Genadi Gudadze, ki je služil kot okrajni nadzornik na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

 GRUZIJA je postala samostojna država leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza. Toda zaradi političnih sprememb in nemirov v državi so se življenjske razmere hitro slabšale. Genadi Gudadze, ki je v tistih letih služil kot okrajni nadzornik, se spominja, da so ljudje običajno skoraj po cel dan stali v vrsti za kruh.

V tem obdobju si pogosto videl, da se Priče o Svetem pismu pogovarjajo s čakajočimi v vrsti. »V tistih težkih letih,« pravi Genadi, »je bilo videti, da so vsi dovzetni za resnico. Dobivali smo na stotine naslovov ljudi, ki so hoteli svetopisemski tečaj.«

Na koncu vsakega shoda so odgovorni bratje prebrali seznam z imeni in naslovi tistih, ki so prosili, da jih obiščejo  Jehovove priče. Nato pa so se oznanjevalci javljali, koga bi šli obiskat.

Oznanjevanje ljudem, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja čakali v vrstah za kruh.

Levani Sabašvili, ki je služil kot starešina v Tbilisiju, se spominja nekega zakonskega para, ki je prosil za obisk. »Za vse druge naslove so se javili različni oznanjevalci,« se spominja, »nihče pa se ni javil, da obišče ta zakonca. Živela sta daleč stran in mnogi od nas smo že vodili po več svetopisemskih tečajev.«

Nekaj mesecev kasneje sta ta zakonca znova poslala prošnjo za obisk. Ko sta še tretjič poslala prošnjo za obisk, sta Priče v priloženem sporočilu vneto prosila, naj se ognejo krivde za prelito kri. (Apd. 20:26, 27) Levani se spominja: »Bilo je v obdobju novega leta in v tem času po navadi nismo obiskovali ljudi. Vendar smo bili tudi mnenja, da ne moremo več odlašati z obiskom tega para.«

Ta duhovno lačna zakonca, Roini in Nana Grigalašvili, skoraj nista mogla verjeti svojim očem, ko sta nekega mrzlega dopoldneva pri svojih vratih zagledala Levanija in še nekega drugega brata. Takoj so pričeli preučevati Sveto pismo. Roini in Nana zdaj skupaj s svojima otrokoma služita kot redna pionirja.

Zavzeto so se trudili priti do zainteresiranih

Tisti, ki so sprejeli resnico, so iz svoje velike hvaležnosti nesebično namenjali svoj čas, energijo in sredstva za oznanjevanje dobre novice. Badri in Marina Kopaliani sta imela družinske odgovornosti, vseeno pa sta tako kot nekateri drugi neutrudno potovala v odmaknjene vasi, zato da bi pomagala iskrenim posameznikom.

 Ob koncih tedna sta Badri in Marina skupaj s svojima najstniškima sinovoma, Gočem in Levanijem, organizirala potovanja na področje Dušetija v lepi hriboviti pokrajini severno od Tbilisija. Včasih so se do oddaljenih vasi vozili kakih 150 kilometrov po ovinkastih cestah.

Nekoč je neka ženska povabila Badrija in njegovo ženo na svoje delovno mesto. Badri pripoveduje: »Vstopila sva v veliko sobo. Zbranih je bilo okoli 50 ljudi in vsi so čakali na naju! Vzelo mi je sapo, ampak molil sem k Jehovu, potem pa pričel pojasnjevati vrstice iz Mateja, 24. poglavje, ki opisujejo značilnosti zadnjih dni. Nekdo je presenečeno vprašal: ‚Zakaj nam naši duhovniki ne povejo teh stvari?‘«

Spominska slovesnost pritegne pozornost

Slovesnost v spomin na Jezusovo smrt je bila za mnoge iskrene Gruzijce dobra priložnost, da so slišali za resnico.  Leta 1990 je denimo spominska slovesnost, ki je potekala na domu sestre Ie Badridze v Tbilisiju, zbudila veliko zanimanja v soseščini.

Ia Badridze, ki je v svoje stanovanju sprejela 200 ljudi, ko je pri njej potekala spominska slovesnost.

Sestra Ia je za spominsko slovesnost dala na razpolago svoje stanovanje v 12. nadstropju večstanovanjske zgradbe. S pomočjo svojih otrok je izpraznila dnevno sobo in s tem naredila prostor za goste. Toda kje bi lahko našla dovolj stolov zanje? V Gruziji je bilo običajno, da so družine za večja srečanja najele mize in stole. Ker pa je želela najeti samo stole, so jo izposojevalci spraševali: »Ali ne potrebujete miz? Kako pa boste jedli?«

Sestra Ia je našla prostor za vsakogar, ki je prišel v njeno stanovanje na slovesnost v spomin na Jezusovo smrt. Prav neverjetno je, da je bilo 200 navzočih! Ni čudno, da so mnogi sosedje imeli vprašanja o Jehovovih pričah.

