Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

 INDONEZIJA

Delovanje se širi na vzhod

Delovanje se širi na vzhod

Leta 1953 je bil Peter Vanderhaegen postavljen za okrajnega nadzornika v Indoneziji. Njegov okraj je zajemal celotno državo – raztezal se je 5100 km od vzhoda do zahoda ter 1800 km od severa proti jugu. Med delovanjem po tem obsežnem področju je pogosto doživel marsikaj razburljivega.

Peter Vanderhaegen

Brat Vanderhaegen je leta 1954 odpotoval na vzhodni del Indonezije, na versko raznoliko območje, ki zajema naslednje otoke: otok Bali, z velikim številom hindujskega prebivalstva; otoka Lomboka in Sumbawa, z večinskim muslimanskim prebivalstvom; otok Flores, ki je pretežno katoliški; ter otoke Sumba, Alor in Timor, ki so  pretežno protestantski. Potoval je z razmajanim čolnom in na poti do Kupanga, ki je bil prestolnica Timorja, na kratko pričeval na več otokih. »Na Timorju sem oznanjeval dva tedna,« je povedal brat Vanderhaegen. »Kljub močnemu deževju sem oddal vso literaturo, pridobil 34 naročnikov na revije in začel več svetopisemskih tečajev.« Ljudi, ki so se zanimali za svetopisemsko resnico, so ponovno obiskali posebni pionirji in v Kupangu ustanovili občino. Od tam se je dobra novica razširila na sosednje otoke Roti, Alor, Sumba in Flores.

Ko je protestantska duhovščina v Kupangu opazila, da njene črede poslušajo Jehovove priče, jo je iz ljubosumnosti popadel bes. Neki vplivnejši duhovnik je Thomasu Tubulau, starejšemu kleparju, ki je imel samo eno roko, ukazal, da mora nehati preučevati s Pričami, in dodal, da bo tekla kri, če ne bo nehal o naučenem govoriti drugim. Thomas je pogumno odvrnil: »Noben kristjan ne bi rekel tega, kar ste ravnokar rekli vi. Ne boste me več videli v svoji cerkvi.« Thomas je postal goreč oznanjevalec Kraljestva, njegova hčerka pa je postala posebna pionirka.

Kljub temu je bila duhovščina na Timorju odločena, da Jehovove priče izkorenini. Leta 1961 je pritisnila na ministrstvo za verska vprašanja ter na lokalne vojaške oblasti, in uspelo ji je. Oblasti so prepovedale oznanjevanje po hišah. Toda bratje so svoje metode oznanjevanja preprosto prilagodili. Govorili so z ljudmi na tržnicah in pri vodnjakih, govorili so z ribiči na obali, ki so pripeljali svoj ulov, in z družinami, ki so urejale svoje grobove na pokopališčih. Čez en mesec so vojaške oblasti popustile in po radiu razglasile svobodo veroizpovedi na Timorju. Ko je ministrstvo za verska vprašanja vztrajalo, da je oznanjevanje po hišah še vedno prepovedano,  so bratje uslužbence ministrstva zaprosili, naj to pisno potrdijo. Ti tega niso hoteli storiti in bratje so spet začeli neovirano oznanjevati po hišah.

Ko so leta 1962 misijonarji Piet in Nell de Jager ter Hans in Susie van Vuure prišli v Papuo, je duhovščina tako imenovanega krščanstva nasprotovala tudi njim. Trije vplivnejši duhovniki so prišli k misijonarjem in zahtevali, naj oznanjujejo kje drugje. Duhovščina je s prižnice, v časopisih in po radiu po krivem obtoževala Jehovove priče, da hujskajo ljudi proti vladi. Poleg tega so vsakega farana, ki je začel preučevati z misijonarji, pregovarjali, mu grozili ali ga skušali podkupiti. Pritiskali so tudi na poglavarje lokalnih skupnosti, naj nasprotujejo oznanjevanju.

Ta prizadevanja so dosegla ravno nasprotni učinek. Neki poglavar je na primer povabil misijonarje, naj spregovorijo v njegovi vasi. »Ko je poglavar zbral vaščane, sva s Pietom imela dva kratka govora, v katerih sva pojasnila naše delo,« se je spominjal Hans. »Nato sta najini ženi prikazali, kako bi mi potrkali na njihova vrata, sprejeli povabilo, naj vstopimo, in na kratko povedali sporočilo iz Svetega pisma. Poglavar in njegovi ljudje so se ugodno odzvali na našo predstavitev ter nam dovolili, da svobodno oznanjujemo naprej.«

Ti in drugi dogodki so imeli podoben vzorec. Redko so oznanjevanju nasprotovali muslimani; nasprotovanje je vedno prihajalo od duhovščine tako imenovanega krščanstva. Ta vzorec se nadaljuje vse do danes.

»Vas bodo vlačili pred deželne upravitelje [. . .] v pričevanje«

Jezus je svojim učencem rekel: »Zaradi mene vas bodo vlačili pred deželne upravitelje in kralje, njim in  narodom v pričevanje.« (Mat. 10:18) Te besede so se v Indoneziji vedno znova izkazale resnične.

Leta 1960 je ugledni nizozemski teolog v Džakarti objavil knjigo, ki je Jehovove priče obtoževala, da so lažni kristjani. Ta knjiga je mnoge duhovnike navedla, da so začeli udrihati po Pričah. Duhovščina v nekem mestu je na primer ministrstvu za verska vprašanja napisala pismo, v katerem je obtožila Priče, da »begajo člane njihove cerkve«. Ko so uslužbenci ministrstva brate pozvali, da na te obtožbe odgovorijo, so bratje predstavili dejstva in dobro pričevali. Eden od uslužbencev je svojemu kolegu svetoval: »Pusti Jehovove priče na miru. One zbujajo speče protestante.«

Razkladanje pošiljke knjige Raj (1963)

 Leta 1964 se je skupina protestantskih duhovnikov obrnila na parlamentarni odbor za verska in socialna vprašanja s prošnjo, da naj poskrbi, da se prepove delovanje Jehovovih prič. Podružnični urad pa je zaprosil, da bi se smel pred odborom zagovarjati. »Pred odborom smo govorili skoraj eno uro in jasno razložili naše svetopisemsko izobraževalno delo,« je rekel Tagor Hutasoit. »Eden od nasprotujočih politikov – protestant – nas je lažno obtožil, da spodbujamo k verskim nemirom na Papui. Večina muslimanskih članov odbora pa nam je bila naklonjena. Rekli so nam: ‚Ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi, zato imate pravico oznanjevati.‘« Po tem sestanku je visoki vladni uradnik na Papui objavil: »Nova vlada [. . .] ohranja svobodo veroizpovedi in to velja tudi za nove vere.«