Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2014

 SIERRA LEONE IN GVINEJA

1915–1947 Zgodnja leta (3. del)

1915–1947 Zgodnja leta (3. del)

Po provincah in drugod

Občina Freetown se je polna gorečnosti za resnico na vso moč posvetila »besedi«. (Apd. 18:5) Alfred Joseph je povedal: »Pogosto sem na svoje veliko motorno kolo Norton privezal škatlo z biblijskimi knjigami. Nato sem se bodisi z bratom Thomasom Grantom ali Sylvestrom Grantom, ki se je usedel na sedež za menoj, odpravil na podeželje ter v majhna mesta okoli Freetowna, in skupaj sva se lotila obdelovanja področja, kot smo rekli temu.«

Do leta 1927 so bratje in sestre oznanjevali predvsem v Freetownu in njegovi okolici, na področju, imenovanem The Colony. Toda od leta 1928 so vsako leto pred deževnim obdobjem kot občina najeli avtobus in odpotovali v province. Tisti, ki niso mogli iti, so ta potovanja, na čelu katerih je bil Melbourne Garber, finančno podprli. Skupina je oznanjevala po mestih in vaseh, proti vzhodu vse do Kailahuna in proti jugu skoraj do meje z Liberijo. Vsako  prvo nedeljo v mesecu so se vrnili na ta področja, da bi nadalje pomagali ljudem, ki so pokazali zanimanje.

Približno v tistem času je brat Brown obiskal Male Antile in se vrnil z avtomobilom. To je bil eden prvih avtomobilov v Sierri Leone. Opremljen je bil z močnim ozvočenjem, ki je bilo namenjeno javnemu oznanjevanju. Brat Brown je parkiral na kakem javnem prostoru in zavrtel živahno glasbo, s katero je pritegnil ljudi. Nato je imel kratek govor ali pa je predvajal posnetek kakšnega govora ter zbrane pozval, naj vzamejo biblijsko literaturo. Govoreči avtomobil, kakor so ga poimenovali, je bil javna senzacija in ljudje so ga trumoma hodili poslušat.

Pogumni oznanjevalci

 Brat Brown je nato posvetil pozornost področju, ki ga dobra novica še ni dosegla – drugim zahodnoafriškim državam, v katerih so ljudje govorili angleško. Proti koncu 1920 let se je podal na več oznanjevalskih potovanj v Gambijo, Gano, Liberijo in Nigerijo. Na njegovo delo so se odzvali povsod, toda še posebej plodno področje se je zdela Nigerija. Leta 1930 se je s svojo družino iz Freetowna preselil v Lagos. Od tam je še naprej nadzoroval oznanjevanje Kraljestva po Zahodni Afriki.

Danes služi Jehovu v Zahodni Afriki več kot 500.000 Prič.

Leta 1950 se je moral zaradi zdravstvenih težav vrniti na Jamajko, toda za seboj je pustil izjemno zapuščino. V 27 letih sta z ženo videla, kako se je v Zahodni Afriki število Prič z dveh povzpelo na več kot 11.000. Pred njunimi očmi se je dobesedno izpolnila Izaijeva prerokba, ki pravi: »Iz majhnega jih bo nastalo tisoč in iz neznatnega mogočen narod.« (Iza. 60:22) Danes, le dobrih 60 let kasneje, služi Jehovu v Zahodni Afriki »mogočen narod«, ki ga sestavlja več kot 500.000 Prič.

Neomajni pod prepovedjo

Ko je druga svetovna vojna zajela tudi Afriko, so Jehovove priče v Sierri Leone ohranili nevtralno stališče. (Miha 4:3; Jan. 18:36) Britanske oblasti so jih po krivem označile za prevratnike, zato so nadzirale njihove dejavnosti in prepovedale njihovo literaturo. Cariniki v Freetownu so nekoč zasegli pošiljko literature in jo sežgali. Nekaj bratov je bilo zato, ker so imeli prepovedano literaturo, aretiranih, vendar so bili kmalu izpuščeni. *

 Priče so kljub prepovedi še naprej oznanjevali. Pauline Cole je pojasnila: »Neki brat, ki je bil strežaj na ladji, ki je redno vozila v naše kraje, nam je vedno prinesel nekaj izvodov Stražnega stolpa. Te smo pretipkali, da smo imeli dodatne izvode za shode. Poleg tega smo tiskali letake s svetopisemskimi temami in jih delili ljudem. Bratje pa so še naprej imeli javne govore in, še zlasti v oddaljenih vaseh predvajali posnetke govorov, ki jih je imel brat Rutherford po radiu.«

Ta trud je Jehova očitno blagoslovil. James Jarrett, dolgoletni starešina in posebni pionir, je povedal: »Med vojno sem delal kot kamnosek in takrat sem od neke starejše sestre dobil brošurico Refugees [Begunci]. Ker je v Freetown prihajalo veliko beguncev, me je naslov pritegnil. Še istega večera sem jo prebral in nemudoma ugotovil, da je to resnica. Naslednje jutro sem poiskal sestro in od nje dobil še nekaj izvodov ter jih dal svojim trem bratom. Vsi štirje smo sprejeli resnico.«

Po vojni leta 1945 je občina Freetown imela 32 oznanjevalcev, ki so ostali značajni in duhovno dejavni. Polni vneme so bili pripravljeni na nadaljnje dejavnosti.

Kampanja za niz javnih shodov

Devetindvajsetega avgusta 1945 je občina Freetown na službenem shodu razpravljala o novi kampanji, ki je bila leta 1944 napovedana v decembrski izdaji Informatorja (danes Naša kraljestvena strežba). Vsaka občina naj bi ljudi na svojem področju seznanila z nizom štirih javnih shodov, ki naj bi jih organizirali v »vsakem mestu, kraju in vasi«. Na vsakem shodu naj bi imel brat, ki mu je dobro šlo v Teokratični strežbeni  šoli in je bil star vsaj 18 let, enourni govor. Po teh štirih shodih naj bi bratje organizirali skupine za preučevanje Biblije, tako da bi lahko na vsakem področju pomagali tistim, ki so pokazali zanimanje za resnico.

Kako se je občina Freetown odzvala na to novo navodilo? V nadaljevanju je izsek razprave, ki je potekala na službenem shodu.

Predsedujoči: »Kako mislite, da nam bo šlo s to novo kampanjo?«

Prvi brat: »Ne bi smeli pričakovati enakega uspeha kot v Ameriki. Tukaj so ljudje drugačni.«

Drugi brat: »Se strinjam.«

Tretji brat: »Zakaj ne bi vseeno poskusili?«

Četrti brat: »Ampak ne bo enostavno.«

Peti brat: »Vendar bi morali upoštevati to navodilo Jehovove organizacije.«

Šesti brat: »Ampak v tej državi nimamo veliko možnosti za uspeh.«

Prva sestra: »Kljub temu je navodilo v Informatorju jasno. Poskusimo!«

In tako je tudi bilo. Bratje so od Freetowna ob obali do mesta Bo na jugovzhodu ter Kabale na severni planoti organizirali shode v šolskih učilnicah, na tržnicah in po domovih. Ta kampanja je poživila občino, »Jehovova beseda pa je vse bolj rasla in se širila«. (Apd. 12:24)

Vseeno pa so oznanjevalci potrebovali teokratično šolanje. In Jehova jim je to tudi priskrbel.

^ odst. 10 Prepoved je bila ukinjena leta 1948.