Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2017

Azerbajdžan

 VSESVETOVNO OZNANJEVANJE IN POUČEVANJE

Evropa

Evropa
  • ŠTEVILO DEŽEL 47

  • ŠTEVILO PREBIVALCEV 744,482.011

  • ŠTEVILO OZNANJEVALCEV 1,611.290

  • ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV 834.121

Blag odgovor

V Gruziji je neki moški pristopil k vozičku za literaturo in kričal: »Ne dovolim vam oznanjevati tukaj! V Gruziji smo ljudje pravoslavni kristjani.« Brat, ki je stal poleg vozička, ga je prijazno vprašal, ali je že kdaj bral naše publikacije. Moški je odgovoril: »Pravzaprav ne.« Brat mu je taktno predlagal, naj to stori. Takšen razumen odziv je moškega pomiril  in vzel je literaturo. Nekaj dni kasneje se je moški vrnil in se opravičil za svoje vedenje. Rekel je, da je našo revijo prebral svoji slepi mami. Obema je bila zelo všeč in želela sta prebrati še kaj. Sedaj redno pristopi k vozičku, da bi dobil najnovejše revije.

Boljši način reševanja težav

Med oznanjevanjem v Azerbajdžanu sta brata pristopila k mladeniču, ki je stal pred neko stavbo, in mu začela pričevati. Mladenič jima je odgovoril: »Tega ne morem poslušati; to bi bil greh.« Iz zadnjega hlačnega žepa je potegnil nož in rekel: »Z mano so ravnali krivično, sedaj pa bom s tem nožem zadostil pravici.«

Brata sta bila presenečena, vendar sta kljub temu rekla: »Ubijati je greh.«

Mladenič je vprašal: »Kaj naj storim?« Prebrala sta mu Rimljanom 12:17–21 in mu pojasnila, da maščevanje pripada Bogu ter da se ne smemo pustiti premagati hudemu, temveč naj bi hudo premagovali z dobrim. Povedala sta mu, kakšno moč ima blag jezik, in mu rekla, da ga bo mučila vest, če bo koga ranil oziroma ubil. To, kar je slišal, je nanj naredilo močan vtis. Poslovil se je in odšel.

Kako uro kasneje je mladenič poiskal ta brata in jima rekel: »Ravnokar se vračam od človeka, ki sem ga nameraval ubiti. Nič mu nisem storil in uspelo nama je rešiti težavo. Hvaležen sem vama, da sta mi preprečila, da bi zašel v težave.« Brata sta mu pojasnila, da je tisti, ki mu je pomagal, pravzaprav Jehova.

 Vozički za literaturo pritegnejo pozornost nedejavne sestre

Pred leti se je neka sestra v Norveški oddaljila od resnice. Ko so se pri oznanjevanju na javnih krajih začeli uporabljati vozički za literaturo, je med nakupovanjem večkrat šla mimo njih.

Čeprav ni nikoli pristopila do Prič, ki so stale pri vozičkih, je opazila privlačne posterje in razstavljeno literaturo. Poleg tega sta tudi prijaznost in skromen videz Prič v njej vzbudila željo, da bi se vrnila k Jehovu in njegovemu ljudstvu.

Opazila je tudi logotip našega spletnega mesta jw.org, zato ga je obiskala. Ko je videla, kako enostavno je bilo najti naslove najbližjih kraljestvenih dvoran in čase shodov, je to nanjo naredilo močan vtis. S spletnega mesta si je prenesla nekaj publikacij in odšla v dvorano, čeprav jo je skrbelo, kako se bodo odzvali tamkajšnji bratje in sestre. Vsi so jo toplo sprejeli, starešine pa so uredili, da je neka sestra z njo pričela voditi svetopisemski tečaj. V občini je hitro spletla dobra prijateljstva in si zopet pridobila duhovne navade. Sedaj redno sodeluje na shodih in v oznanjevanju ter je srečna, da ima spet tesen odnos z Jehovom.

Oznanjevanje sošolcem na šolskem avtobusu

Na šolskem avtobusu v Norveški se je 15-letna Ronja s tremi fanti, ki so njeni sošolci, pogovarjala o evoluciji. Fantje sploh niso spoštovali njenega prepričanja, zato ji je bilo neprijetno. Ker se že dolgo ni pogovarjala o tej temi, je svojo mamo prosila, naj ji pomaga pripraviti nekaj prepričljivih argumentov, da Stvarnik res obstaja.

Norveška: Ronja zagovarja svoje prepričanje.

