Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Letopis Jehovovih prič 2014

 SIERRA LEONE IN GVINEJA

2002–2013 Dogodki zadnjih let (1. del)

2002–2013 Dogodki zadnjih let (1. del)

 »Hvala ti, Jehova!«

Ko se je stanje v državi umirilo, so se bratje in sestre vrnili k temu, kar je ostalo od njihovega doma. Občine, ki so med vojno nehale delovati, so ponovno oživele, še posebej na vzhodnem delu Sierre Leone, ki ga je vojna močno prizadela. Posebni pionirji so iz nekega področja poročali: »Prvega shoda se je udeležilo 16 ljudi, drugega 36, naslednjega 56, na spominsko slovesnost pa jih je prišlo 77! Bili smo navdušeni!« Nastalo je 9 novih občin, tako da je bilo vseh skupaj 24. V državo je tudi prispelo 10 novih gileadskih misijonarjev, ki so dali oznanjevanju sveži zagon. Leta 2004 je bilo na spominski slovesnosti 7594 navzočih, kar je za več kot petkrat preseglo število vseh oznanjevalcev v državi! In podobno je bilo v Gvineji.

Vodstveni organ je nemudoma dal na razpolago sredstva za pomoč beguncem, ki so se vrnili domov. (Jak. 2:15, 16) Ekipe prostovoljcev so potovale po državi ter zgradile ali popravile 12 kraljestvenih dvoran in zborsko dvorano v Koinduju. Poleg tega so zgradili 42 preprostih bivališč iz blatnih opek za družine, ki so med vojno izgubile dom. Neka ovdovela sestra v svojih 70 letih je takrat, ko je stala poleg svoje nove hiše s streho iz valovite pločevine in so ji po licih polzele solze radosti, glasno govorila: »Hvala ti, Jehova! Hvala ti, Jehova! Hvala vam, bratje!«

Podružnični urad je z denarjem, namenjenim deželam z omejenimi sredstvi, pričel graditi tudi  kraljestvene dvorane. Saidu Juanah, starešina in pionir v občini Bo Zahod, je dejal: »Neka sestra mi je rekla: ‚Če bom slišala, da bomo dobili novo kraljestveno dvorano, bom ploskala z rokami in nogami!‘ Ta sestra je takrat, ko sem objavil, da bomo dobili novo dvorano, to tudi res storila – skočila je s svojega sedeža ter ploskala in plesala!«

Leta 2010 je občina v Waterlooju posvetila novo kraljestveno dvorano, ki jo je mogoče uporabiti tudi kot zborsko dvorano, saj lahko sprejme 800 ljudi. Lastnica posesti, na kateri so zgradili to dvorano, je na dan prodaje prejela od nekoga drugega boljšo ponudbo. Dejala je: »Raje vidim, da se moje ozemlje uporablja za verske konference kakor za trgovske namene.«

V sklopu programa za dežele z omejenimi sredstvi so zgradili 17 kraljestvenih dvoran v Sierri Leone in 6 v Gvineji. Ti preprosti, a dostojanstveni prostori za čaščenje so pritegnili številne ljudi, da so pričeli obiskovati shode.

Najdejo se Jehovove izgubljene ovce

Ko je oznanjevanje v državi napredovalo, je podružnica organizirala dvomesečno akcijo oznanjevanja na redko obdelanih področjih. Oznanjevalci so razdelili skoraj 15.000 knjig in imeli veliko lepih doživetij. Nekateri ljudje so jih vprašali, ali bodo v katerem od krajev, kjer so oznanjevali, ustanovili občino. Zaradi te akcije sta bili čez čas res ustanovljeni dve. V neki oddaljeni vasi so bratje našli sestri, ki sta morali med vojno zapustiti dom in sta bili odtlej odrezani od organizacije. V tem kraju so takoj organizirali redne shode in pričeli kar nekaj svetopisemskih tečajev.

 Leta 2009 so v podružničnem uradu prejeli vest, da je daleč v gvinejskem gozdu vas, katere prebivalci pravijo, da so Jehovove priče. Da bi to preverili, so poslali tja nekaj bratov in tako izvedeli, da se je neki ostareli brat po svoji upokojitvi vrnil v rodno vas. Pred svojo smrtjo je preučeval z nekaj vaščani. Eden je pričel verovati v Jehova in se o tem, kar je spoznal iz Svetega pisma, tudi pogovarjal z drugimi. Poleg tega je organiziral shode, na katerih si je pomagal s publikacijami pokojnega brata. Skupina je tako častila Jehova 20 let, preden jo je po naključju odkril neki oznanjevalec. Podružnica je takoj poslala brate, da bi tem ljudem duhovno pomagali. Leta 2012 se je v tej vasi slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt udeležilo 172 ljudi!

V zadnjih letih pa se najde tudi vse več »izgubljenih ovc«. To so posamezniki, ki so se bodisi oddaljili od občine bodisi so bili izobčeni. Mnogi takšni izgubljeni sinovi in hčerke so se spreobrnili in vrnili v resnico. Jehovovo ljudstvo jih sprejme z odprtimi rokami. (Luk. 15:11–24)

Resnico sprejmejo iskreni muslimani

Apostol Pavel je pri oznanjevanju dobre novice »vsakršnim ljudem [. . .] postal vse«. (1. Kor. 9:22, 23) Podobno Jehovovi služabniki v Sierri Leone in Gvineji prilagajajo svoj pristop tako, da pritegnejo k resnici različne ljudi. Poglejmo na primer, kako nekateri oznanjevalci razpravljajo s strpnimi muslimani, ki sestavljajo največjo versko skupino v obeh državah.

