Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2014

 SIERRA LEONE IN GVINEJA

1991–2001 V »peči stiske« (Iza. 48:10) (2. del)

1991–2001 V »peči stiske« (Iza. 48:10) (2. del)

Napad na Betel!

Februarja 1998 so vladni vojaki in enote Gospodarske skupnosti Zahodnoafriških držav (ECOMOG) krenili v vsesplošni protinapad, da bi uporniške sile pregnali iz Freetowna. Na žalost je nekega brata v divji bitki zadel delček topovskega izstrelka in je umrl.

Približno 150 oznanjevalcev se je zateklo v misijonarski dom v Kissyju in Cockerillu. Laddie Sandy, eden od dveh betelskih nočnih čuvajev, pripoveduje: »Neke noči, ko sva bila Philip Turay in jaz dežurna, sta oborožena upornika RZF prišla do Betela in zahtevala, naj odpreva steklena vrata preddverja. S Philipom sva se skrila, onadva pa sta večkrat zapored ustrelila v ključavnico. Presenetljivo je bilo, da je ključavnica zdržala, upornika pa nista niti pomislila, da bi lahko ustrelila v šipe. Vsa nejevoljna sta odšla.

Čez dve noči sta se upornika vrnila, spremljalo pa ju je še kakih 20 zagrizenih, oboroženih pajdašev. Nemudoma sva o tem obvestila betelsko družino in stekla v vnaprej pripravljeno zavetje v kleti. Vseh sedem se nas je skrilo za velikima sodoma. Tam smo se v temi tresli od strahu. Uporniki so si utrli pot v zgradbo tako, da so streljali v ključavnico, pri čemer se je ta stopila. ‚Poiščite te Jehovove priče in jim prerežite vrat!‘ je zavpil eden od njih. Tiho smo čepeli, medtem ko so oni sedem ur pustošili po stavbi. Ko so bili zadovoljni nad svojim nočnim delom, so končno odšli.

Vzeli smo osebne stvari in stekli po ulici navzgor do Cockerilla, kjer je bil misijonarski dom oziroma stari Betel. Med potjo nas je neka druga skupina upornikov  oropala. V misijonarski dom smo prispeli skrajno prestrašeni, vendar veseli, da smo ostali živi. Po nekaj dneh počitka smo se vrnili v Betel in pospravili razdejanje.«

Dva meseca kasneje, ko so nadzor nad mestom prevzele enote ECOMOG, so se misijonarji pričeli vračati iz Gvineje. Toda še sanjalo se jim ni, da bodo lahko ostali le malo časa.

Operacija nič živega

Čez osem mesecev, decembra 1998, se je več sto delegatov udeležilo območnega zborovanja »Živeti po Božje«, ki je potekalo na državnem stadionu v Freetownu. Nenadoma je močno zabobnelo in izza hribovja se je pričel valiti oblak dima. Uporniki so se vrnili!

V naslednjih dneh so se razmere v Freetownu poslabšale. Člani podružničnega odbora so najeli manjše letalo in v Conakry evakuirali 12 misijonarjev, 8 betelčanov iz tujine in 5 prostovoljnih gradbenih delavcev. Tri dni kasneje, 6. januarja 1999, so uporniki krenili na brutalni ubijalski pohod, ki so mu rekli Operacija nič živega. Strahovito so pustošili po Freetownu ter poklali kakih 6000 civilistov. Kar po vrsti so ljudem sekali roke in noge, na silo odpeljali na stotine otrok ter uničili na tisoče stavb.

Brutalno so umorili zelo dragega brata Edwarda Tobyja. Več kot 200 hudo pretresenih oznanjevalcev se je nastanilo bodisi v Betelu ali pa misijonarskem domu v Cockerillu. Drugi so se skrivali v svojem domu. Priče, ki so se zatekli v misijonarski dom v Kissyju v vzhodnem delu mesta, so obupno potrebovali zdravstveno pomoč. Toda prečkanje mesta je bilo izredno nevarno. Kdo je bil pripravljen zanje tvegati življenje? Brez odlašanja sta se javila Laddie Sandy in Philip Turay, neustrašna nočna čuvaja iz Betela.

