluciji, gre še dlje. Pravi namreč: »Nemogoče je, da bi življenje nastalo tako, da bi se pojavile ‚najprej beljakovine‘.«5 Za nastanek beljakovin je potrebna RNK, za nastanek RNK pa so potrebne beljakovine. Toda kaj, če bi kljub izjemno majhnim možnostim beljakovine in molekule RNK po naključju le nastale na istem kraju in v istem času? Kolikšna bi bila potem verjetnost, da bi ob sodelovanju sestavile obliko življenja, ki bi se sama podvojevala in vzdrževala? »Verjetnost, da bi se to zgodilo po naključju (da bi prišlo do naključne mešanice beljakovin in RNK), je videti zelo majhna,« pravi dr. Carol Cleland *, članica astrobiološkega inštituta pri Državni upravi za aeronavtiko in vesolje (NASA). »Toda videti je,« nadaljuje, »da je po mnenju večine raziskovalcev dovolj, če znajo pojasniti, kako je v prvotnih naravnih razmerah prišlo do neodvisnega nastanka beljakovin in RNK, do usklajenega delovanja med slednjimi pa naj bi potem že nekako prišlo.« Glede trenutnih teorij o naključnem nastanku teh gradbenih elementov življenja pa pravi: »Nobena od njih nam ne postreže z zadovoljivo razlago, kako se je to zgodilo.«6

Če je za pridobitev kompleksnih molekul v laboratoriju potreben spreten znanstvenik, ali bi potem veliko kompleksnejše molekule v celici res lahko nastale po naključju?

Zakaj so ta dejstva pomembna? Razmislite o izzivu, s katerim se spoprijemajo raziskovalci, ki menijo, da je življenje nastalo spontano. Odkrili so nekatere aminokisline, ki se pojavljajo v živih celicah. V svojih laboratorijih so s skrbno načrtovanimi in vodenimi poskusi pridobili še druge kompleksnejše molekule. Upajo, da jim bo nekoč vendarle uspelo pridobiti vse dele, potrebne za sestavo »preproste« celice. Te raziskovalce bi lahko primerjali z znanstvenikom, ki iz v naravi obstoječih elementov pridobi jeklo, plastiko, silikon in žico ter iz vsega tega naredi robota. Robota nato programira tako, da lahko ta izdeluje kopije samega sebe. Kaj je znanstvenik s tem dokazal? Kvečjemu to, da je inteligentnemu bitju uspelo narediti osupljiv stroj.

Podobno bi tudi znanstveniki, če bi jim kdaj uspelo sestaviti celico, sicer dosegli  nekaj zares osupljivega, toda ali bi s tem dokazali, da celica lahko nastane po naključju? Če bi že kaj dokazali, bi dokazali ravno nasprotno, mar ne?

Kaj menite vi? Vsi dosedanji znanstveni dokazi kažejo, da lahko življenje nastane samo iz že obstoječega življenja. Za verjetje, da je ena sama »preprosta« živa celica nastala iz neživih kemičnih spojin po naključju, bi potrebovali zelo veliko vere.

Ali ste zdaj, ko poznate dejstva, pripravljeni temu verjeti? Preden odgovorite na to vprašanje, si pobliže oglejte, kako je celica zgrajena. To vam bo pomagalo ugotoviti, ali so teorije nekaterih znanstvenikov o tem, kako je prišlo do življenja, razumne ali pa so izmišljene, tako kakor zgodbice, ki jih nekateri starši pripovedujejo o tem, od kod pridejo otroci.

^ odst. 8 O tem, kolikšna je verjetnost, da bi DNK nastala po naključju, bomo razpravljali v 3. delu »Od kod so prišla navodila?«.

^ odst. 10 Profesor Shapiro ne verjame, da je bilo življenje ustvarjeno. Verjame, da je življenje nastalo po naključju, in to na način, ki ga še ne razumemo povsem. Leta 2009 so znanstveniki z Univerze v Manchestru v Veliki Britaniji poročali, da so v svojem laboratoriju ustvarili nekaj nukleotidov. Vendar Shapiro glede njihove metode pravi: »Nikakor ne ustreza mojim merilom za določanje verodostojne poti v svet RNK.«

^ odst. 13 Dr. Clelandova ne verjame v svetopisemsko pripoved o ustvaritvi. Verjame, da je življenje nastalo po naključju, in to na način, ki ga še ne razumemo povsem.