Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

Priče v Semarangu na Javi (okoli 1937)

 INDONEZIJA

Prav tu želim začeti!

Prav tu želim začeti!

Alexander MacGillivray, sluga dežele v Avstraliji, je globoko zamišljen hodil gor in dol po svoji pisarni. Že več dni se je ubadal z neko težavo in končno se je domislil rešitve. Moral je govoriti s Frankom Riceom.

Frank, žilav kolporter (pionir), star 28 let, je v podružnico prišel pred nekaj tedni. Resnico je spoznal kot najstnik in kmalu zatem postal kolporter. Nato je več kot deset let oznanjeval po večjem delu Avstralije. Po njej je potoval na konju, s kolesom, z motorjem in avtodomom. Po kratkem postanku v Betelu je bil zdaj pripravljen na svojo naslednjo dodelitev na področju.

Brat MacGillivray je poklical Franka v svojo pisarno in mu na zemljevidu pokazal otoke, ki ležijo severno od Avstralije. »Frank, ali bi utrl pot oznanjevalskemu delu tukaj?« je vprašal. »Na teh otokih ni niti enega brata!«

Frankove oči so se ustavile na verigi otokov, ki so se kot biseri lesketali v Indijskem oceanu – Nizozemski Vzhodni Indiji (zdajšnji Indoneziji). * Na teh otokih je bilo milijone ljudi, ki še niso slišali dobre novice o Božjem kraljestvu. Frank je pokazal na prestolnico Batavio (zdaj Džakarta) in rekel: »Prav tu želim začeti!«

 Oznanjevanje na Javi

Leta 1931 je Frank Rice prispel v Džakarto, veliko in živahno mesto na otoku Java. Blizu mestnega središča je najel sobo in jo napolnil s škatlami s svetopisemsko literaturo, kar je osupnilo stanodajalko.

Frank Rice in Clem Deschamp v Džakarti

»Sprva sem bil malo izgubljen in imel sem domotožje,« se je spominjal Frank. »Ljudje so hodili okoli v belih bombažnih oblačilih in tropskih pokrivalih, jaz pa sem umiral od vročine v svojih težkih avstralskih oblačilih. Znal nisem niti besedice nizozemsko ali indonezijsko. Potem ko sem molil k Jehovu za vodstvo, sem sklenil,  da najbrž morajo biti v poslovni četrti ljudje, ki govorijo angleško. In tam sem začel oznanjevati. To področje se je res izkazalo za plodno!«

Večina prebivalcev Džakarte je govorila nizozemsko, zato se je Frank marljivo učil, da bi si pridobil osnovno znanje tega jezika, in je kmalu začel oznanjevati po hišah. Poleg tega se je učil indonezijščine in se postopoma naučil tudi tega jezika. »Težava je bila v tem, da v indonezijščini nisem imel literature,« je rekel Frank. »Nato me je Jehova vodil do nekega indonezijskega učitelja, ki se je začel zanimati za resnico in je privolil, da bo prevedel brošurico Kje so mrtvi?. Tej je sledilo še več brošuric in kmalu se je mnogo indonezijsko govorečih ljudi začelo zanimati za resnico.«

Novembra leta 1931 sta v Džakarto prispela še dva pionirja iz Avstralije, Clem Deschamp, star 25 let, in 19-letni Bill Hunter. Clem in Bill sta s seboj pripeljala pionirski dom na kolesih – avtodom – enega prvih v Indoneziji. Ko sta se naučila nekaj nizozemskih besed, sta se odpravila na oznanjevalsko kampanjo po večjih mestih na Javi.

Charles Harris ob kolesu in avtodomu, ki ju je uporabljal za oznanjevanje

Po njunih sledeh je šel Charles Harris, še en žilav avstralski pionir. Začel je leta 1935 in je z avtodomom in kolesom obdelal večino Jave ter delil literaturo v petih jezikih: arabščini, kitajščini, nizozemščini, angleščini in indonezijščini. V nekaj letih je oddal 17.000 izvodov literature.

