Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2014

 SIERRA LEONE IN GVINEJA

1945–1990 »Mnoge vodijo k pravičnosti.« (Dan. 12:3) (4. del)

1945–1990 »Mnoge vodijo k pravičnosti.« (Dan. 12:3) (4. del)

Boj proti nepismenosti

Na začetku leta 1963 je Milton Henschel med svojim drugim obiskom Sierre Leone usmeril pozornost na problem, s katerim se je podružnica spoprijemala že nekaj časa. Brate je spodbudil, naj se karseda osredinijo na boj proti nepismenosti.

Nekatere občine so vodile opismenjevalne tečaje v angleščini. Toda po obisku brata Henschla so pričeli učiti ljudi brati in pisati v njihovem maternem jeziku. Nekatere občine so organizirale tečaje v dveh ali treh jezikih. Tečaji so postali tako priljubljeni, da se je vanje vpisala kar tretjina oznanjevalcev v državi.

Leta 1966 so bratje v Liberiji sestavili ilustrirani učbenik za učenje branja in pisanja v kisijščini. Ko so ga pokazali liberijskim vladnim uradnikom, so bili ti nad njim tako navdušeni, da so se ga odločili brezplačno natisniti in razdeliti. Ta učbenik so razdeljevali po Gvineji, Liberiji ter Sierri Leone in z njegovo pomočjo se je naučilo brati in pisati na stotine Kisijev. Pozneje so ga prilagodili ali na novo izdelali za druge jezikovne skupine in tako pomagali še mnogim, da so postali pismeni.

Sia si je delala »zapiske« s pomočjo črnih in rdečih vrvic.

Opismenjevalni tečaji niso pomagali ljudem le pri tem, da so se naučili brati in pisati, temveč tudi da  so duhovno napredovali. Razmislimo o Sii Ngallah, 50-letni nekrščeni oznanjevalki, ki je bila nepismena. Na oznanjevanju si je delala »zapiske« s pomočjo črnih in rdečih vrvic. Po eni uri oznanjevanja je na črni vrvici naredila en vozel. Ponovni obisk si je »zapisala« tako, da je naredila vozel na rdeči vrvici. Potem ko je obiskala opismenjevalni tečaj, je lahko pričela delati natančnejše zapiske z oznanjevanja. Napredovala je do krsta ter začela tudi učinkoviteje oznanjevati in poučevati.

Opismenjevalni tečaji v mnogih občinah po Sierri Leone in Gvineji potekajo še danes. Neki visoki vladni uradnik v Sierri Leone je bratom iz podružničnega urada rekel: »Poleg tega, da ljudi v naši skupnosti poučujete o Svetem pismu, jim tudi pomagate, da se naučijo brati in pisati, kar je nekaj zelo hvalevrednega.«

»Kamenje« začne vpiti

Ko je več ljudi različnih etničnih skupin postalo pismenih, je bilo treba začeti tudi prevajati biblijske publikacije v njihove jezike. Večina plemen je imela komaj kakšno, če sploh kakšno, posvetno publikacijo v svojem jeziku. Izobraženci v Sierri Leone so brali v angleščini, v Gvineji pa v francoščini. Le kako bi lahko ljudje dobili biblijsko literaturo v svojem maternem jeziku?

Leta 1959 sta diplomanta šole Gilead prevedla v jezik mende traktat in brošurico, toda razdeljeno je bilo le majhno število izvodov. Po desetih letih sta bili v kisijščino prevedeni brošurici “This Good News of the Kingdom” in Living in Hope of a Righteous New World.  Razdelili so okoli 30.000 izvodov, s katerimi so nato vodili svetopisemske tečaje.

Leta 1975 je podružnica pričela izdajati preučevalne članke Stražnega stolpa v kisijščini. Kisijski oznanjevalci so bili vsi iz sebe! Neki brat je napisal: »Jehova je za nas naredil pravi čudež! Nihče od nas ni nikoli hodil v šolo. Bili smo kakor kamenje – nemi. Takšni smo pač bili, toda sedaj, ko imamo Stražni stolp v kisijščini, lahko govorimo o Jehovovih velikih delih.« (Luk. 19:40) V kisijščini je izšlo še nekaj drugih publikacij.

Danes večina ljudi v Sierri Leone in Gvineji še vedno bere naše publikacije v angleščini in francoščini, v katerih potekajo tudi občinski shodi. Toda nedavno se je število publikacij v krajevnih jezikih izjemno povečalo. Biblijsko literaturo je mogoče dobiti v fulščini, kpelejščini, kisijščini, kriojščini, maninkakanščini, susujščini in v jeziku mende. V vseh teh jezikih sta na voljo brošuri Poslušajte Boga in boste večno živeli ter Poslušajte in živite. S pomočjo teh učnih pripomočkov, ki sta preprosta za uporabo, je lahko spoznalo in razumelo čudovito biblijsko sporočilo veliko ljudi, ki ne znajo dobro brati.

Gradnja podružnice

V zgodnjih 1960 letih so bratje v Freetownu iskali ozemlje, na katerem bi lahko zgradili podružnični urad. Končno so leta 1965 kupili posest na cesti Wilkinson s pogledom na morje v eni najimenitnejših stanovanjskih sosesk v mestu.

