Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2015

 DOMINIKANSKA REPUBLIKA

Potrebuje se več oznanjevalcev

Potrebuje se več oznanjevalcev

Dobra novica doseže oddaljena področja

Sčasoma je prišlo še več misijonarjev, med drugim tudi Pete Paschal, Amos in Barbara Parker, Richard in Belva Stoddard, ki sta služila v Boliviji, ter Jesse in Lynn Cantwell iz Kolumbije. Ti misijonarji so oznanjevanju dali še dodaten zagon. Do leta 1973 se je biblijskoizobraževalno delo opravljalo predvsem po mestih, toda dobra novica še ni prišla do tistih, ki so živeli na oddaljenih področjih. Zato so bratje uredili, da je bilo poskrbljeno tudi za duhovne potrebe podeželskega prebivalstva. Ko so bili prostovoljci povabljeni, da dva meseca oznanjujejo na podeželju, se je na to vabilo odzvalo 19 rednih pionirjev. Od decembra 1973 do januarja 1977 so bile skupine pionirjev dodeljene na področja, kjer se je oznanjevalo zelo malo ali pa se sploh ni.

»Literaturo smo jim dali v zameno za kokoši, jajca in sadje.«

Neki pionir, ki je sodeloval v tej posebni akciji, je povedal: »Prvi dan smo ljudem predstavljali svetopisemsko sporočilo in jim dali literaturo, naslednji dan pa smo obiskali tiste, ki so pokazali zanimanje. Ker ljudje na podeželju niso imeli veliko denarja, smo jim literaturo dali v zameno za kokoši, jajca in sadje. Jehova je poskrbel, da nismo bili nikoli lačni.« Za mnoge je bilo to prvič v življenju, da jim je kdo bral iz Svetega pisma. Ponekod so verski voditelji rekli ljudem, da je Jehova Hudič. Kako presenečeni so bili, ko so v Svetem pismu prebrali denimo Psalm 83:18: »Edino  ti, ki ti je ime Jehova, [si] Najvišji nad vso zemljo.« V nekaterih krajih je bilo zanimanje tako veliko, da so bili organizirani javni shodi.

Še več misijonarjev in nova podružnica

Septembra 1979 sta kot misijonarja prispela Abigail Pérez in njegova žena Georgina. Njuna dodelitev je bila okrajna služba. Kasneje, leta 1987, sta prišla diplomanta šole Gilead Tom in Shirley Dean, da bi pomagala pri oznanjevanju. V veliko pomoč so bili tudi posebni polnočasni služabniki iz Portorika. Avgusta 1988 sta bila v Dominikansko republiko dodeljena Reiner in Jeanne Thompson, kar je bila njuna peta misijonarska dodelitev.

Leta 1989 je povprečno število oznanjevalcev naraslo na 11.081 in obeti za nadaljnjo rast so bili očitni, saj so oznanjevalci poročali 20.494 svetopisemskih tečajev. Vendar je ta rast s seboj prinesla tudi izzive. Na primer, obstoječa podružnična stavba je dobro služila svojemu namenu, toda proti koncu 1980. let je postala premajhna. »Bila je prenatrpana,« je povedal Reiner Thompson, »zato je bilo treba poiskati stanovanja in uporabljati skladišča v različnih delih mesta.«

»Najti primerno zemljišče za novo podružnico ni bilo tako enostavno,« je še povedal Reiner. »Nato nas je poklical neki poslovnež, ki je slišal, da iščemo zemljišče. Pojasnil je, da bi rad prodal nekaj zemlje, vendar samo Jehovovim pričam. V preteklosti je bil namreč lastnik velikega tekstilnega podjetja in njegova  tajnica ter še nekaj zaposlenih so bili Jehovove priče. Več let je opazoval njihovo izjemno poštenost in spoštljivo vedenje, in to je nanj naredilo velik vtis. Ker je zelo cenil Jehovove priče, je zemljišče ponudil po izredno nizki ceni.« Parcela je bila kupljena decembra 1988, kasneje pa še tri sosednja zemljišča. Skupna površina zemljišča, na katerem so podružnični prostori in zborska dvorana, znaša okoli devet hektarjev.

Pri gradnji nove podružnice in zborske dvorane je pomagalo na stotine domačih in mednarodnih prostovoljcev. Objekti so bili posvečeni novembra 1996, ko so prišli člani Vodstvenega organa Carey Barber, Theodore Jaracz in Gerrit Lösch ter vodili posvetitvene dejavnosti. Naslednji dan je na dveh največjih stadionih v državi potekal posebni program, več kot 10.000 obiskovalcev pa si je ogledalo nove podružnične prostore.

