Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2014

 VSESVETOVNO OZNANJEVANJE IN POUČEVANJE

Severna, Srednja in Južna Amerika

Severna, Srednja in Južna Amerika
  • ŠTEVILO DEŽEL 57

  • ŠTEVILO PREBIVALCEV 970,234.987

  • ŠTEVILO OZNANJEVALCEV 3,943.337

  • ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV 4,341.698

Ponudila sta jima streho nad glavo

V Las Vegasu v Nevadi sta neka zakonca, ki nista bila Priči, hotela zaživeti v mirnem okolju, zato sta prodala svojo hišo, da bi se preselila v Dominikansko republiko. Toda izseliti sta se morala že deset dni pred načrtovanim poletom. Njuna soseda, Jehovovi priči, sta jima priskočila na pomoč, tako da sta jima za  ta čas ponudila streho nad glavo. Zakonca sta med bivanjem pri njima obiskala shod v kraljestveni dvorani. Presenetilo ju je, da se je na shodu omenjala letnica 1914, kar ju je zelo pritegnilo. Vedela sta namreč, da je bilo to leto prelomno v svetovni zgodovini. Ko sta prispela v Dominikansko republiko, sta prvi Priči, ki sta se oglasili pri njiju, zaprosila za svetopisemski tečaj. Štirinajst mesecev kasneje sta bila oba že posvečena in krščena Jehovova služabnika.

Natanko to, kar je potrebovala

Leta 2012 so bratje in sestre imeli svojo stojnico z literaturo na mednarodnem knjižnem sejmu, ki je potekal v glavnem mestu Paname. K stojnici sta pristopili dve šolarki. Ena od njiju je sestri, ki je bila za stojnico, dejala, da je obupana ter ji pojasnila, da je njen oče zasvojen z drogami in da ne ve, kaj naj naredi. Sestra ji je pokazala 23. poglavje v knjigi Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih, 2. zvezek, z naslovom »Kaj, če je moj starš odvisen od alkohola ali drog?«. Dekle je vzkliknilo: »Prav to potrebujem!« Dekleti sta objeli sestro in se čez eno uro vrnili, da sta se ji ponovno zahvalili. V petih dneh, kolikor je trajal sejem, so bratje in sestre oddali 1046 knjig, 1116 revij in 449 brošur. Svoj naslov je pustilo 56 ljudi, tako da jih Priče lahko obiščejo.

Štiri leta je oznanjeval povsem sam

Fredy, čigar materni jezik je cabecar, živi v oddaljeni gorski skupnosti v Kostariki. Pred približno štirimi leti je, medtem ko je delal v prestolnici San José, dobil  knjigo Kaj Biblija v resnici uči? in brošuro Kaj Bog zahteva od nas. Oznanjevalec, ki mu je dal ti publikaciji, mu je rekel, naj se vrne domov in oznanjuje svojim rojakom. Tako se je Fredy vrnil, sam preučil knjigo Biblija uči in naredil spremembe v življenju, kot denimo to, da je uzakonil svojo zakonsko zvezo. Nato je po najboljših močeh začel poučevati resnico druge pripadnike svojega ljudstva.

Fredy je za svoje biblijske učence pripravil učni program, ki je imel šest stopenj. Učence je razporedil po stopnjah glede na to, kako dobro so opravili test, s katerim je preizkusil njihovo poznavanje Svetega pisma. Organiziral je shode in celo spominsko slovesnost. Zanjo je napisal vabila, ki so se glasila: »Jehovove priče vas vabimo, da se nam pridružite pri obhajanju slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt.« Vse to je počel štiri leta, v katerih ni imel nikakršnih stikov s Pričami! Medtem je prosil Jehova, naj pošlje Priče, da bi mu pomagali.

