Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2017

Pionirska šola blizu Zugdidija

 GRUZIJA | 1998–2006

Blagoslovi »v ugodnem in neugodnem času« (2. Tim. 4:2)

Blagoslovi »v ugodnem in neugodnem času« (2. Tim. 4:2)

 PRIČE v Gruziji so se vse od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja veselile izrednega porasta v številu oznanjevalcev in zainteresiranih posameznikov. Leta 1998 je bilo na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt nič manj kot 32.409 navzočih.

Toda veliko oznanjevalcev pa tudi starešin je bilo dokaj novih v resnici in neizkušenih. Večino je bilo treba usposobiti na različnih področjih teokratičnih dejavnosti. Kako je bilo poskrbljeno za takšno usposabljanje?

Jehovova organizacija priskrbi več pomoči

Marca 1998 sta bila v Gruzijo dodeljena Arno in Sonja Tüngler, ki sta diplomirala na Gileadovi podružnični šoli v Nemčiji. Istega leta je Vodstveni organ odobril, da se v Gruziji odpre deželna pisarna, za katero bo skrbela ruska podružnica.

Deželni odbor je kmalu začel nadzirati oznanjevanje. Ko so bile naše dejavnosti uradno registrirane, so začeli biblijsko literaturo uvažati neposredno iz nemške podružnice (danes znane kot srednjeevropska podružnica). Pravno priznanje je Pričam tudi omogočilo, da so lahko kupile zemljišča za gradnjo kraljestvenih dvoran in podružničnih prostorov.

Čas duhovnega usposabljanja

V mnogo letih, ko je pod sovjetskim režimom vladala prepoved našega delovanja, številni bratje in sestre niso mogli javno oznanjevati od vrat do vrat.  Arno Tüngler se spominja: »Večina je veliko oznanjevala po ulicah, toda niso bili vsi navajeni oznanjevati od vrat do vrat in opravljati ponovne obiske.«

Arno in Sonja Tüngler

Davit Devidze, ki je maja 1999 začel služiti v novoustanovljeni deželni pisarni, pravi: »Veliko dela je bilo tako na področju kot v Betelu. O nekaterih stvareh smo sicer brali, vendar sploh nismo vedeli, kako naj bi jih opravljali. Zato smo se z opazovanjem učili od izkušenih bratov, ki nam jih je poslal Vodstveni organ.«

Za brate v Gruziji se je začelo obdobje intenzivnega usposabljanja. Toda kot je pogosto v primeru tistih, ki se preselijo na področje, kjer se potrebuje pomoč, koristi usposabljanja niso bile enostranske. (Preg. 27:17) Posamezniki, ki so prišli pomagat, so se od krajevnih bratov in sester veliko naučili.

Priče v Gruziji kažejo čudovite lastnosti

Arno in Sonja se rada spominjata, kako prisrčno je bilo zanju poskrbljeno, ko sta prispela v Gruzijo. Krajevni  bratje in sestre so jima po svojih najboljših močeh pomagali privajati se na novo dodelitev.

Sonja se spominja njihove velikodušnosti. Takole pove: »Neka zakonca, ki sta živela v bližini, sta nama stalno nosila slastno hrano. Neka sestra naju je vzela na oznanjevanje, seznanila s člani najine nove občine in nama veliko povedala o gruzijski kulturi. Druga sestra pa naju je potrpežljivo učila gruzinščine.«

Warren in Leslie Shewfelt, ki sta bila iz Kanade dodeljena v Gruzijo leta 1999, sta povedala: »Naklonjenost bratov in sester v Gruziji naju je povsem prevzela in želela sva jo posnemati. Vsi, tudi mladi, so brez zadržkov izražali svoja čustva in si med seboj izkazovali ljubezen.«

Krajevni bratje in sestre skupaj z izkušenimi misijonarji pred deželno pisarno

Bratje in sestre, ki so bili v Gruzijo dodeljeni iz drugih držav, so gledali preko izzivov, s katerimi so se  spoprijemali, in se osredinjali na lepe lastnosti domačinov. Zato so se ti misijonarji s svojim ponižnim in ljubečim pristopom hitro priljubili sovernikom v Gruziji.

