Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2014

 VSESVETOVNO OZNANJEVANJE IN POUČEVANJE

Azija

Azija
  • ŠTEVILO DEŽEL 47

  • ŠTEVILO PREBIVALCEV 4.282,178.221

  • ŠTEVILO OZNANJEVALCEV 674.011

  • ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV 672.318

Pomoč moškemu, ki je slep, gluh in nem

Leta 1999 je občina za znakovni jezik v mestu Kobe na Japonskem izvedela za gluhega moškega po imenu Hirofumi. Ko je neki brat prišel na dom Hirofumija, da bi navezal stik z njim, njegova mama tega ni dovolila. Brat je poskušal znova in znova ter rotil njegovo mamo in ta je nazadnje Hirofumija vendarle privedla k  vratom. Njegova brada in lasje so bili dolgi in zanemarjeni. Videti je bil kakor kdo, ki že desetletja živi zapuščen na samotnem otoku. Njegov obraz je bil brezizrazen. Hirofumi ni bil le gluh, bil je tudi slep. Brat je bil šokiran, vendar je prijel Hirofumijeve dlani in pričel z njim komunicirati v taktilnem znakovnem jeziku. Hirofumi se sploh ni odzval. Vse odkar je namreč deset let pred tem pri enaintridesetih letih oslepel, je bil povsem izoliran od ljudi in ni z nikomer komuniciral.

Brat ga je znova obiskal čez dva dni. Hirofumijeva mama je bila začudena, saj je menila, da bo, zdaj ko je videl, v kakšnem stanju je njen sin, odnehal. Zopet jo je prosil, da bi smel videti Hirofumija, zato ga je privedla k vratom. Po tem, ko je brat mesec dni obiskoval Hirofumija in se ta še vedno ni odzval, mu je njegova mama rekla, naj se ne trudi več z njim. Toda brat je kljub vsemu vztrajal. Nosil jima je pecivo in po svojih najboljših močeh kazal, da mu ni vseeno zanju. Vendar je po dveh mesecih, ko se Hirofumi še vedno ni odzival, dobil občutek, da je ves njegov trud zaman.

Brat se je odločil, da ga še zadnjič obišče. Preden se je odpravil k hiši, je prosil Jehova, naj mu pomaga ugotoviti, ali naj še prihaja. Ko je prišel tja, je prijel Hirofumija za dlani in mu vanje skretal, da obstaja Bog, ki mu je ime Jehova in ki ga stalno opazuje iz nebes ter bolj kot kdor koli drug razume, kaj doživlja. Dodal je, da je Jehovu mar zanj in da ga hoče rešiti  njegove stiske. In zaradi tega je eden od njegovih Prič prišel k njemu. Hirofumi sprva ni reagiral, nato pa je bratu segel v roko, jo močno stisnil in po licu mu je spolzela solza. Brat je bil ves ganjen, zato so tudi njemu v oči privrele solze. Pričela sta preučevati Sveto pismo.

Hirofumi je enajst let preučeval Sveto pismo in obiskoval shode v zelo oddaljeni občini za znakovni jezik, potem pa se je pričel družiti z občino v svojem kraju. V tej občini ni bilo nikogar, ki bi znal kretati, toda v naslednjih 18 mesecih se je tega naučilo 22 bratov in sester, zato da bi mu lahko pomagali. Januarja 2012 je imel Hirofumi prvič  točko v Teokratični strežbeni šoli, nekdo pa ga je prevajal. Oktobra istega leta je postal nekrščeni oznanjevalec.