 Naslednjega dne je Ronja na šolskem avtobusu uporabila pripravljene argumente. Toda fantje so se še naprej norčevali iz njene vere v Jehova. Eden od njih je glasno rekel: »Nihče na tem avtobusu ne verjame v Jehova! Dvignite roke. Kdo verjame v evolucijo in kdo v Jehova?« Na Ronjino presenečenje je mlajši fant, ki je sedel blizu nje, dvignil roko in rekel: »Jaz verjamem v Jehova!« Še dva otroka sta rekla: »Jaz tudi!« Ronjin pogovor s fanti, ki so se norčevali iz nje, so slišali tudi drugi učenci in nekatere so njeni argumenti za obstoj Stvarnika prepričali!

Nepismen človek najde knjigo

Nekega popoldneva sta arabsko govoreča moška iz Sirije prišla v podružnični urad v Danski. Sestrama na recepciji sta rekla, da iščeta Jehovove priče. Ko sta sestri  potrdili, da sta prišla na pravi naslov, sta bila navdušena. Kako sta našla naslov? Osebju v krajevni knjižnici sta pokazala fotografijo, ki sta jo naredila s svojim telefonom. Na fotografiji je bila izdajateljska stran iz arabske izdaje knjige Kaj Sveto pismo v resnici uči?. Osebje knjižnice jima je nato dalo naslov podružničnega urada.

Ker sta moška zelo slabo govorila dansko, sta sestri na recepcijo poklicali brata, ki je znal arabsko. Bratu je postalo jasno, da si je eden od njiju močno želel spoznati več o Svetem pismu. Brat je dobil njegove kontaktne podatke in mu obljubil, da ga bo kmalu obiskal s še enim bratom, ki govori arabsko.

Ko sta brata obiskala moškega na domu, sta ugotovila, da ga Jehovove priče niso obiskale še nikoli prej. Povedal jima je, da je knjigo našel v nabiralniku, pa čeprav na njem ni priimka, ki bi nakazoval, da je lastnik nabiralnika arabsko govoreči človek. Ker ni znal brati, je enega od svojih prijateljev prosil, naj mu knjigo prebere. Končala sta jo v treh dneh. To, kar je slišal, ga je prepričalo, da je našel resnico.

Ker je kot begunec daleč od svoje družine, je to zanj zelo boleče, toda tolažbo črpa iz Svetega pisma. Ko sta ga brata prvič obiskala, ju je vprašal: »Zakaj me niste obiskali že prej? To sem res potreboval.« Z bratoma še naprej preučuje in je nad tem, kar se uči, zelo navdušen.

Od praznine v srcu do srca, polnega veselja

Dmitrij je bil zaposlen kot direktor v tobačnem podjetju v Ukrajini. Ker se je vse bolj zavedal, kako zelo kajenje škoduje zdravju, je to dobro plačano službo pustil.  Zatem sta v obdobju treh mesecev umrli njegova mama in tašča. Izguba teh ljubljenih oseb ga je povsem pretresla. Upal je, da bo v svoji cerkvi dobil tolažbo in odgovore na svoja vprašanja, toda to se ni zgodilo. Neki prijatelj mu je rekel, da biti pravoslavni kristjan pomeni imeti »križ okrog vratu in praznino v srcu«. In točno tako se je počutil Dmitrij. Ugotovil je, da o Bogu ali Svetem pismu ne ve nič. V obupu je začel moliti za pomoč. Zatem se je spomnil na Jehovove priče. Na internetu je našel naše spletno mesto in bil je zelo navdušen, da je na njem toliko informacij o Svetem pismu. Nato je poiskal najbližjo kraljestveno dvorano. Ko je prišel na parkirišče, mu je reditelj izrekel dobrodošlico in ga vprašal, če mu lahko kako pomaga. Dmitrij je odgovoril: »Rad bi preučeval Sveto pismo.« Sedaj preučuje že šest mesecev in redno obiskuje shode ter na njih sodeluje.

Negovanje zanimanja s sporočili

Paul in Faith, ki živita v Veliki Britaniji, sta imela lep pogovor z žensko, ki ji je ime Susan, in se z njo dogovorila, da jo bosta ponovno obiskala. Ko sta se vrnila, je ni bilo doma. Upoštevala sta nasvet iz Naše kraljestvene strežbe, november 2014, in ji napisala sporočilo, v katerem je pisalo, da jo bosta naslednji dan zopet obiskala. Ko sta jo ponovno obiskala, sta bila presenečena, da sta našla njima namenjeno sporočilo, zataknjeno za njena vrata. V njem jima je Susan pojasnila, da je ni doma, ker mora po nakupih za poroko svoje hčerke. Paul in Faith sta pustila še eno sporočilo, in sicer, da bosta spet prišla naslednji teden. Tokrat je Susan bila doma in začeli so tečaj s knjigo Sveto pismo uči.