Bogaboječi ljudje se odzovejo na resnico

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je na resnico odzvalo veliko iskrenih posameznikov. Samo v letu 1998 se je krstilo 1724 ljudi. Zakaj je tako veliko Gruzijcev pokazalo zanimanje za resnico?

Tamazi Biblaia, ki je mnogo let služil kot potujoči nadzornik, pojasnjuje: »Ena izmed tradicionalnih vrednot, ki je vsajena ljudem, je ljubezen do Boga. Ko smo se torej z njimi pogovarjali o svetopisemskem sporočilu, jih je to, kar so slišali, povsem naravno pritegnilo.«

Davit Samharadze, ki je učitelj v Šoli za oznanjevalce Kraljestva, pravi: »Ko kdo začne preučevati Sveto pismo, se v to pogosto vmešajo sorodniki in sosedje. Velikokrat se zgodi, da mnogi od teh, ki skušajo učenca odvrniti od preučevanja, nazadnje še sami začnejo preučevati Sveto pismo!«

Sporočilo o Kraljestvu se je širilo in mnogim spremenilo življenje. Aprila 1999 je bilo na spominski slovesnosti 36.669 navzočih, kar je bilo novo najvišje število.

»Mnogo nasprotnikov«

Apostol Pavel je glede oznanjevanja v staroveškem Efezu zapisal: »Odprla [so se mi] velika vrata za delovanje, vendar je mnogo nasprotnikov.« (1. Kor. 16:9)  Njegove besede dobro opišejo razmere, v katerih so se Priče v Gruziji znašle samo nekaj mesecev po prelomni spominski slovesnosti leta 1999.

Avgusta tistega leta so člani skrajne pravoslavne skupine, ki jo je vodil odstavljeni duhovnik Vasili Mkalavišvili, organizirali shod v Tbilisiju in javno sežigali našo literaturo. To je sprožilo val preganjanja, ki je trajalo štiri leta.

Od leta 1999 naprej so proti Pričam v Gruziji organizirali proteste, zažigali njihove knjige in jih napadali.

Sedemnajstega oktobra 1999 je nekaj verskih skrajnežev zbralo skupino kakih 200 nasilnežev in vdrlo na shod občine Gldani v Tbilisiju. Navzoče so napadli z lesenimi palicami in železnimi križi. Kar nekaj Prič je moralo zaradi poškodb v bolnišnico.

Žal napadalcev niso aretirali in napadi na Priče so se nadaljevali. Številni vladni uradniki, tudi predsednik Ševardnadze, so te nasilne napade strogo obsodili, toda storjeno ni bilo nič konkretnega. Pravzaprav je policija ponavadi prispela dolgo za tem, ko je prišlo do napada.

Približno v tistem času je član gruzijskega parlamenta, Guram Šaradze, začel proti Pričam kampanjo brez primere, da bi jih očrnil. Priče je obtožil, da so nevarne. Bilo je videti, kakor da je ugoden čas za oznanjevanje dobre novice postal stvar preteklosti.

Jehovova organizacija se odzove na nasprotovanje

Jehovova organizacija se je nemudoma odzvala na potrebe Prič v Gruziji. Bratje so dobili ljubeče smernice glede tega, kako ravnati, če pride do napadov. Spomnilo se jih je tudi na razlog, zakaj so pravi kristjani včasih preganjani. (2. Tim. 3:12)

 Poleg tega je Jehovova organizacija naredila pravne korake, da bi na sodišču branila naše brate in sestre. Brat, ki je v gruzijski podružnici služil v pravnem oddelku, se spominja: »V tistih štirih letih smo v odgovor na to, kar je počela skupina Vasilija Mkalavišvilija, vložili več kot 800 pritožb. Za pomoč smo se obrnili na uradnike in organizacije za človekove pravice. Svetovno središče Jehovovih prič je poskrbelo za obsežno kampanjo ozaveščanja javnosti, toda nič ni uspelo ustaviti napadov.« *

^ odst. 30 Za več informacij glede pravnega boja za priznanje naših pravic glej Prebudite se!, 22. januar 2002, strani 18–24.