Preučuje z varnostniki

Floren, ki je pionir in živi na Filipinih, vodi povprečno 25 svetopisemskih tečajev, povečini z varnostniki. Ti moški pogosto delajo zvečer – nekateri pa celo noč. Zato mora biti Floren zelo prilagodljiv. Odpravi se na njihovo delovno mesto in preučuje z njimi, ko imajo odmor ali ob kakem drugem ustreznem času, da jih ne moti pri delu. Nekatere tečaje vodi med sedmo in enajsto uro zvečer, druge pa med peto in deveto uro zjutraj. Včasih se s kom dogovori, da bosta preučevala tik pred začetkom izmene. Tako lahko najprej preučuje z varnostnikom, ki bo kmalu pričel delati, potem pa še z varnostnikom, ki je pravkar končal. Floren pravi: »Ker imam toliko svetopisemskih tečajev, okušam veselje, kakršnega nisem še nikoli.« Nekateri varnostniki sedaj obiskujejo shode v kraljestveni dvorani. Eden od njih je že krščen in zdaj služi kot redni pionir.

Filipini: Floren pri vodenju svetopisemskega tečaja v zgodnjih jutranjih urah

Bili sta pripravljeni tvegati

Ko sta bili naši sestri iz Armenije nekega deževnega dne na oznanjevanju, sta na ulici opazili mamo in hčerko ter jima ponudili traktat. Na presenečenje sester je mama, ki ji je ime Marusja, rekla, da skupaj s hčerko Evo v slabem vremenu že dve uri čakata zunaj in upata, da bosta srečali Jehovove priče. Zakaj? Marusjin brat je bil v zaporu in je tam izvedel za resnico od bratov, ki so bili zaprti zaradi svojega nevtralnega stališča. Marusja je pričakovala, da se bo iz zapora vrnil kot otrdel in agresiven človek.  Namesto tega pa je postal bolj uravnovešen in miren. Ker se je še naprej družil s Pričami, je naredil še več pozitivnih sprememb. Marusja in njena hčerka vsega tega sploh nista mogli razumeti, saj sta bili kar naprej priča negativni propagandi, uperjeni proti Jehovovim pričam, in sicer na plakatih po mestu in v televizijskih oddajah. Eva je razmišljala: »Moj stric je postal tako dober človek. Zakaj se potem o Jehovovih pričah govori toliko slabega?« Ker je bila odločena priti temu do dna, je svoji mami rekla: »Nikoli ne bova izvedeli kaj več o teh ljudeh, če ne bova pripravljeni tvegati. Kar zdaj pojdiva poiskat Jehovove priče in enkrat za vselej razčistiva s tem.« In prav to sta naredili tistega dne, ko sta ju srečali sestri. Dva dni kasneje sta se obe, mama in hčerka, lotili preučevanja Svetega pisma. Začeli sta obiskovati shode in sta že toliko napredovali, da sta postali nekrščeni oznanjevalki.

Otroci so prinesli reviji

Istanbul (Turčija): Brat pri oznanjevanju na ulici uporablja brošuro Dobra novica.

V mestu Adana v Turčiji je neka ženska, ki je doživljala hude osebne in družinske težave in je celo razmišljala o samomoru, pred vrati svojega doma zagledala dve naši reviji. Očitno so ju otroci iz soseske našli na tleh in ju položili pred vrata, meneč, da sta njeni. Na žensko so naredile velik vtis življenjske zgodbe, opisane v revijah. To je v njej zbudilo željo, da bi se na podoben način spremenilo tudi njeno življenje. Odtipkala je telefonsko številko, ki je bila napisana na eni od revij, in oglasila se ji je pionirka, ki je živela v bližini. Pričeli sta preučevati Sveto pismo. Ženski je bilo všeč, kar se je učila, in je dejala, da bi želela iti tudi na krščanske shode. Izkazalo se je, da je  njeno stanovanje v bližini kraljestvene dvorane, zato je shode nemudoma pričela obiskovati in to še vedno počne.

Po desetih dneh v zaporu se ni premislil

Bam iz Nepala, ki je bil policist in je redno hodil v cerkev, je med opravljanjem svojega dela na ulici srečal zakonski par posebnih pionirjev. Bil je presenečen, da sta na vsa njegova vprašanja odgovorila s Svetim pismom. Sprejel je svetopisemski tečaj in kmalu začel obiskovati shode. Ko je nekoliko napredoval, ga je pričela peči vest zaradi njegove službe, zato je nadrejene prosil za delo v pisarni, saj bi mu to omogočalo, da mu ne bi bilo treba nositi orožja. Nadrejeni so njegovi prošnji ugodili. Za tem, ko je obiskal območno zborovanje, pa se mu je vest znova pričela oglašati, zato se je odločil, da sploh ne bo več delal kot policist.

