Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

 INDONEZIJA

Delovanje v Zahodni Javi obrodi sadove

Delovanje v Zahodni Javi obrodi sadove

Theodorus Ratu

Leta 1933 je Frank Rice povabil Theodorusa (Thea) Ratuja, ki je bil po rodu iz Severnega Sulavesija, naj mu pomaga upravljati skladišče literature v Džakarti. »Zelo me je zanimalo plemenito delo v prid Kraljestva, zato sem pričel tudi sam oznanjevati z bratom Riceom,« je rekel Theo. »Kasneje sem se pridružil Billu Hunterju pri oznanjevanju na Javi in posadki Lightbearerja pri oznanjevalskem potovanju na Sumatro.« Theo je bil prvi Indonezijec, ki je sprejel resnico. Desetletja je pioniral na Javi, v Severnem Sulavesiju in na Sumatri.

Bill Hunter je naslednje leto Felixu Tanu, študentu, ki je živel v Džakarti, izročil izvod brošurice Kje so mrtvi?. Felix se je vrnil k svoji družini v Bandung v Zahodno Javo in brošurico pokazal svojemu mlajšemu bratu Dodu. Oba sta bila osupla, ko sta izvedela, da prvi človek Adam ni imel nesmrtne duše. Adam je bil duša. (1. Mojz. 2:7) Njun duhovni apetit se je povečal. Prečesala sta vse antikvariate v Bandungu, da bi našla še več publikacij, ki  jih je izdala družba Watch Tower. Poleg tega sta se o tem, kar sta spoznala, pogovarjala s svojimi družinskimi člani. Potem ko sta z užitkom prebrala vse knjige in brošurice, ki sta jih našla, sta pisala skladišču literature v Džakarti. Na njuno presenečenje ju je obiskal Frank Rice, ki ju je spodbudil in jima prinesel novo literaturo.

Družina Tan

Kmalu po tem, ko se je brat Rice vrnil v Džakarto, sta Bandung za 15 dni obiskala mladoporočenca Clem in Jean Deschamp. »Brat Deschamp nas je kot družino vprašal, ali bi se želeli krstiti,« je povedal Felix. »Štirje člani naše družine – Dodo, moja mlajša sestra Josephine (Pin Nio), moja mama (Kang Nio) in jaz – smo simbolizirali svojo posvetitev Jehovu.« * Po svojem krstu so se člani družine Tan pridružili Clemu in Jean pri  devetdnevni oznanjevalski kampanji. Clem jim je pokazal, kako naj pri oznanjevanju uporabljajo pričevalsko kartico, ki je vsebovala svetopisemsko sporočilo v treh jezikih. Kmalu je majhna skupina v Bandungu postala občina, druga v Indoneziji.

Papeževo pokrivalo

Ko je oznanjevanje dobilo zagon, so duhovniki tako imenovanega krščanstva postali pozorni na Priče. Duhovniki in njihovi privrženci so pisali časopisne članke, v katerih so napadali verovanje in delovanje Prič. Zaradi teh člankov so uradniki na ministrstvu za verska vprašanja Franka Ricea privedli na zaslišanje. Z njegovimi odgovori so bili zadovoljni, zato so dovolili, da Priče neovirano oznanjujejo naprej. *

Sredi zgodnjih 30. let prejšnjega stoletja se večina kolonialnih uradnikov ni zmenila za Priče ali pa je bila strpna do oznanjevanja. Toda ko se je na oblast v Evropi povzpela nacistična Nemčija, so nekateri birokrati spremenili svoje razmišljanje, še posebej tisti, ki so bili goreči katoličani. »Neki carinik, ki je bil katoličan, je zasegel pošiljko naših knjig pod pretvezo, da niso naklonjene nacizmu,« se je spominjal Clem Deschamp. »Ko sem poklical na carinski urad, da bi se pritožil, je bil ta sovražni uradnik na dopustu. Moški, ki ga je nadomeščal, je bil prijazen in ni bil katoličan. Sprostil je pošiljko knjig in rekel: ‚Vzemite vse, kar lahko, dokler je moški, ki običajno dela tukaj, na dopustu!‘«

»Ob neki drugi priložnosti so uradniki vztrajali, da moramo cenzurirati dve sliki v knjigi Enemies (Sovražniki),« je rekla Jean Deschamp. »V nos sta jim šli karikaturi  zvite kače (Satana) in pijane vlačuge (krive religije). Tako kača kot vlačuga sta bili naslikani s papeževim pokrivalom (mitro) na glavi. * Odločeni smo bili, da bomo ljudem ponujali knjigo. Tako smo mi trije v zadušljivi vročini sedeli na pomolu, šli skozi tisoče knjig ter počrnili vsako sliko papeževega pokrivala!«

Sliki iz knjige Enemies, ki so ju oblasti cenzurirale.