Pred nedavnim so bile Fredyjeve molitve uslišane. Nekaj Prič se je odpravilo na težavno pot do njegove skupnosti in je bilo naravnost osuplih nad tem, kaj vse je dosegel. Dejali so: »Fredy živi kot Priča, čeprav še ni krščen!« Le tri mesece kasneje je bil potrjen za nekrščenega oznanjevalca. Da bi se lahko krstil, se je podal na pot z gore in prvič obiskal zborovanje, spremljalo pa ga je 19 ljudi, s katerimi je preučeval Sveto pismo. Sedaj je ustanovil tri nove cabecarsko govoreče skupine v še bolj oddaljenih naselbinah.

Kostarika: Fredy, ki je sedaj redni pionir, prehodi velike razdalje, da vodi svetopisemske tečaje.

V šoli je zagovarjala svojo vero

Nekega dne je Anna, ki obiskuje srednjo šolo v Združenih državah, morala zagovarjati svojo vero pred  skupino vrstnikov, ki so bili ogorčeni, ker ne verjame v trojico. »Začeli so me besedno napadati,« pripoveduje Anna, »ampak ostala sem mirna, saj nisem hotela, da bi si drugi, ki so nas opazovali, ustvarili slabo mnenje o Jehovovih pričah.« Tisti večer je Jehova v molitvi prosila za pogum in raziskala nauk o Trojici. Naslednji dan je s seboj v šolo prinesla Sveto pismo. Sošolci in sošolke so jo obkrožili, mnogi so se ji posmehovali. Kljub temu je pogumno prebrala nekaj svetopisemskih stavkov in jih razložila. Sčasoma so tisti, ki so ji nasprotovali, ostali brez besed. Vodilna nasprotnica, ki je bila tudi predsednica razreda, je na koncu dejala, da sedaj spoštuje Jehovove priče. V nadaljevanju šolskega leta je Anni postavljala vprašanja o njenem verovanju.

Čevelj se ji je strgal ob pravem času

Neka mlada ženska na Barbadosu je bila nekega nedeljskega dopoldneva na poti v cerkev, ko se ji je na čevlju strgal pašček. Odšla je do bližnje hiše in prosila  za zaponko, da bi si lahko popravila čevelj. Izkazalo se je, da je prišla na dom neke Priče in njene hčerke. Medtem ko si je popravljala čevelj, ji je sestra pojasnila, kako se danes izpolnjujejo biblijske prerokbe. Nato jo je sestrina hčerka povabila, naj gre pozneje v dopoldnevu z njima na shod v kraljestveno dvorano. Ko je ženska videla, da bo zamudila obred v svoji cerkvi, se je odločila, da gre z njima. Med shodom je v svojem Svetem pismu, prevodu King James, poiskala vse svetopisemske stavke. Program se jo je močno dotaknil. Dejala je, da je že utrujena poslušati hrup bobnov in vpitje v svoji cerkvi ter da si že od nekdaj želi preučevati Sveto pismo v mirnem okolju. Sprejela je knjigo Biblija uči in svetopisemski tečaj. Sedaj redno obiskuje shode in na njih goreče sodeluje.

Samo ena oseba ga lahko ustavi, da ne bi več oznanjeval

Neki mlad brat iz Gvajane pripoveduje: »Rad oznanjujem vrstnikom v šoli, toda enemu od njih ni všeč, ko to počnem. Nekega dne me je pritisnil ob zid in mi rekel: ‚Nehaj oznanjevati!‘ Odvrnil sem mu, da me lahko ustavi samo ena oseba, in to je Jehova. Ko sem še naprej oznanjeval, mi je ta fant prerezal nahrbtnik. Nato me je udaril v obraz in mi pri tem presekal ustnico. Oba sva morala iti do ravnateljice. Vprašala me je, kaj sem naredil, da me je fant udaril. Odgovoril sem, da sem oznanjeval dobro novico, zato se je fant spravil name. Ravnateljica me je vprašala, zakaj ga nisem udaril nazaj, in celo namignila, da bi to moral storiti. Povedal sem, da sem iz Biblije, Rimljanom 12:17, izvedel, da kristjani ne smemo nikomur vračati hudega s hudim. Ko je to slišala, mi je dovolila, da grem, in rekla, da bo uredila s fantom, ki me je napadel.«

Catamarca (Argentina)