Bamova žena ni bila navdušena nad to odločitvijo, saj delo policista ni pomenilo le priznanega družbenega položaja, temveč tudi solidno plačo, ugodnosti in dobro pokojnino. Da bi ga prepričala, da se premisli, mu je predlagala: »Če ostaneš na policiji, bom preučevala Sveto pismo s Pričami.« Ker to ni imelo učinka, je pregovorila poveljnika policijske postaje, da je strpal Bama v zapor, saj je upala, da se bo zaradi tega premislil. Bam je bil po tem, ko je v zaporu preživel deset dni, izpuščen na prostost, vendar je bil še vedno odločen, da si poišče drugo službo. Postal je voznik kolesne rikše, kar je pomenilo, da je moral na vročem soncu delati dolge ure. Kljub izzivom je bil srečen. Še naprej je duhovno napredoval in postal oznanjevalec. Sčasoma mu je žena vse manj  nasprotovala. Zaradi prijaznosti, ki je je bila deležna od bratov in sester v občini, je pričela preučevati Sveto pismo. Bam še naprej gmotno skrbi za svojo družino in kot voznik rikše zasluži več kakor takrat, ko je delal kot policist. Krstil se je na zboru februarja 2013, in sedaj hodita na shode skupaj z njim njegova žena in sin.

Nepal: Ko je Bam zamenjal službo, so lahko on in njegova družina duhovno napredovali.

Želela je biti pomožna pionirka

Mjong-hi, sestra iz Koreje, ima težave z nogo zaradi paralize, za katero je zbolela, ko je bila stara dve leti. Hitro postane izčrpana in se včasih zgrudi na tla. Poleg tega ima pogoste napade panike, težave pa ji povzročajo tudi stranski učinki zdravil, ki jih mora jemati. Mjong-hi težko diha, napetost in tesnoba, ki ju čuti, pa ji povzročata bolečine. Kljub vsem težavam je želela pomožno pionirati in to ji zadnji dve leti uspeva skoraj vsak mesec. Hvaležna je Jehovu, ker ji daje moč, da mu lahko tako služi.

»Iščem jo že 30 let!«

Agnes, misijonarka v Indoneziji, je pričevala nosečnici srednjih let, ki je na krajevni tržnici prodajala zelenjavo. Ženska je uživala v branju naših revij in se je rada pogovarjala o Svetem pismu, ko ni bila preveč zaposlena. Nekega dne, ko je Agnes spet šla k njej na tržnico, prodajalke ni bilo tam. Prodajalkin mož ji je povedal, da je pravkar rodila. Agnes se je odločila, da jo obišče. Odnesla ji je knjigo Moja knjiga biblijskih zgodb, ki jo je zavila v darilni  papir. Ženska je bila prijetno presenečena, ko je videla, da je Agnes prišla obiskat njo in dojenčka. Še bolj pa jo je presenetilo darilo, ki ji ga je prinesla. Odvila je knjigo in kar ni mogla verjeti svojim očem. Rekla je: »Kje ste dobili to knjigo? Iščem jo že 30 let! Bila sem že v vseh knjigarnah in povprašala že vse ljudi. Nihče je nima, nihče je ne pozna in nobena druga knjiga se ne more niti malo primerjati z njo.« Povedala je, da je to knjigo, ko je bila še otrok, imel njen stric in da jo je takrat zelo rada brala. Zdaj jo znova bere, zelo pa je všeč tudi njeni starejši hčerki. Z obema se je pričel svetopisemski tečaj.

Indonezija: Agnes s knjigo, kakršno je dala v dar.