Po končnem načrtu naj bi privlačno zgradbo sestavljali kraljestvena dvorana, misijonarski dom in pisarne. Med gradnjo je gost promet po cesti Wilkinson večkrat skoraj obstal, saj so vozniki in mimoidoči hoteli bolje videti, kaj se dogaja na gradbišču. Zgradba je bila  posvečena 19. avgusta 1967. Programa se je udeležilo skoraj 300 ljudi, tudi nekaj pomembnih krajanov in več dolgoletnih Prič, ki jih je leta 1923 krstil »Biblija« Brown.

Podružnica in misijonarski dom v Freetownu (od 1965 do 1997)

Zaradi tega novega podružničnega urada so številni na delo Jehovovih prič pričeli gledati z večjim cenjenjem. Ta stavba je tudi odgovorila na negativne izjave nekaterih verskih nasprotnikov, ki so trdili, da Priče v Sierri Leone ne bodo obstali. Jasno je oznanjala, da bodo Jehovove priče še naprej del njihove skupnosti.

Goreči misijonarji prispevajo k napredku

Skupina oznanjevalcev si utira pot po blatnem riževem polju.

Od sredine 1970 let naprej so v Sierro Leone in Gvinejo vztrajno prihajali gileadski misijonarji, ki so širjenju dobre novice dali še večji zagon. Nekateri so predtem  služili že v drugih afriških državah, zato so se na krajevne razmere hitro prilagodili. Drugi so bili v Afriki prvič. Kako jim je uspevalo na tem »pokopališču za belce«? Poglejmo nekaj komentarjev.

»Ljudje so bili ponižni in duhovno sestradani. Ko sem videla, kako jim je resnica izboljšala življenje, me je to navdalo z velikim zadovoljstvom.« (Hannelore Altmeyer)

»Zame so bili pravi izziv tropska klima in bolezni. Ampak vse je bilo poplačano z veseljem, ki sem ga občutila, ko sem ljudem pravega srca pomagala, da so pričeli služiti Jehovu.« (Cheryl Ferguson)

»Naučila sem se biti potrpežljiva. Ko sem vprašala sestro, kdaj bodo prišli njeni gosti, je odgovorila: ‚Mogoče danes. Ali jutri. Ali pa pojutrišnjem.‘ Morala je opaziti mojo osuplost, saj mi je zagotovila: ‚Ampak bodo prišli!‘« (Christine Jones)

»V misijonarskem domu v Freetownu je živelo štirinajst misijonarjev različnega etničnega in kulturnega porekla. Na voljo smo imeli dve stranišči, en tuš, pralni stroj in kuhinjo. Hrana je bila pičla in nekakovostna. Velikokrat je nenadoma prišlo do izpada elektrike, ki je trajal tudi po več dni. Večina od nas je zbolela za malarijo in drugimi tropskimi boleznimi. Čeprav se to lahko zdi kot recept za neuspeh, smo se naučili živeti skupaj, si odpuščati in v težavnih časih ohraniti smisel za humor. Oznanjevanje nam je bilo v veliko veselje, poleg tega smo misijonarji med seboj spletli tesne prijateljske vezi.« (Robert in Pauline Landis)

Pauline Landis med vodenjem svetopisemskega tečaja

 »Leta, ki sva jih preživela v Sierri Leone, so bila med najlepšimi v najinem življenju. Ničesar ne obžalujeva in nimava ene žal besede. Ta leta samo zelo pogrešava.« (Benjamin in Monica Martin)

»Ko sva bila nekoč v gosteh pri ženski, ki se je zanimala za resnico, nama je ponudila hrano nenavadnega videza. ‚To je gad,‘ je rekla. ‚Odstranila sem strupnika. Bi poskusila?‘ Vljudno sva odklonila, vendar je vztrajala. Čeprav sva se v takšnih situacijah počutila precej nelagodno, sva cenila prisrčno gostoljubje najinih gostiteljev in jih zelo vzljubila.« (Frederick in Barbara Morrisey)

»V 43 letih misijonarjenja sem živela skupaj z več kot 100 misijonarji. Kakšna prednost je bila spoznati toliko ljudi, ki imajo različno osebnost, vendar si vsi prizadevajo za isti cilj! In kakšna radost je biti Božji sodelavec ter pomagati ljudem, da sprejmejo biblijsko resnico!« (Lynette Peters)

»Kakšna radost je biti Božji sodelavec ter pomagati ljudem, da sprejmejo biblijsko resnico!«

Po letu 1947 je v Sierri Leone služilo 154 misijonarjev, v Gvineji pa 88. Poleg tega so sem prišli pomagat še številni drugi Priče. Danes je v Sierri Leone 44 misijonarjev, v Gvineji pa 31. S svojim neutrudnim prizadevanjem in nesebično predanostjo so se dotaknili srca neštetih ljudi. Alfred Gunn, dolgoletni član podružničnega odbora, pravi: »Spominjamo se jih z veliko naklonjenostjo.«