Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2016

Del občinstva s čolna posluša program zbora, organiziranega med prepovedjo.

 INDONEZIJA

Odločeni iti naprej

Odločeni iti naprej

Ko so bratje v podružničnem uradu izvedeli za prepoved, so takoj ukrepali. »Naše zaupne zapise, zaloge literature in denarna sredstva podružničnega urada smo spravili na skrivne lokacije po vsej Džakarti,« je povedal Ronald Jacka. »Tudi podružnični urad smo prestavili na skrivno lokacijo in po tihem prodali prejšnje podružnične stavbe.«

Večina tamkajšnjih bratov in sester je še naprej neustrašno delovala. Že pred prepovedjo so zdržali težke preizkušnje in zdaj so še naprej zaupali v Jehova. Toda nekatere je prepoved ujela nepripravljene. Nekaj starešin se je ustrašilo, zato so podpisali izjave, v katerih so privolili, da bodo nehali oznanjevati. Drugi so izdali imena članov občine. Podružnica je poslala zrele brate, da bi okrepili občine in pomagali tistim, ki so popustili v veri. Indonezijo je obiskal tudi John Booth, član Vodstvenega organa. Bratom in sestram je prenesel nekaj očetovskih nasvetov, ki so jih tako nujno potrebovali.

Očitno je, da je Jehova, Veliki pastir, krepil in tolažil svoje ljudstvo. (Ezek. 34:15) Starešine so začeli še temeljiteje izpolnjevati svoje odgovornosti in voditi v oznanjevanju, oznanjevalci pa so našli nove in diskretne načine oznanjevanja. (Mat. 10:16) Mnogi bratje so pri Indonezijski biblični družbi kupili izvod sodobnega prevoda Svetega pisma, ki ga je bilo mogoče dobiti, in ga ponujali stanovalcem, pri tem pa, kjer koli so pač lahko, taktno omenili sporočilo o Kraljestvu. Drugi so  iz naših publikacij odstranili stran z avtorskimi pravicami, nato pa jih razdeljevali zainteresiranim ljudem. Mnogi pionirji so še naprej oznanjevali, tako da so se pretvarjali za prodajalce, podobno kot so to delali njihovi predhodniki med japonsko okupacijo.

Margarete in Norbert Häusler

Potem pa je leta 1977 oddelek za verska vprašanja Pričam zadal še en udarec: ni hotel obnoviti njihovih misijonarskih viz. Večina misijonarjev Jehovovih prič je bila dodeljena v druge države. * »Stotine bratov in sester se je prišlo na letališče poslovit od nas,« se spominja  misijonar Norbert Häusler, ki je skupaj s svojo ženo Margarete služil v Manadu v Severnem Sulavesiju. »Prišli smo do stopnic letala in se ustavili, da bi pogledali nazaj. Morje rok nam je mahalo in po letalski pisti je v en glas odmevalo: ‚Hvala vam! Hvala, ker ste bili tukaj!‘ Vkrcali smo se v letalo in jokali.«

Nasilne zlorabe na otoku Sumba

Ko se je novica o prepovedi razširila po vsem otočju, je Skupnost cerkva v Indoneziji spodbujala svoje člane, naj kakršno koli dejavnost Prič prijavijo oblastem. To je na mnogih otokih sprožilo val aretacij in zaslišanj.

V Waingapuju na otoku Sumba je vojaški poveljnik tega območja poklical 23 bratov v tamkajšnje vojaško taborišče in od njih zahteval, da podpišejo izjavo, s katero se odpovedujejo svoji veri. Ko so bratje to zavrnili, jim je ukazal, naj naslednji dan spet pridejo v taborišče: v obe smeri so morali pešačiti skupaj 14 kilometrov.