Količina literature, ki jo je oddal Charles, je mnogim ljudem vzbudila pozornost. Neki uradnik v Džakarti je Clema Deschampa vprašal: »Koliko vaših ljudi dela po Vzhodni Javi?«

 »Samo eden,« je odgovoril brat Deschamp.

»Pričakujete, da bom to verjel?« se je zadrl uradnik. »Sodeč po količini literature, ki se povsod razdeljuje, imate gotovo pravo vojsko delavcev tam doli!«

Ti prvi pionirji so bili ves čas na poti, da bi dosegli, kar največ ljudi. »Otok smo obdelali po dolgem in počez, redko smo s kom govorili dvakrat,« je rekel Bill Hunter. Med potjo so posejali ogromno količino duhovnega semena, ki je kasneje bogato duhovno obrodilo. (Prid. 11:6; 1. Kor. 3:6)

 Sumatra sliši dobro novico

Okoli leta 1936 so se pionirji na Javi začeli pogovarjati, kako bi delo razširili na Sumatro – šesti največji otok na svetu. Ta težko prehodni otok se razteza po ekvatorju in ima velika mesta ter plantaže, pa tudi ogromna močvirja in deževne gozdove.

Dogovorili so se, da bo tja šel Frank Rice, zato so zbrali skupaj svoja skromna sredstva, da bi mu plačali vozovnico. Kmalu zatem je Frank z dvema oznanjevalskima torbama, 40 škatlami literature in nekaj malega denarja v žepu prišel v Medan v Severni Sumatri. Frank je bil človek z močno vero. Takoj je začel delati, prepričan, da mu bo Jehova priskrbel vse potrebno, da bo lahko izpolnil svojo nalogo. (Mat. 6:33)

Ko je Frank zadnji teden oznanjeval v Medanu, je srečal prijaznega Nizozemca, in ta ga je povabil k sebi na kavo. Moškemu je povedal, da potrebuje avto, da bi lahko dobro novico oznanjeval po celem otoku. Ta je pokazal na pokvarjen avto na svojem dvorišču in rekel: »Če ti ga uspe popraviti, je lahko tvoj za 100 guldnov.« *

»Nimam sto guldnov,« je odvrnil Frank.

Moški se je zazrl v Franka. »Ali bi res rad oznanjeval po celi Sumatri?« je vprašal.

»Da,« je odgovoril Frank.

»No, potem pa, če ti avto uspe popraviti, ga lahko vzameš,« je rekel Nizozemec. »Če boš dobil denar, mi lahko plačaš kasneje.«

Frank je začel popravljati avto in kmalu je ta deloval brez težav. Kasneje je napisal: »Z avtom, polnim  literature, rezervoarjem, polnim goriva, in srcem, polnim vere, sem se odpravil oznanjevat ljudem na Sumatri.«

Henry Cockman skupaj z Jean in Clemom Deschampom na Sumatri (1940)

Čez eno leto se je Frank, potem ko je otok obdelal po dolgem in počez, vrnil v Džakarto. Tam je avto prodal za 100 guldnov, denar pa poslal Nizozemcu v Medan.

Nekaj tednov kasneje je Frank prejel pismo iz Avstralije, s katerim je dobil novo pionirsko dodelitev. Nemudoma je spakiral kovčke in se odpravil, da bi utrl pot oznanjevanju v Indokini (zdaj Kambodža, Laos in Vietnam).

^ odst. 4 Včasih tudi Holandska Vzhodna Indija. Nizozemci so na to področje prispeli pred približno 300 leti in ustanovili kolonialni imperij, ki je temeljil na donosni trgovini z začimbami. V tej pripovedi bomo uporabljali današnja imena krajev.

^ odst. 3 Danes bi to bilo okoli 1000 evrov.