Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

Oznanjevanje na tržnici v Džakarti

 INDONEZIJA

Delo dobi zagon

Delo dobi zagon

Voditeljem cerkva tako imenovanega krščanstva je to, da je bila Jehovovim pričam podeljena svoboda čaščenja, zadalo hud udarec in so glasno protestirali. Več kot 700 vodilnih duhovnikov in laikov sedmih protestantskih cerkva je v Džakarti organiziralo seminar, s katerim so želeli pritisniti na vlado, naj ponovno uvede prepoved. Toda vlada ni popustila.

Ko se je novica o odpravi prepovedi razširila po deželi, so mnogi zainteresirani ljudje pisali naši podružnici in prosili za literaturo ali svetopisemski tečaj. Leta 2003 je na spominski slovesnosti število navzočih preseglo 42.000, kar je več kot dvakrat toliko, kolikor je bilo oznanjevalcev v deželi. Na enem od zborov v Džakarti je bilo navzočih skoraj 10.000 ljudi, med njimi je bil tudi višji uradnik iz oddelka za verska vprašanja. Ta uradnik je bil navdušen, ko je med občinstvom opazoval mlade in starejše, kako v svojih izvodih Svetega pisma iščejo omenjene stavke. Bratom je zagotovil, da se je odločil popraviti napačne predstave o Jehovovih pričah.

Z odpravo prepovedi se je misijonarjem odprla možnost, da se lahko vrnejo v Indonezijo. Med prvimi, ki so se vrnili, so bili Josef in Herawati Neuhardt * (s Salomonovih otokov), Esa in Wilhelmina Tarhonen (iz Tajvana), Rainer in Felomena Teichmann (iz Tajvana) ter Bill in Nena Perrie (iz Japonske). Za njimi so prišli še novi misijonarji iz šole Gilead in bili dodeljeni v Severno  Sumatro, Kalimantan, Severni Sulavesi ter na druga področja.

»Res sem užival, ko sem učencem pomagal, da so se izboljšali v poučevanju in govorništvu.« (Julianus Benig)

Leta 2005 sta pod vodstvom podružnice potekali dve novi teokratični šoli. Julianus Benig, eden izmed učiteljev Strežnospopolnjevalne šole (sedaj Šola za oznanjevalce Kraljestva), je povedal: »Res sem užival, ko sem učencem pomagal, da so se izboljšali v poučevanju in govorništvu ter da so postali še bolj uporabni za organizacijo.« Mnogi diplomanti te šole sedaj služijo kot posebni pionirji ali okrajni nadzorniki. Večina bratov, ki so se udeležili prvega razreda Šole za potujoče nadzornike *, je bila prvega takega šolanja deležna takrat, ko je bilo delo še prepovedano. Ta nova šola pa jih je usposobila za delo, ki naj bi ga opravljali zdaj, ko je prepoved odpravljena. Ponco Pracoyo, ki se je udeležil prvega razreda, je rekel: »Šola mi je pomagala, da sem pri opravljanju naloge  okrajnega nadzornika bolj sočuten in odgovoren. Res me je poživila in motivirala!«

Zadostiti zelo pomembni potrebi

Večina občin v Indoneziji se je med 25-letno prepovedjo k čaščenju zbirala v manjših zasebnih domovih. Le malo občin si je lahko privoščilo gradnjo kraljestvene dvorane, in skoraj nemogoče je bilo pridobiti gradbeno dovoljenje za nove prostore za čaščenje. Ker so mnoge občine zelo hitro rasle in so dvorane postale premajhne, je podružnica, da bi zadostila tej pomembni potrebi, ustanovila oddelek za gradnjo kraljestvenih dvoran (sedaj lokalni oddelek za načrtovanje in gradnjo).

Eno izmed prvih področij, ki je imelo korist od tega novega gradbenega programa, je bil otok Nias v Severni Sumatri. »Ko smo slišali, da bomo dobili novo kraljestveno dvorano, smo bili vzhičeni,« pove Haogo’aro Gea, dolgoletni član občine Gunungsitoli. »Podružnica je poslala sedem prostovoljcev za gradnjo, da so nadzirali projekt. Dvorana je bila dokončana leta 2001.« Faonasökhi Laoli, član tamkajšnjega gradbenega odbora, pove: »Pred tem smo se shajali po manjših zasebnih domovih, zato je okolica zviška gledala na Jehovove priče. Takoj ko smo končali kraljestveno dvorano, se je povprečen obisk shodov povečal z 20 na 40 navzočih. V enem letu se je prisotnost povečala za več kot 500 odstotkov. Naš prostor čaščenja je najlepši na tem področju, okolica pa sedaj spoštuje Jehovove priče.«

Kraljestvena dvorana v Bandungu

Leta 2006 so bratje v Bandungu v Zahodni Javi začeli iskati zemljišče, da bi zgradili prvo kraljestveno dvorano v mestu. »Trajalo je 12 mesecev, da smo našli primerno zemljišče,« pravi Singap Panjaitan, starešina, ki je služil v gradbenem odboru. »Toda da bi nam oblasti dale  gradbeno dovoljenje, smo morali najprej dobiti soglasje od najmanj 60 sosedov, ki niso bili Priče. Projekt je podprlo 76 sosedov in med njimi je bila tudi neka vplivna ženska, ki nam je sprva nasprotovala. Ko je bila dvorana dokončana, smo na dan odprtih vrat povabili sosede in župana mesta Bandung. Župan je povedal: ‚Ta čisti in urejeni prostor za čaščenje je standard, po katerem naj bi se zgledovale vse druge cerkve.‘« Enonadstropna kraljestvena dvorana v tem mestu je bila posvečena leta 2010.

Od leta 2001 je bilo v Indoneziji zgrajenih že več kot 100 kraljestvenih dvoran, vendar jih je treba zgraditi še veliko več.

^ odst. 3 Življenjska zgodba sestre Herawati Neuhardt je izšla v reviji Prebudite se!, februar 2011.

^ odst. 1 Sedaj se imenuje Šola za okrajne nadzornike in njihove žene.