Velika Britanija: Paul in Faith pišeta sporočilo.

 Ker se je bližala poroka njene hčerke, je Susan prosila, ali lahko do naslednjega njunega obiska preteče malo več časa. Ko sta se Paul in Faith znova oglasila, ni bilo nikogar doma, zato sta pustila sporočilo s svojo telefonsko številko. Bila sta vesela, ko sta na mobilni telefon prejela sporočilo, v katerem je Susan napisala, da ji je žal, da se niso videli. V času njunega obiska je bila na vrtu in se pogovarjala s sosedo. Od takrat naprej Susan uživa v rednem preučevanju Svetega pisma in nedavno je prvič obiskala shod.

Paul in Faith s tistimi, ki jih na oznanjevanju ne najdeta doma, ohranjata stike s sporočili in nad tem sta navdušena. »Imava kar nekaj ponovnih obiskov pri tistih, ki so prebrali najina sporočila. To se nama zdi čudovito!«

 Njegova vera je vplivala na medicinsko sestro

Avgusta 2014 je na Madžarskem neki brat zaradi pljučne embolije moral v bolnišnico. Žal je kmalu zatem umrl. Njegova žena je glede medicinske sestre Tünde, ki je v bolnišnici skrbela za njenega moža, napisala naslednje:

»Poleti leta 2015 sem s sinom obiskala regionalno zborovanje ‚Posnemajmo Jezusa!‘. Na koncu tretjega dne, ko sva se na parkirišču pripravljala na odhod domov, je neka ženska stopila predme, odvrgla svoje torbe, me objela in začela jokati. To je bila medicinska sestra, ki je pred skoraj enim letom na intenzivni negi skrbela za mojega moža. Pojasnila je, da na začetku izmene vsaka sestra dobi enega bolnika, za katerega mora skrbeti. Tünde je vsakič molila, da bi ji dodelili mojega moža. In to se je vedno znova tudi zgodilo!

Po njenih besedah je zaradi moževega lepega vedenja, ki je bil odraz njegove vere, in njegovega neprestanega govorjenja o upanju, Tünde prišla do sklepa, da bi morala z Jehovovimi pričami začeti resno preučevati Sveto pismo.

Tünde, ki sedaj preučuje Sveto pismo, se veseli časa, ko bo lahko v raju srečala mojega moža. Takrat mu bo povedala, da je zaradi njegovega vedenja in njegove močne vere začela spoznavati Jehova in čudovite obljube, ki nam jih daje.«

Oznanjevanje od vozila do vozila

Bolgarija: Oznanjevanje vozniku tovornjaka na meji

Včasih so bile zaradi protestov in zapor nekatere kontrolne točke na meji med Grčijo in Bolgarijo  zaprte. To je povzročilo kolone vozil, dolge tudi več deset kilometrov. Bratje in sestre iz bližnje občine v Bolgariji so izkoristili te okoliščine, tako da so čakajočim voznikom in sopotnikom v branje ponujali svetopisemsko literaturo. Proti mejnemu prehodu so se odpravili z literaturo v 12 jezikih. Mnogi vozniki tovornjakov so bili izčrpani in razdraženi, vendar so se bili kljub temu pripravljeni pogovarjati. Bratje in sestre so jim sočutno prisluhnili ter jim govorili o upanju in jih spodbujali. Neki voznik je vprašal: »Ali ste Jehovove priče?« Ko so mu pritrdili, je rekel: »Saj sem vedel. Samo Jehovove priče tako oznanjujete.« Voznik tovornjaka iz Avstrije je prisrčno, a duhovito pripomnil: »Niti tu vam ne moremo uiti! Čestitam! Prosim, še naprej tolažite ljudi in jim dajajte upanje.« Neki drugi voznik je rekel: »Nikoli nisem imel želje, da bi bral vaše publikacije. Toda to revijo bom prebral z veseljem.« Nekemu vozniku so, ko mu je tamkajšnji brat oznanjeval, po licu začele teči solze. Rekel je, da se je pred mnogo leti že družil s Pričami. Bratje so ga spodbudili, naj prebere publikacije in stopi v stik z občino.