Ko so se bratje naslednji dan zgodaj zjutraj zglasili pri poveljniku, so vsakega posebej poklicali in mu ukazali, naj podpiše izjavo. Vsakega brata so, ko je rekel, da izjave ne bo podpisal, vojaki pretepli s trnovimi vejami. Vojaki so čisto pobesneli in nekatere brate pretepli do nezavesti. Drugi bratje pa so medtem čakali, kdaj bo vrsta prišla nanje. Nazadnje je neki mladi brat po imenu Mone Kele stopil naprej in začel po izjavi pisati. Bratje so bili razočarani, poveljnik pa je ponorel. Mone je namreč napisal: »Za vedno nameravam ostati Jehovova priča!« Ves pretepen in poln podplutb je pristal v bolnišnici, toda duhovno je ostal nedotaknjen.

Poveljnik si je kar 11 dni prizadeval zlomiti značajnost teh bratov. Ukazal jim je, da morajo ves dan stati  na žgočem tropskem soncu. Poleg tega jih je prisilil, da so se več kilometrov plazili po vseh štirih ter da so pretekli dolge razdalje noseč težka bremena. Bratom so na vrat nastavili bajonet, poveljnik pa jim je ukazal, naj pozdravijo zastavo; toda oni tega niso hoteli storiti. Zato je vojakom naročil, da jih še bolj pretepejo.

Vsako jutro so se bratje mukoma vlekli v taborišče in se spraševali kaka mučenja jih tam čakajo. Med potjo so skupaj molili in drug drugega spodbujali k zvestovdanosti. In vsako noč so se z zadnjimi močmi pomikali proti domu, resda pretepeni in okrvavljeni, toda veseli, da so ostali zvesti Jehovu.

Ko so bratje v podružnici izvedeli za to grdo ravnanje, so po telegrafu takoj poslali protestno pismo vojaškemu poveljniku v Waingapuju, višjima vojaškima poveljnikoma v Timorju in Baliju, vrhovnemu vojaškemu poveljniku v Džakarti in drugim pomembnim državnim institucijam. Vojaški poveljnik v Waingapuju je brate nehal preganjati, saj ga je bilo sram, da se je za ta nasilna dejanja razvedelo po vsej Indoneziji.

»Jehovove priče so kakor žeblji«

V letih, ki so sledila, je bilo nešteto Prič po vsej Indoneziji priprtih, zaslišanih in fizično zlorabljenih. »Na nekem področju so bili mnogi bratje brez sprednjih zob, ker so jim jih izbili,« se spominja misijonar Bill Perrie. »Ko so ti srečali kakega brata, ki je še imel sprednje zobe, so ga v šali vprašali: ‚A si nov? Ali pa si podpisal  izjavo?‘ Ti, ki so bili preganjani, kljub preizkušnjam nikoli niso izgubili veselja oziroma navdušenja v službi Jehovu.«

»V zaporu sem se naučil še bolj zanašati na Jehova, kar me je duhovno res okrepilo.«

V nekem obdobju je bilo 93 Prič obsojenih na zaporne kazni od dveh mesecev do štirih let. To, da so prenašali takšno grdo ravnanje, je njihovo odločenost, da ostanejo zvestovdani Jehovu, samo še okrepilo. Musa Rade je po odsluženi osemmesečni zaporni kazni obiskal brate in sestre na področju, kjer je živel, ter jih spodbudil, naj še naprej oznanjujejo. »V zaporu sem se naučil še bolj zanašati na Jehova, kar me je duhovno res okrepilo,« je rekel. Nič čudnega, da so nekateri ljudje izjavili naslednje: »Jehovove priče so kakor žeblji. Bolj ko udarjaš po njih, globlje se zarinejo.«

Oznanjevalci na poti na oznanjevanje v Ambon (Maluku)

^ odst. 1 V Indoneziji je bilo dovoljeno ostati dolgoletnima misijonarjema Petru Vanderhaegenu in Lenu Davisu, saj sta bila že toliko stara, da bi lahko bila v pokoju, ter Marian Tambunan (nekdaj Stoove), ker se je poročila z Indonezijcem. Vsi trije so ostali duhovno dejavni in njihovo oznanjevanje pod prepovedjo je obrodilo veliko sadov.