Saidu Juanah, nekdanji musliman, pojasnjuje: »Muslimani verjamejo, da je bil Adam ustvarjen iz prahu,  vendar je sprva živel v nebeškem raju. Da bi jim pomagal do točnega spoznanja, jih vprašam: ‚Kje najdemo prah?‘

‚Na zemlji,‘ odgovorijo.

‚Kje je torej moral biti ustvarjen Adam?‘ nadaljujem.

‚Na zemlji,‘ odvrnejo.

Da bi jim to še bolj razjasnil, jim preberem 1. Mojzesovo 1:27, 28 in vprašam: ‚Ali imajo nebeška bitja otroke?‘

‚Ne, angeli niso niti moškega niti ženskega spola,‘ odvrnejo.

‚Kje sta torej morala biti Adam in Eva, ko jima je Bog naročil, naj imata otroke?‘ naprej razglabljam.

‚Na zemlji,‘ odgovorijo.

‚Kje bo torej moral biti raj, ko ga bo Bog znova vzpostavil?‘ jih vprašam.

‚Tu, na zemlji,‘ mi odvrnejo.«

Saidu sklene z besedami: »Takšno razpravljanje na temelju Svetega pisma spodbudi mnoge iskrene muslimane, da so pripravljeni nadalje prisluhniti in da sprejmejo biblijske publikacije.«

Razmislimo o Momohu, lastniku trgovine, ki je kot musliman upal, da bo nekoč postal imam (muslimanski duhovnik). Ko so misijonarji Prič z njim razpravljali na temelju Svetega pisma, je postal radoveden. Udeležil se je dela okrajnega zbora in to, kar je slišal, mu je bilo všeč. Štiri dni pozneje je s svojo ženo Ramatu in petimi otroki prišel na slovesnost v spomin na Jezusovo smrt. Od takrat naprej je zavzeto preučeval Sveto pismo. Po tem, ko je nekajkrat preučeval s Pričami, je nehal prodajati cigarete. Svojim strankam je rekel, da cigarete škodijo in da Bog kajenja ne odobrava.  Poleg tega je začel v trgovini preučevati s svojo ženo in otroki. Ko so med družinskim čaščenjem prišle v trgovino stranke, jih je zaprosil, da se usedejo in počakajo, saj, kot jim je pojasnil, je preučevanje za njegovo družino zelo pomembno. Ko sta z Ramatu uzakonila svojo zvezo, so jima njuni sorodniki pričeli močno nasprotovati. Toda Momoh in Ramatu se nista pustila odvrniti, temveč sta jim pogumno pričevala in navsezadnje sta si z dobrim ravnanjem pridobila njihovo spoštovanje. Momoh se je krstil leta 2008, Ramatu pa 2011.

Spoštovanje svetosti krvi

Jehovovi služabniki pogumno podpirajo moralna merila Boga Jehova, tudi njegov pogled na kri.  (Apd. 15:29) Zaradi tega jih spoštuje vse več medicinskih strokovnjakov v Sierri Leone in Gvineji.

Brata tolažita sestro v bolnišnici.

Leta 1978 so bratje in sestre po vsej Sierri Leone razdeljevali brošurico Jehovine priče in vprašanje krvi zdravnikom, medicinskim sestram, osebju bolnišnične uprave, odvetnikom in sodnikom. Kmalu zatem je neka sestra med porodnimi popadki dobila notranje krvavitve, toda ker je zavračala kri, ji zdravniki niso hoteli pomagati. Vendar se je eden izmed njih zaradi koristnih in logičnih informacij iz brošurice Kri kljub vsemu odločil, da ji bo pomagal. Sestra je rodila zdravega fantka in popolnoma okrevala.

Približno leta 1991 je doktor Bashiru Koroma, kirurg v kenemski bolnišnici, prebral brošuro Kako vam lahko kri reši življenje. Njena vsebina je naredila nanj tolikšen vtis, da je začel preučevati Biblijo in obiskovati krščanske shode. Ko si je devetletni Priča v nesreči poškodoval vranico, ga zdravniki niso hoteli operirati brez krvi. Staršem so rekli: »Odpeljite ga umret domov!« Starši so zaprosili za pomoč doktorja Koroma in ta ga je uspešno operiral.

Doktor Koroma je kmalu postal brat Koroma – odločen zagovornik brezkrvne medicine. Drugi zdravniki so se ga zato začeli ogibati, toda njegovi pacienti so en za drugim dobro okrevali. Pozneje so se nekateri njegovi kolegi pričeli obračati nanj po pomoč pri težavnih kirurških posegih.

Po letu 1994 je bolnišničnoinformativni oddelek v podružnici v Freetownu ustanovil nekaj odborov za stike z bolnišnicami v Sierri Leone in Gvineji. Ti odbori so ljubeče pomagali že veliko bolnim Pričam in spodbudili precej medicinskih strokovnjakov, da so upoštevali naše stališče glede krvi.