Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2015

 DOMINIKANSKA REPUBLIKA

Našli jih bomo

Našli jih bomo

»Nekega dne jih bomo našli«

Približno leta 1935 je v regiji, imenovani dolina Cibao, Pablo González pričel brati Sveto pismo. Kratek čas se je družil z neko protestantsko skupino, vendar jo je zapustil, ko je videl, da se njeno ravnanje ne sklada s tem, kar je prebral v Svetem pismu. Kljub temu je sam še naprej preučeval Božjo Besedo in začel ljudem govoriti o tem, kar se je naučil – najprej svoji družini in sosedom, kasneje pa še drugim v soseski. Prodal je kmetijo in živino, izkupiček pa uporabil za to, da je lahko potoval in govoril o tem, kar se je naučil.

Do leta 1942 je v okoliških področjih obiskal najmanj 200 družin in organiziral redne shode, čeprav še ni prišel v stik z Jehovovimi pričami. Ljudi je spodbujal, naj preučujejo Sveto pismo in živijo v skladu z naučenim. Mnogi so si to vzeli k srcu ter nehali uživati tobak in se odpovedali mnogoženstvu.

Med temi, ki so prisluhnili Pablovemu svetopisemskemu sporočilu, je bila Celeste Rosario. »Ko sem bila  stara 17 let,« se spominja, »je mamin bratranec Negro Jiménez pripadal eni od skupin, ki jih je vodil Pablo González. Negro je obiskal našo družino in nam prebral nekaj svetopisemskih vrstic. To je bilo zame dovolj, da sem se odločila zapustiti Katoliško cerkev. Kar so nam brali v cerkvi, je bilo v latinščini, zato tega nismo razumeli. Kmalu zatem nas je obiskal Pablo González in nas spodbudil z besedami: ‚Ne pripadamo nobeni od mnogih religij, ki jih poznamo, ampak brate imamo povsod po svetu. Ne vemo še, kdo so oziroma kako se imenujejo, a nekega dne jih bomo našli.‘«

Pablo je organiziral skupine biblijskih učencev v mestih Los Cacaos Salcedo, Monte Adentro, Salcedo in Villa Tenares. Nekega dne leta 1948 se je ustavil v Santiagu, da bi prestopil na drug avtobus. Na ulici je opazil Priči, ki sta oznanjevali, in od njiju je dobil izvod Stražnega stolpa. Na enem od naslednjih potovanj mu je neka sestra dala dve knjigi in ga povabila na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt v mesto Santiago. Pablo je bil navdušen nad tem, kar je slišal na  spominski slovesnosti. Prišel je do sklepa, da je končno odkril resnico in da so navzoči tisti, za katere je upal, da jih bo našel.

Misijonarji so obiskali tiste, s katerimi je Pablo preučeval. V enem od krajev, kjer je Pablo organiziral shode, je nanje navdušeno čakalo 27 odraslih ljudi. Nekateri od teh so prepešačili 25 kilometrov, drugi so na konju prejahali kakih 50 kilometrov! Na naslednjem kraju je bilo navzočih 78 ljudi, nekje drugje pa se jih je na shodu zbralo 69.

Pablo je dal misijonarjem seznam kakih 150 ljudi, ki so se zanimali. Ti ponižni in duhovno naravnani ljudje so že preučevali Sveto pismo in živeli po njegovih načelih. Potrebovali so le organizacijo in navodila. »Obiskali so nas misijonarji in imeli smo shod,« je povedala Celeste. »Poskrbljeno je bilo, da smo se lahko krstili. V moji družini sem bila jaz prva, ki sem se krstila. Kasneje sta se za to odločili še moja mama Fidelia Jiménez in moja sestra Carmen.«

Prvi okrajni zbor v Dominikanski republiki, ki je potekal v Santiagu od 23. do 25. septembra 1949, je dal oznanjevanju dodaten zagon. Nedeljskemu javnemu govoru je prisluhnilo kar 260 ljudi. Veliko jih je prišlo zgolj iz radovednosti. Osemindvajset se jih je krstilo. Ta tridnevni zbor je mnoge nove prepričal, da je to organizacija, ki jo Bog uporablja za izpolnjevanje svoje volje.