Nepozabna spominska slovesnost

Leta 1992 so za spominsko slovesnost na različnih koncih države najeli velike dvorane. Davit Samharadze, ki je živel v Goriju, se spominja, da jih je potujoči nadzornik povprašal o planih za spominsko slovesnost.

 Ko je izvedel, da se oznanjevalci nameravajo sestati v zasebnem domu, je vprašal: »Ali ni v mestu ena velika dvorana? Zakaj je ne bi najeli?« Ker je bilo tamkajšnjih oznanjevalcev le malo čez 100, dvorana pa je imela več kot 1000 sedežev, se bratom ni zdelo potrebno najeti tako velikega prostora.

Potujoči nadzornik je nato predlagal: »Če bi vsakemu oznanjevalcu uspelo pripeljati deset ljudi, bi bili vsi sedeži zasedeni.« Čeprav se je njegov nasvet sprva morda zdel nerealen, pa so se oznanjevalci močno trudili to upoštevati. Na njihovo začudenje in veliko veselje je spominsko slovesnost obiskalo nič manj kot 1036 ljudi! *

Goreči pionirji se podajo na nova področja

Leta 1992 je bilo v Gruziji še vedno kar nekaj območij, v katerih Jehovovo ljudstvo še ni oznanjalo sporočila iz Svetega pisma. Kako bi lahko dobra novica prišla do teh novih področij, ko pa je bila država v veliki gospodarski krizi?

Tamazi Biblaia, ki je takrat živel v zahodni Gruziji, se spominja: »Potujoči nadzornik se je sestal z nekaterimi od nas, da bi se pogovorili, kaj se da narediti. Nismo imeli veliko informacij o tem, kako se organizira posebna pionirska služba. Toda vedeli smo, da je dobro novico treba vneto oznanjati.« (2. Tim. 4:2) Na koncu so izbrali 16 pionirjev in jih dodelili v različne kraje po državi. (Glej zemljevid.)

Kraji, v katere so bili pionirji dodeljeni za pet mesecev.

Maja 1992 je bil v Tbilisiju organiziran triurni sestanek v spodbudo pionirjem, ki so dobili nalogo, da pet  mesecev oznanjujejo na neobdelanih področjih. Starešine so vsak mesec obiskali te pionirje, jih duhovno krepili in jim po potrebi gmotno pomagali.

V mesto Ozurgeti sta bili dodeljeni dve pionirki, Mania Aduašvili in Nazi Žvania. Mania, ki je bila takrat stara 60 let, se spominja: »Vedeli sva, da blizu Ozurgetija živi neka ženska, ki jo zanima resnica. Zato sva se takoj, ko sva prispeli v mesto, z njo dogovorili za obisk. Ko sva prišli k njej, naju je čakala, vendar ni bila sama, pri njej je bilo še okoli 30 ljudi, ki jih je povabila. Tisti dan sva pričeli kar nekaj svetopisemskih tečajev.«

Tudi v naslednjih mesecih je oznanjevanje obrodilo dobre rezultate. Že čez pet mesecev je bilo za krst pripravljenih kar 12 posameznikov!

Njuna požrtvovalnost se je izplačala

Pionirja Pavle Abdušelišvili in Paata Morbedadze sta bila poslana v Cageri. Ta kraj leži v regiji, ki je trdnjava  staroveških izročil, pomešanih z nauki tako imenovanega krščanstva.

Pokrajina okoli Cagerija

Ko se je njuna petmesečna dodelitev že skoraj iztekla, je bila pred vrati ostra zima. Paata so povabili, da pomaga pri prevajanju v drugem kraju, Pavle pa je bil pred resno odločitvijo. Pripoveduje: »Zavedal sem se, da bo zima v Cageriju huda. Toda najini učenci so še potrebovali pomoč, zato sem se odločil ostati.«

»Tam sem živel pri neki družini,« se spominja. »Večji del dneva me ni bilo doma, saj sem bil zunaj na oznanjevanju. Zvečer sem se pridružil družini, ki je bila zbrana okrog štedilnika na drva v sobi v pritličju. Ko pa je bil čas za spanje, sem se odpravil gor v svojo sobo, si dal na glavo toplo kapo in se pokril z debelo odejo.«

Ko so spomladi starešine uspeli obiskati Pavleta, je bilo že 11 učencev usposobljenih za nekrščene oznanjevalce. Kmalu so se vsi ti krstili.

^ odst. 20 Leta 1992 je bilo v Gruziji 1869 gorečih oznanjevalcev in 10.332 navzočih na spominski slovesnosti.