»Pridi v Makedonijo«

Zgodovina Jehovovega ljudstva v Dominikanski republiki bi bila nepopolna, če ne bi spregovorili še o velikem številu Prič, ki so se priselili, da bi služili tam, kjer je večja potreba. Mnogi so slišali spodbudna poročila o duhovno rodovitnem področju, kjer posameznik lahko vodi številne svetopisemske tečaje. Zato so se proti koncu 1980. let začeli priseljevati v državo, da bi tako rekoč pomagali »v Makedoniji«. (Apd. 16:9) Ti prostovoljci so drugim govorili o veselju, ki so ga občutili pri duhovni žetvi v Dominikanski republiki. Rezultat tega je bil, da je priseljevanje dobilo še dodaten zagon v 1990. letih.

Stevan in Miriam Norager iz Danske na primer služita v Dominikanski republiki že od leta 2001. Pred  tem je Miriam leto in pol služila tu skupaj s svojo sestro. Kaj je ta par navedlo, da se je preselil v oddaljeno deželo, kjer imajo drugačno kulturo in jezik? »Oba izhajava iz duhovno močne družine. Starši so v mladih letih služili kot posebni pionirji,« pove Miriam. »Pozneje, ko so imeli otroke, pa so redno pionirali. Vedno so naju spodbujali, naj dava najboljše Jehovu v polnočasni službi.«

Stevan in Miriam služita kot posebna pionirja od leta 2006 in mnogim sta že pomagala spoznati resnico. »Blagoslovov je nešteto,« pove Stevan. »Kakršni koli problemi ali zdravstvene težave niso nič v primerjavi s čudovitimi doživetji in veseljem, ko iskrenim ljudem pomagaš, da spoznajo in vzljubijo Jehova. Dobila sva tudi veliko družino ljubečih  prijateljev. S tem da služiva v Dominikanski republiki, sva se naučila ponižnosti in potrpežljivosti, preprosto življenje pa nama je okrepilo vero in zaupanje v Jehova.«

Jennifer Joy služi tu več kot 20 let in sodeluje na področju znakovnega jezika.

Jennifer Joy je ena izmed številnih samskih sester iz tujine, ki oznanjujejo v Dominikanski republiki. Ko je Jennifer leta 1992 prišla obiskat svojo teto, dolgoletno misijonarko Edith White, je na oznanjevanju žela dobre rezultate. Spoznala pa je tudi druge samske sestre iz tujine, ki so prišle služit kot pomoč. »Bila sem sramežljiva in ne preveč samozavestna,« pravi Jennifer. »Toda razmišljala sem: ‚Če zmorejo  one, potem verjetno zmorem tudi jaz.‘«

Sprva je Jennifer nameravala ostati le eno leto, toda čas je mineval in zdaj v Dominikanski republiki služi že več kot 20 let. Pomagala je mnogim svojim biblijskim učencem, da so postali Jehovovi častilci. Z veseljem je pomagala, da je napredovalo delo na znakovnem področju, sodelovala pa je tudi pri pripravi tečajev znakovnega jezika.

»Jehova je do sedaj skrbel zame, zakaj bi se potem spraševala, ali bo tudi naslednje leto.«

Kako se Jennifer preživlja? »Vsako leto grem za nekaj mesecev delat v Kanado,« razloži. »V vseh teh letih sem opravljala različna dela, kot na primer razvijanje fotografij, fotografiranje, beljenje stanovanj, čiščenje pisarn, sestavljanje prednjih avtomobilskih luči in izdelovanje preprog. Delala sem tudi kot turistična vodička, potovalna agentka, učiteljica angleščine in prevajalka.« Jennifer primerja svoje okoliščine z okoliščinami starodavnih Izraelcev v pustinji. »Živeli so od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust,« pravi. »Jehova je obljubil, da bo skrbel zanje, in to je tudi delal. Vsak dan so imeli hrano in njihova obutev in oblačila se niso izrabila. (5. Mojz. 8:3, 4) Jehova obljublja, da bo skrbel tudi za nas. (Mat. 6:33) Jehova je do sedaj skrbel zame, zakaj bi se potem spraševala, ali bo tudi naslednje leto.«

Okoli 1000 požrtvovalnih evangelizatorjev je prišlo iz najrazličnejših držav, kot so Avstrija, Japonska, Poljska, Portoriko, Rusija, Španija, Švedska, Tajvan in Združene države. Tisti, ki so prišli pomagat, so  pripadniki več kot 30 različnih narodnosti. Sodelujejo z občinami v ameriškem znakovnem jeziku, angleščini, haitijski kreolščini, italijanščini, kitajščini, ruščini in španščini. Podobno kot apostol Peter so rekli: »Glej! Mi smo zapustili vse in šli za teboj.« (Mar. 10:28)