Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2014

 SIERRA LEONE IN GVINEJA

Jehova me je oživil

Jay Campbell

Jehova me je oživil
  • ROJENA: 1966

  • KRŠČENA: 1986

  • KRATKA BIOGRAFIJA: Redna pionirka, ki je prebolela otroško paralizo.

ŽE OD malega sem hroma od pasu navzdol. Z mamo in nekaj drugimi revnimi družinami sem živela v ograjenem naselju v Freetownu. Ker me je bilo sram in strah tega, kako bodo name gledali neznanci, sem to naselje zapustila le enkrat v 18 letih.

Ko mi je bilo 18 let, je naše naselje obiskala misijonarka Pauline Landis in se ponudila, da bi me poučevala o Svetem pismu. Dejala sem ji, da ne znam brati in pisati, zato je predlagala, da bi me naučila tudi to. Strinjala sem se.

Pouk iz Svetega pisma me je napolnil z veseljem. Nekega dne sem Pauline vprašala, ali bi lahko obiskala občinski shod, ki je potekal kakšno ulico stran na nekem domu. »Tja bom šla s pomočjo mojih lesenih kock,« sem dejala.

Ko je Pauline prišla pome, so me mama in sosedje zaskrbljeno opazovali. Leseni kocki sem trdno prijela, ju dvignila in postavila predse na tla. Nato sem se s telesom pomaknila naprej čez kocki. Medtem ko sem se tako pomikala  čez dvorišče, so sosedje vpili na Pauline: »Zakaj jo silite? Saj je že skušala hoditi, pa ji ni uspelo.«

»Jay, si res želiš iti?« me je Pauline blago vprašala.

»Ja!« sem odvrnila. »Tako sem se odločila.«

Sosedje so me molče opazovali, ko sem se približevala vratom ograje. Ko sem prišla ven, so odkrito pokazali svoje navdušenje.

Na shodu sem naravnost uživala! Moj naslednji cilj je bil, da grem v kraljestveno dvorano. To je pomenilo, da sem »hodila« do konca ulice, vzela taksi in zaprosila brate, da me odnesejo po strmem bregu navzgor. Pogosto sem prispela vsa mokra in blatna, zato sem se morala v dvorani preobleči. Kasneje je bila neka sestra iz Švice tako prijazna, da mi je poslala invalidski voziček, kar mi omogoča, da lahko dostojanstveno potujem.

Branje doživetij drugih Prič, ki imajo kak zdravstveni problem, je v meni zanetilo željo po tem, da bi za Jehova naredila še več. Leta 1988 sem postala redna pionirka. Jehova sem v molitvi prosila, naj mi pomaga doseči cilj – da bi nekomu od družinskih članov in nekomu na mojem področju pomagala postati Jehovov služabnik. Moje molitve so bile uslišane, ko sem lahko pomagala spoznati resnico svojima nečakoma in neki ženski, ki sem jo srečala na oznanjevanju po ulici.

Sedaj v rokah nimam več moči, zato sem odvisna od drugih, da me v vozičku peljejo okoli. Poleg tega imam kronične bolečine. Vendar sem ugotovila, da je eno zdravilo proti bolečinam to, da druge poučujem o Jehovu. Radost, s katero me to navdaja, mi lajša bolečine in me tolaži, saj me je Jehova oživil in sedaj ima moje življenje pravi smisel.