Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2017

Shod na obali blizu Suhumija leta 1989

 GRUZIJA | 1924–1990

Prvi iskalci resnice

Prvi iskalci resnice

 V GRUZIJI so se že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja Preučevalci Biblije trudili najti iskrene iskalce resnice. Leta 1924 je bila odprta pisarna v Bejrutu v Libanonu, zato da je skrbela za oznanjevalsko delo na območju, ki je obsegalo Armenijo, Gruzijo, Sirijo in Turčijo.

Možno je, da je bilo takrat v Gruziji posejanih nekaj semen resnice, vendar sprva ni bilo vidnih sadov. (Mat. 13:33) Sčasoma pa se je sporočilo o Kraljestvu razširilo in povzročilo izjemne spremembe v življenju mnogih prebivalcev Gruzije.

Hrepenel je po pravici

Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je bil Vaso Kveniašvili v najstniških letih. Gruzija je bila del Sovjetske  zveze, zato je bil njegov oče kmalu vpoklican v sovjetsko vojsko. Vaso takrat ni več imel mame, saj je že umrla. Ker je bil najstarejši od štirih otrok, je pričel krasti, da bi poskrbel zase ter za mlajša brata in sestrico.

Pridružil se je tolpi in čez čas globoko zabredel v organiziran kriminal. Pripoveduje: »Zdelo se mi je, da je v kriminalnem podzemlju več pravice kot v vladi ali družbi.« Toda kmalu je ugotovil, da išče nekaj, česar mu človeška družbena ureditev ne more dati. Spominja se: »Hrepenel sem po nečem pravičnem.«

Vaso Kveniašvili leta 1964, ne dolgo po vrnitvi iz taborišča

Vaso je bil zaradi svoje kriminalne dejavnosti nazadnje aretiran in izgnan v taborišče za prisilno delo v  Sibiriji. Tam je srečal moškega, ki je bil Jehovova priča in je bil zaprt zaradi svoje vere. »Končno sem našel tisto, kar sem iskal,« se spominja Vaso. »Nisva imela nobene literature, vendar sem se po najboljših močeh trudil, da bi vsrkal to, kar mi je ta brat pripovedoval.«

Ko je bil Vaso leta 1964 izpuščen na prostost, se je vrnil v Gruzijo in skušal najti Jehovove priče. Medtem je bil z nekdanjim sozapornikom v stiku po pismih. Žal je njegov zvesti prijatelj umrl, on pa je izgubil vsak stik z Božjim ljudstvom. Minili sta skoraj dve desetletji, preden je znova našel Priče. Ampak več o njem bomo izvedeli v nadaljevanju.

Bivanje v taborišču se izkaže za blagoslov

Shod v gozdu

Za Valentino Miminošvili, mlado Gruzijko, se je bivanje v nacističnem koncentracijskem taborišču izkazalo za velik blagoslov. Tam je prvič srečala Jehovove  priče. Največji vtis je nanjo naredila njihova neomajna vera. To, kar so jo Priče učile iz Svetega pisma, ji je seglo globoko v srce.

Ko se je po vojni vrnila domov, je pričela o svoji novoodkriti veri govoriti z drugimi. Toda njeno oznanjevanje je kmalu pritegnilo pozornost lokalnih oblasti, zato so jo obsodile na deset let prisilnega dela v taborišču v Rusiji. Tam je spet srečala Jehovove priče in se kasneje krstila.

Potem ko je bila leta 1967 izpuščena iz taborišča, se je preselila v zahodni del Gruzije in tam nevpadljivo oznanjevala naprej. Niti sanjalo se ji ni, da bo kmalu postala odgovor na iskreno molitev.

Jehova je uslišal njene molitve

Leta 1962 se je sestra Antonina Gudadze preselila iz Sibirije v Gruzijo, saj se je njen neverujoči mož odločil vrniti v svojo domovino. Antonina je bila doma iz Sibirije in je prišla v stik z resnico po Pričah, ki so bile izgnane v ta del države. Ko sta se z možem naselila v mestu Hašuri na vzhodu Gruzije, je bila daleč stran od sovernikov.

Družina Gudadze v šestdesetih letih prejšnjega stoletja

Antonina se spominja, kako je Jehova uslišal njene molitve: »Nekega dne sem dobila paket od moje mame iz Sibirije. V njem je bilo domiselno skritih nekaj biblijskih publikacij. Po tej poti sem dobivala duhovno hrano naslednjih šest let. Vsakič sem se zahvalila Jehovu za njegovo duhovno vodstvo, spodbudo in skrb.«

Toda Antonina je bila sama. Pravi: »Vedno znova sem prosila Jehova, naj poskrbi, da bi prišla spet skupaj z  brati in sestrami. Nekega dne sta v trgovino, v kateri sem delala kot prodajalka, vstopili dve ženski, ki sta me vprašali: ‚Ali si ti Antonina?‘ Iz njunega prijaznega obraza sem razbrala, da sta to moji duhovni sestri. Objele smo se in oblile so nas solze.«

Ena od teh sester je bila Valentina Miminošvili. Antonina je bila zelo navdušena, ko je izvedela, da so v zahodnem delu Gruzije organizirani shodi. Čeprav so shodi potekali več kot 300 kilometrov stran od njenega doma, jih je vsak mesec enkrat obiskala.

