Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

Med prepovedjo so za organiziranje zborov izkoristili poročna slavja.

 INDONEZIJA

Niso izpuščali shodov

Niso izpuščali shodov

Med prepovedjo se je večina občin še naprej zbirala k čaščenju po domovih. Mnoge občine niso pele kraljestvenih pesmi, da ne bi po nepotrebnem pritegnile pozornosti. Na nekatera mesta shodov so občasno vdrle oblasti in jih preiskale, toda ponavadi se bratje in sestre zaradi tega niso preveč vznemirjali.

Bratje so za organizacijo večjih zborov pogosto izkoristili družinska srečanja ali pa poročna slavja. »Običajno so pari ob registraciji svoje zakonske zveze pridobili dovoljenje policije, da lahko organizirajo velik poročni sprejem,« je pojasnil Tagor Hutasoit. »Med tem sprejemom so ženin, nevesta in njuno spremstvo sedeli na odru, bratje pa so imeli svetopisemske govore.«

Na nekem takem zboru je k Tagorju na samem pristopil policist.

»Večina porok traja le kaki dve ali tri ure. Zakaj vaše poroke trajajo od jutra do večera?« je vprašal.

»Nekateri ženini in neveste imajo mnogo problemov in potrebujejo veliko koristnih nasvetov iz Božje Besede,« je odvrnil Tagor.

»To zveni smiselno,« je pokimal policist.

 Bratje so leta 1983 pod krinko več porok na velikem džakartskem športnem stadionu organizirali del območnega zborovanja »Enotnost Kraljestva«. Najvišje število navzočih na zborovanju je bilo skoraj 4000 bratov in sester ter zainteresiranih ljudi, pred zborovanjem pa je bilo stran od oči javnosti krščenih 125 posameznikov. Kasneje, ko oblasti niso več tako strogo uveljavljale prepovedi, so bratje organizirali še večja zborovanja, med drugim zborovanje, na katerem je bilo navzočih več kot 15.000 ljudi.

 Gradnja podružničnih prostorov med prepovedjo

V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je podružnica večkrat zaprosila oblasti, da bi umaknile prepoved Jehovovih prič. Indonezijski vladi in njenim veleposlanikom so pisali tudi bratje in sestre iz drugih dežel ter spraševali, zakaj so Jehovove priče v Indoneziji prepovedane. Veliko uradnikov je bilo naklonjenih temu, da se prepoved umakne, vendar je vpliven generalni direktorat za usmerjanje krščanskih skupnosti večkrat oviral njihova prizadevanja.

Leta 1990 so bratje sklenili, da bi se morda dalo zgraditi nove podružnične prostore na kaki nevpadljivi lokaciji. Še istega leta je Vodstveni organ odobril nakup zemljišča blizu Bogorja, manjšega mesta, ki leži okoli 40 kilometrov južno od Džakarte. Toda le malo domačih bratov je imelo izkušnje z gradnjo. Kako jim bo potem uspelo zgraditi nov objekt?

Na to vprašanje je odgovorila mednarodna bratovščina. Načrte za gradnjo sta priskrbela brooklynski oddelek za gradnjo in regionalni oddelek za inženiring iz Avstralije. Pri tem projektu, ki je trajal dve leti, je s svojim strokovnim znanjem sodelovalo okoli 100 prostovoljcev iz tujine.

Hosea Mansur, indonezijski brat, ki je bil odgovoren za stike z različnimi lokalnimi uradniki, je povedal: »Ko so muslimanski uradniki na moji čeladi videli moji začetnici H. M., so mislili, da črka H pomeni hadži, kar je visoko spoštovani naziv za tiste, ki so romali v Meko. Zato so z mano ravnali zelo spoštljivo. Zaradi tega preprostega nesporazuma smo delo lažje organizirali.«

Ta podružnični urad je bil zgrajen med prepovedjo.

Posvetitev novih podružničnih prostorov je bila 19. julija 1996. Posvetitveni govor je imel član Vodstvenega  organa John Barr. Med 285 navzočimi je bilo 118 betelčanov, posebnih pionirjev ter sedanjih in nekdanjih misijonarjev iz mnogih držav pa tudi 59 članov indonezijske betelske družine. V naslednjih dveh dneh po posvetitvi je 8793 delegatov v Džakarti obiskalo območno zborovanje »Sli božanskega miru«.

Jehova reši svoje ljudstvo

Leta 1998 je dolgoletni indonezijski predsednik Suharto odstopil in s tem odprl pot novi vladi. Bratje so si zdaj še bolj prizadevali, da bi bila prepoved njihovega delovanja umaknjena.

 Leta 2001 si je indonezijski državni sekretar gospod Johan Effendi med obiskom New Yorka ogledal Betel v Brooklynu in se sestal s tremi člani Vodstvenega organa. To, kar je videl, je nanj naredilo velik vtis in izjavil je, da imajo Priče dober sloves po vsem svetu. Gospod Effendi je bil naklonjen odpravi prepovedi, vendar je dodal, da ima glede tega zadnjo besedo indonezijski državni tožilec gospod Marzuki Darusman.

Državni tožilec je bil prav tako naklonjen temu, da se prepoved odpravi, vendar so sovražni uradniki v njegovem oddelku v upanju, da bo državni tožilec kmalu zamenjan, z odpravo prepovedi zavlačevali. Končno je bil 1. junija 2001 Tagor Hutasoit poklican v pisarno državnega tožilca. »Pred približno 25 leti sem v tej isti pisarni dobil dokument, v katerem je pisalo, da so Jehovove priče prepovedane,« se je spominjal Tagor. »Na ta dan pa mi je državni tožilec, ko je bil še zadnji dan na svojem položaju, predal dokument, s katerim je bila prepoved odpravljena.«

Dvaindvajsetega marca 2002 je bila organizacija Jehovovih prič v Indoneziji uradno registrirana na oddelku za verska vprašanja. Glavni direktor tega oddelka je predstavnikom podružnice dejal: »Ta dokument o registraciji vam ne podeljuje svobode čaščenja. To svobodo vam daje Bog. Ta dokument navaja, da je vaša vera uradno priznana s strani vlade. Zdaj imate iste pravice kot druge vere in vlada vam je na uslugo.«