 »Mesto je bilo v kaosu,« se spominja Philip. »Uporniki so nadzorovali številne kontrolne točke ter tam po mili volji trpinčili ljudi. Stroga policijska ura je trajala od sredine popoldneva do sredine dopoldneva, zato je bilo težko kam priti. Po dveh dneh sva prispela v misijonarski dom v Kissyju, toda vse, kar sva našla, je bila razdejana in požgana stavba.

Pregledala sva okolico in našla brata Andrewa Caulkerja s hudimi poškodbami glave. Uporniki so ga zvezali in ga večkrat udarili s sekiro. Presenetljivo je, da je preživel in uspel pobegniti. Hitro sva ga odnesla v bolnišnico in tam si je počasi opomogel. Kasneje je služil kot redni pionir.«

Od leve proti desni: Laddie Sandy, Andrew Caulker in Philip Turay

Nekaterim Pričam je bilo prizaneseno s smrtjo ali poškodbami, ker so bili znani po svoji krščanski  nevtralnosti. Neki brat se spominja: »Uporniki so zahtevali, naj jih javno podpremo tako, da si okoli glave zavežemo belo ruto in plešemo na ulici. ‚Če tega ne boste naredili, vam bomo odsekali roko ali nogo ali pa vas bomo ubili,‘ so nam rekli. Vsa prestrašena sva z ženo stopila na stran in tiho molila k Jehovu za pomoč. Neki mladi sosed, ki je sodeloval z uporniki, je opazil, v kako hudi stiski sva se znašla, zato je poveljniku upornikov rekel: ‚To je naš »brat«. Ne vmešava se v politiko, zato bomo mi plesali zanj.‘ Poveljnik se je, zadovoljen z odgovorom, obrnil proč, midva pa sva odhitela v hišo.«

Ko se je nad mesto spustil srhljivi mir, so se bratje in sestre začeli znova previdno shajati in sodelovati v oznanjevanju. Oznanjevalci so nosili zborovalno priponko, s katero so se identificirali na kontrolnih točkah. Medtem ko so na teh mestih čakali v dolgih vrstah, so se izurili v tem, kako pričeti svetopisemske pogovore.

Ker je mesto zajelo pomanjkanje vseh dobrin, je britanska podružnica poslala v Freetown 200 škatel potrebščin. Billie Cowan in Alan Jones sta iz Conakryja odletela tja, da bi pazila na pošiljko, ki je morala iti skozi številne kontrolne točke. Pošiljka je prispela v Betel, tik preden se je pričela večerna policijska ura. James Koroma je kot kurir večkrat potoval v Conakry. Od tam se je vračal z literaturo in drugimi življenjskimi potrebščinami. Nekaj te duhovne hrane se je posredovalo tudi oznanjevalcem na odročnih področjih v mestih Bo in Kenema.

Pomoč, ki je prispela v Freetown.

Devetega avgusta 1999 so se misijonarji iz Conakryja pričeli vračati v Freetown. Naslednje leto so britanske oborožene ekspedicijske sile pregnale upornike iz Freetowna.  Tu in tam so še izbruhnili boji, toda januarja 2002 je bilo objavljeno, da se je vojna končala. V teh enajstih letih bojev je bilo 50.000 ljudi umorjenih in 20.000 pohabljenih. Uničenih je bilo 300.000 domov, 1,2 milijona ljudi pa je ostala brez strehe nad glavo.

Kako pa je bilo z Jehovovo organizacijo? Jehova jo je očitno ščitil in blagoslavljal. Med vojno se je krstilo kakih 700 ljudi. Na stotine Prič je zapustilo vojno področje, toda kljub temu se je število oznanjevalcev v Sierri Leone povečalo za 50 odstotkov. V Gvineji se je število oznanjevalcev več kot potrojilo! Še pomembnejše pa je to, da so Božji služabniki ostali značajni. V »peči stiske« so kazali nezlomljivo krščansko enotnost in ljubezen ter »z nezmanjšano vnemo učili ter oznanjali dobro novico«. (Iza. 48:10; Apd. 5:42)