Resnica požene korenine v zahodni Gruziji

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se nekatere Priče, ki so jih oblasti preganjale v nekaterih delih Sovjetske zveze, poskušale preseliti v kraje, kjer so bile razmere bolj ugodne. Eden od teh je bil goreč in energičen brat z imenom Vladimir Gladjuk. Leta 1969 se je iz Ukrajine preselil v mesto Zugdidi v zahodni Gruziji.

Ljuba in Vladimir Gladjuk

Sprva so tisti, ki so prišli v Gruzijo, imeli shode v ruščini. Ko pa je vse več in več Gruzijcev pričelo redno  obiskovati shode, se je uredilo, da so shodi potekali v gruzinščini. Pridobivanje učencev je obrodilo bogat sad, saj se je avgusta 1970 krstilo 12 domačinov.

Spomladi leta 1972 so se Vladimir in njegova družina preselili še bolj na zahod, in sicer v mesto Suhumi na obali Črnega morja. Vladimir pojasnjuje: »Bili smo duhovno bogati in hvaležni Jehovu za njegov blagoslov. Tamkajšnja občina je hitro rastla.« Tisto pomlad je bila v Suhumiju prvič organizirana spominska slovesnost in nanjo je prišlo 45 oseb.

»Bila so me sama ušesa«

Babuca Džedželava, ki je zdaj stara čez 90 let, je bila v Suhumiju ena od prvih, ki so v začetku leta 1973 hitro sprejeli resnico. Spominja se: »Nekega dne sem opazila zelo živahen pogovor med štirimi ženskami.  Dve od njih sta bili redovnici, drugi dve pa sta bili, kot sem kasneje ugotovila, Jehovovi priči.« Ena od sester je bila Ljuba Gladjuk, žena prej omenjenega Vladimirja, druga pa je bila Itta Sudarenko, zelo goreča pionirka iz Ukrajine.

Babuca Džedželava leta 1979 in 2016

Babuca se spominja svojih občutkov, ko je prisluškovala pogovoru: »Bila so me sama ušesa.« Ko je slišala, da ima Bog ime, se je hitro pridružila pogovoru in vprašala, ali lahko vidi to ime v Svetem pismu. Imela je toliko vprašanj, da je pogovor trajal tri ure.

Babuca se je bala, da ne bo več videla Prič, zato je vprašala: »Ali bosta kar šli nazaj in me pustili samo tukaj?«

Sestri sta odgovorili: »Ne, ne bova te pustili. Prideva nazaj naslednjo soboto.«

Prišla je sobota in sestri sta Babuco na njeno veliko veselje res obiskali. Z njo sta takoj pričeli svetopisemski tečaj. Proti koncu njunega obiska si je Babuca znova hotela zagotoviti, da ne bi izgubila stika z Božjim ljudstvom. Sama pri sebi je rekla: Našla sem te ljudi. Zdaj pa moram poskrbeti, da jih ne izgubim.

Prešinila jo je ideja. Spominja se: »Za Ljubo sem vedela, da je poročena, za Itto pa ne, zato sem jo vprašala, ali je tudi ona poročena. Odgovorila mi je, da nima moža. ‚Potem pa se preseli k meni!‘ sem vzkliknila. ‚V stanovanju imam dve postelji in med njima je svetilka. Sveto pismo lahko imava pod njo in se še ponoči pogovarjava o njem.‘« Itta je sprejela povabilo in se preselila v Babucino stanovanje.

Babuca se spominja tistih dni: »Včasih ponoči nisem spala in sem poglobljeno premišljevala o tem, kar sem  se naučila. Potem pa se mi je pojavilo kakšno vprašanje. Takrat sem zbudila Itto in ji rekla: ‚Itta, vzemi svoje Sveto pismo. Imam vprašanje.‘ Itta si je mela oči in mi odvrnila: ‚Prav, draga moja.‘ Nato pa je odprla Sveto pismo in mi pokazala odgovor.« Komaj tri dni po Ittini vselitvi je Babuca že šla oznanjevat dobro novico!

Babuca je imela zelo dobro prijateljico, ki ji je bilo ime Natela Čargeišvili. Babuca se spominja: »Mislila sem, da jo bo premoženje, ki ga je imela, oviralo pri tem, da bi sprejela resnico, toda k sreči sem se motila. Že takoj ob najinem prvem pogovoru je resnica zaplamtela v njenem srcu.« Kaj kmalu sta obe goreče govorili o svojem upanju s prijatelji, sodelavci in sosedi.