Ko je bila Evropa na robu vojne, so naše publikacije še naprej neustrašno razgaljale hinavščino tako imenovanega krščanstva in njegovo vpletanje v politiko. Zato je duhovščina še bolj pritiskala na oblasti, naj omejijo naše delo, in več naših publikacij je bilo prepovedanih.

Vendar so bili bratje in sestre odločeni, da bodo delo še naprej opravljali in karseda dobro izkoristili tiskarski stroj, ki so ga prejeli iz Avstralije. (Apd. 4:20) Jean Deschamp je takole opisala eno od njihovih taktik:  »Kadar koli smo tiskali kako novo brošurico ali revijo, smo morali en izvod poslati oblastem v odobritev. Publikacijo smo natisnili in jo v začetku tedna razdelili občinam. Nato pa smo en izvod te publikacije konec tedna poslali v pisarno državnega tožilca. Ko je bila publikacija zavrnjena, smo žalostno zmajali z glavo in pohiteli nazaj v tiskarno ter pričeli tiskati naslednjo publikacijo.«

Bratje in sestre, ki so razdeljevali prepovedane publikacije, so se pogosto za las izognili težavam s policijo. Ko je na primer Charles Harris oznanjeval v mestu Kediri v Vzhodni Javi, je k njemu nepričakovano pristopil krajevni policijski inšpektor.

»Cel dan vas že iščem,« je rekel inšpektor. »Počakajte, da grem po seznam vaših prepovedanih knjig.«

»Medtem ko je inšpektor brskal po svojem domu,« pravi Charles, »sem prepovedane publikacije spravil v skrite žepe svojega plašča. Ko se je vrnil, sem mu izročil 15 brošuric, ki niso bile prepovedane. Nejevoljno mi je dal svoj prispevek, jaz pa sem odšel naprej po ulici in dalje ponujal prepovedano literaturo.«

Tiskanje pod pritiskom

Ko je Evropo zajela 2. svetovna vojna, v Indonezijo ni bilo več pošiljk z literaturo iz Nizozemske. Ker so bratje pričakovali težave, so sprejeli modro odločitev in poskrbeli, da je revije pričelo tiskati neko podjetje v Džakarti. Prva izdaja revije Tolažba (danes Prebudite se!) je v indonezijščini izšla januarja 1939, Stražni stolp v istem jeziku pa kmalu zatem. Bratje so nato kupili majhen tiskarski stroj in začeli sami tiskati revije. Leta 1940 so iz Avstralije dobili večji tiskarski stroj, s katerim so tiskali brošurice in revije v indonezijščini in nizozemščini. Stroške tiska so krili iz lastnega žepa.

Prva tiskarska oprema prispe v skladišče v Džakarti.

 Navsezadnje so oblasti 28. julija 1941 prepovedale vso literaturo družbe Watch Tower Society. Jean Deschamp se je takole spominjala: »Nekega jutra sem v pisarni tipkala, ko so se vrata na široko odprla. Vstopili so trije policisti in višji nizozemski uradnik v svečani uniformi z odlikovanji, belimi rokavicami, manjšim mečem in klobukom s perjem. Sploh nismo bili presenečeni. Tri dni pred tem smo prejeli notranjo informacijo, da bodo naše publikacije kmalu prepovedane. Domišljavi uradnik je prebral dolg razglas in nato zahteval, naj ga odpeljemo v tiskarno, da bo zapečatil naš stroj. Vendar mu je moj mož povedal, da je prišel prepozno. Stroj smo prodali pred enim dnevom!«

Sveto pismo pa ni bilo prepovedano. Zato so bratje in sestre še naprej oznanjevali po hišah ter pri tem uporabljali samo Sveto pismo. Vodili so tudi svetopisemske tečaje. Ker pa se je vojna vihra bližala tudi Aziji, je bilo tujim pionirjem naročeno, naj se vrnejo v Avstralijo.

^ odst. 1 Kasneje so Priče postali tudi Felixov oče in trije mlajši bratje. Njegova sestra Josephine se je poročila z Andréjem Eliasom in skupaj sta obiskala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead. Njena življenjska zgodba je bila objavljena v Prebudite se!, september 2009.

^ odst. 1 Po drugi svetovni vojni se je Frank vrnil v Avstralijo in si tam ustvaril družino. Brat Rice je svojo zemeljsko pot sklenil leta 1986.

^ odst. 3 Sliki sta temeljili na Razodetju 12:9 in 17:3–6.