Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

 INDONEZIJA

Pod japonskim jarmom

Pod japonskim jarmom

V začetku leta 1942 je japonska vojska z uničevalno močjo vdrla v Indonezijo in si jo s silo podredila. Mnogi bratje so bili prisiljeni v težko fizično delo – gradili so ceste ali kopali jarke. Druge so zaprli v zanemarjena delovna taborišča, ker niso želeli podpirati vojne. Vsaj trije bratje so tam umrli.

Johanna Harp, njeni hčeri in družinska prijateljica Beth Godenze (v sredini)

Nizozemska sestra Johanna Harp, ki je živela v neki odmaknjeni gorski vasici v Vzhodni Javi, se je prvi dve leti vojne uspešno ogibala taborišču. Johanna in njeni trije otroci, ki so bili v najstniških letih, so svojo svobodo izkoristili za to, da so iz angleščine v nizozemščino prevedli  knjigo Salvation (Rešitev) in izdaje Stražnega stolpa. * Prevedene publikacije so nato razmnožili in pretihotapili Pričam po vsej Javi.

Nekaj Prič, ki so bile še vedno na prostosti, se je zbiralo v manjših skupinah in previdno oznanjevalo. »Vedno sem bila pozorna na priložnosti, da sem drugim lahko neformalno govorila o resnici,« je povedala Josephine Elias (nekdaj Tan). »Ko sem ljudi, ki so se zanimali, obiskovala na njihovih domovih, sem vedno s seboj imela šahovnico, tako da bi drugi enostavno mislili, da igram šah.« Felix Tan in njegova žena Bola sta se pri oznanjevanju po hišah pretvarjala, da prodajata milo. »Pogosto so nama sledili vohuni, pripadniki strah zbujajoče japonske vojaške policije Kempeitai,« je povedal Felix. »Da ne bi bila sumljiva, sva biblijske učence obiskovala ob različnih urah. Šest najinih učencev je dobro napredovalo in se med vojno krstilo.«

Nasprotovanje v Džakarti

Ko so se bratje in sestre navadili na stiske, ki jih je prinesla vojna, so se kmalu spoprijeli še z eno resno preizkušnjo. Japonske oblasti so ukazale vsem tujcem, tudi Indonezijcem kitajskega porekla, naj se registrirajo in pridobijo osebno izkaznico, na kateri je bila prisega zvestobi Japonskemu imperiju. Mnogi bratje in sestre so se spraševali, ali naj se registrirajo in podpišejo osebno izkaznico ali ne.

Josephine Elias s svojim bratom Felixom

Felix Tan je takole pojasnil: »Bratje iz Džakarte so nas, ki smo bili v Sukabumiju, spodbudili, naj osebne izkaznice ne podpišemo. Vendar smo oblasti vprašali, ali lahko besedilo na izkaznici, ki se nanaša na japonsko vojsko,  zamenjajo, in sicer iz ‚Podpisani prisega zvestobo‘ v ‚Podpisani ne bo oviral‘. Presenetljivo je, da so se oblasti strinjale, zato smo vsi sprejeli izkaznico. Ko so bratje v Džakarti slišali za našo odločitev, so nas obtožili, da smo odpadniki, in se nehali družiti z nami.«

Žalostno je, da je bila večina teh fanatičnih bratov iz Džakarte aretirana in se je odpovedala resnici. Neki brat, ki se kljub spremenjenemu besedilu na izkaznici ni želel podrediti oblastem, je pristal v zaporu, kjer je bil tudi André Elias. »Pogovarjala sva se o tej registraciji in pomagal sem mu, da je pričel malo bolj uravnovešeno gledati nanjo,« je rekel André. »Ponižno me je prosil za odpuščanje, ker se nekaj časa ni družil z nami. Nato sva imela veliko časa, da sva se medsebojno spodbujala in podpirala, toda na žalost je zaradi krutih razmer v zaporu umrl.«

Merdeka!

Ko se je vojna leta 1945 končala, so bili bratje in sestre željni tega, da se oznanjevanje nadaljuje. Neki brat, ki je bil v zaporu in so ga tam mučili, je takole pisal podružničnemu  uradu v Avstraliji: »V teh dolgih in utrujajočih štirih letih me niso zlomili in še vedno sem istega prepričanja. V vseh svojih težavah nisem nikoli pozabil na brate in sestre. Ali mi lahko, prosim, pošljete nekaj knjig?«

Težko pričakovana literatura je kmalu prispela v državo. Sprva sicer le nekaj kosov, kasneje pa so prišle tudi večje pošiljke. Deset oznanjevalcev iz Džakarte je pričelo znova prevajati publikacije v indonezijščino.

Voditelji gibanja za osvoboditev Indonezije so 17. avgusta 1945 Indonezijo razglasili za neodvisno republiko, s čimer se je začela štiriletna revolucija proti nizozemski kolonialni vladi. V kaosu, ki je sledil, je umrlo na desettisoče ljudi, več kot sedem milijonov pa je izgubilo streho nad glavo.

Med revolucijo so bratje in sestre še naprej oznanjevali po hišah. »Domoljubi so nas želeli prisiliti, da bi vzklikali njihov bojni krik ‚Merdeka‘, kar pomeni ‚Svoboda‘,« je rekla Josephine Elias. »Vendar smo jim povedali, da smo v takšnih političnih zadevah nevtralni.« Nizozemska je leta 1949 oblast nad ozemljem svoje dolgoletne kolonije izročila Republiki združenih držav Indonezije (danes Republika Indonezija). *

Bratje in sestre v Indoneziji so do leta 1950 uspešno prestali spore, ki so trajali skoraj deset let. Toda pred njimi je bila gromozanska naloga. Kako bodo lahko oznanili dobro novico milijonom Indonezijcev? Iz človeškega gledišča je bila izpolnitev te naloge videti nemogoča! Vendar so bratje in sestre polni vere zavihali rokave in bili povsem prepričani, da bo Jehova »na svojo žetev« poslal delavce. (Mat. 9:38) In prav to je naredil.

^ odst. 2 Hermine (Mimi), najmlajša hči sestre Johanne, je po vojni obiskala šolo Gilead in se kot misijonarka vrnila v Indonezijo.

^ odst. 3 Vendar pa je Nizozemska še vse do leta 1962 obvladovala Zahodno Papuo, ki se je takrat imenovala Zahodna Nova Gvineja.