Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2015

 DOMINIKANSKA REPUBLIKA

Še vedno bi bila Jehovova priča

Ana María (Mary) Glass

Še vedno bi bila Jehovova priča
  • ROJENA: 1935

  • KRŠČENA: 1956

  • KRATKA BIOGRAFIJA: Kot goreča mlada katoličanka je spoznala svetopisemsko resnico ter pogumno prenašala nasprotovanje družine, duhovnikov in države.

BILA sem zelo verna in dejavna v Katoliški cerkvi. Pela sem v cerkvenem zboru in spremljala duhovnike na podeželje, kjer so opravljali maše. Nato mi je leta 1955 moja sestra povedala za prihajajoči raj. Dala mi je Sveto pismo, brošurico “This Good News of the Kingdom” (»Ta dobra novica o Kraljestvu«) in knjigo “Let God Be True” (»Naj se Bog izkaže resničnega«). Bila sem čisto prevzeta, zato sem prosila duhovnika, ali lahko berem Sveto pismo. Rekel mi je, da bom »znorela«, ampak sem se odločila, da ga bom vseeno brala.

Ko sem se preselila k starim staršem v Boco Chico, me je duhovnik vprašal, zakaj ne hodim v cerkev. Razložila sem mu, da sem odkrila, da veliko cerkvenih naukov ni mogoče najti v Svetem pismu. Duhovnik je pobesnel. »Poslušaj, gospodična,« se je zadrl, »ti si ovca, ki se je oddaljila od moje črede.«

 »Ne,« sem mu odgovorila, »vi ste se oddaljili od Jehovove črede, saj vse ovce pripadajo njemu, in ne kakemu človeku.«

Nikoli več nisem šla v cerkev. Preselila sem se k svoji sestri in samo šest mesecev zatem, ko sem prvič slišala za resnico, sem se krstila. Takoj sem pričela redno pionirati. Leto kasneje sem se poročila z Enriquom Glassom, ki je služil kot okrajni nadzornik. Nekoč, ko sva oznanjevala po parku v mestu La Romana, je policija aretirala Enriqua. Ko so ga odvedli, sem stekla za njimi in rekla: »Tudi jaz sem Jehovova priča in tudi jaz sem oznanjevala. Zakaj ne odpeljete še mene?« Vendar me niso hoteli aretirati.

Enrique je bil večkrat v zaporu, vsega skupaj sedem let in pol. Tokrat so ga zaprli za 20 mesecev. Vsako nedeljo sem ga obiskala. Med enim od teh obiskov me je poveljnik zapora vprašal: »Zakaj si tukaj?«

»Moj mož je zaprt, ker je Jehovova priča,« sem mu razložila.

»Mlada si in pred seboj imaš svetlo prihodnost,« je odvrnil. »Zakaj zapravljaš čas z Jehovovimi pričami?«

»Tudi jaz sem Jehovova priča,« sem odgovorila. »Tudi če bi me sedemkrat ubili in sedemkrat obudili, bi bila še vedno Jehovova priča.« Slišal je dovolj in ukazal, naj grem.

Ko je bila prepoved odpravljena, sva z Enriquom dolga leta služila v okrajni in območni službi. Enrique je 8. marca 2008 zaspal v smrt. Jaz še naprej služim kot redna pionirka.