Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

 INDONEZIJA

Pride še več misijonarjev

Pride še več misijonarjev

Devetega julija 1964 je indonezijsko ministrstvo za pravosodje uradno registriralo Združenje Preučevalcev Biblije, pravno družbo, ki so jo uporabljale Jehovove priče. Preden pa so bratje lahko uživali popolno versko svobodo, so se morali registrirati še pri ministrstvu za verska vprašanja. To ministrstvo se je za mnenje obrnilo na generalni direktorat za usmerjanje krščanskih skupnosti, katerega so sestavljali zagrizeni protestanti, ki so bili nepopustljivi nasprotniki Jehovovih prič.

Nekega dne se je eden od bratov sestal z višjim uradnikom, ki je tesno sodeloval z ministrom za verska vprašanja. Moška sta ugotovila, da prihajata iz iste vasi, zato sta uživala v živahnem pogovoru v njunem domačem narečju. Ko je brat temu uradniku povedal za težave, ki jih imajo Priče z generalnim direktoratom za usmerjanje  krščanskih skupnosti, je ta poskrbel, da so se trije bratje sestali neposredno z ministrom, prijetnim in razumevajočim muslimanom. Enajstega maja leta 1968 je minister izdal uradni odlok, s katerim je Jehovove priče priznal kot versko skupnost in potrdil, da imajo pravico opravljati svoje delo v Indoneziji.

Višji uradnik se je tudi ponudil, da zaobide generalni direktorat za usmerjanje krščanskih skupnosti, tako da bi lahko Priče iz tujine pridobile misijonarske vize. S pomočjo tega nepristranskega uradnika je bilo v naslednjih nekaj letih v Indonezijo dovoljeno vstopiti 64 misijonarjem.

Do leta 1968 je okoli 300 misijonarjev in posebnih pionirjev ter več kot 1200 oznanjevalcev dobro novico poneslo že v vsak kotiček Indonezije. Misijonarji so domačim bratom in sestram priskrbeli dragocen pouk. To je pripomoglo k njihovemu hitrejšemu duhovnemu napredku. Pouk je prišel ravno ob pravem času, saj so se naglo približevali nevihtni oblaki preganjanja.

»Božično darilo« za duhovščino

Leta 1974 je generalni direktorat za usmerjanje krščanskih skupnosti nadaljeval svojo dolgoletno kampanjo za prepoved Jehovovih prič. Glavni direktor tega urada je vsem regionalnim uradom ministrstva za verska vprašanja napisal pismo, v katerem je Jehovove priče po krivem obtožil, da niso pravno priznane. Lokalne uradnike je spodbujal, naj ukrepajo proti Pričam, kadar koli jim te povzročajo »težave«, kar je bilo pod krinko skrito povabilo k preganjanju Jehovovega ljudstva. Večina uradnikov se za to navodilo ni zmenila. Drugi pa so to priložnost izkoristili za prepoved shodov in oznanjevanja po hišah.

Neki časopis je 24. decembra 1976 objavil prepoved Jehovovih prič.

 Približno ob tem času je Svetovni svet cerkva (SSC) nameraval imeti mednarodni zbor v Džakarti. To pa je bila za tamkajšnje muslimane provokativna in agresivna poteza. Ker so se verske napetosti stopnjevale, je SSC zbor odpovedal. Toda krščansko spreobračanje je postalo vroče sporno vprašanje in med mnogo politiki je zavladala napetost. Duhovščina je seveda hotela za to obtožiti Jehovove priče, tako da se je glasno pritoževala nad njihovo oznanjevalsko dejavnostjo. Zaradi tega je še več državnih uslužbencev pričelo na Priče gledati negativno.

Decembra leta 1975, ko so verske napetosti še kar naraščale, je Indonezija napadla Vzhodni Timor, nekdanjo portugalsko kolonijo. Sedem mesecev kasneje je bil Vzhodni Timor priključen Indoneziji, kar je še podžgalo domoljubna čustva naroda. Bratje in sestre so ostali politično nevtralni in niso želeli opravljati vojaške službe ali pozdravljati zastave, to pa je izzvalo bes višjih vojaških poveljnikov. (Mat. 4:10; Jan. 18:36) Duhovščina je te okoliščine izkoristila in od vlade zahtevala, da proti Pričam ukrepa. Končno je duhovščina sredi decembra leta 1976 dobila svoje »božično darilo«: vlada je objavila, da so Jehovove priče prepovedane.