NEKO 25-letno dekle je pisalo: »Moja krušna mati je 1981 umrla zaradi raka. Zame in za mojega polbrata je bila ta smrt zelo težka. Stara sem bila 17, bratu pa je bilo 11 let. Tako zelo sem jo pogrešala. Ker so mi rekli, da je v nebesih, sem si hotela vzeti življenje, samo da bi bila z njo. Bila mi je najboljša prijateljica.«

Zdi se tako nepravično, da nam smrt lahko iztrga nekoga, ki ga imamo radi. In ko se to zgodi, je že sama misel, da se z najdražjim ne bomo več mogli pogovarjati, se z njim smejati ali ga objeti, nevzdržna. Ni nujno, da bo bolečina zbrisana samo zato, ker vam je nekdo povedal, da je ta, ki ga imate radi, v nebesih.

Biblija nam, zanimivo, ponuja čisto drugačno upanje. Kot smo prej videli, lahko iz Svetega pisma razberemo, da je ponovno snidenje z našimi dragimi, ki so umrli, mogoče, in to v bližnji prihodnosti; pa ne v nam neznanih nebesih, ampak prav tukaj na zemlji, v miroljubnih, pravičnih razmerah. Takrat se bo ljudem obetalo popolno zdravje in nikoli več jim ne bo treba umreti. Morda pa bo kdo rekel: ,Vse to so gotovo samo pobožne želje!‘

Kaj bi lahko vas prepričalo, da je to zanesljivo upanje? Če hočete verjeti neki obljubi, si morate biti najprej na jasnem, ali je ta, ki obljublja, voljan in zmožen to obljubo tudi spolniti. Kdo torej obljublja, da bodo mrtvi spet živeli?

Spomladi 31 n. š. je Jezus Kristus jasno obljubil: »Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov [Jezusov] in pridejo ven« (Janez 5:21, 28, 29). Res, Jezus Kristus je obljubil, da bodo milijoni, ki so zdaj mrtvi, spet zaživeli na tej naši zemlji in lahko si bodo obetali za večno ostati na njej, v miroljubnih, rajskih razmerah (Lukež 23:43, NW; Janez 3:16; 17:3; primerjajte Psalm 37:29 in Matevž 5:5). Ker je torej  to Jezusova obljuba, lahko po pravici domnevamo, da jo je voljan spolniti. Toda: ali je to tudi zmožen?

Manj kot dve leti zatem, ko je Jezus izrekel to obljubo, je kar najbolj prepričljivo pokazal, da je voljan in zmožen obujati od mrtvih.

»Lazar, pridi ven!«

Prizor je ganljiv. Lazar je hudo bolan. Njegovi dve sestri, Marta in Marija, sporočita Jezusu, ki je na óni strani Jordana: »Gospod, glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan« (Janez 11:3, JPS). Vesta, da je Lazar Jezusu zelo pri srcu. Ali ne bi Jezus želel obiskati svojega bolnega prijatelja? Zanimivo pa je, da Jezus, namesto da bi takoj odšel v Betanijo, še naslednja dva dneva ostane tam, kjer je (Janez 11:5, 6).

Lazar kmalu zatem, ko pošljejo sporočilo o njegovi bolezni, umre. Jezus ve, kdaj je Lazar umrl in namenil se je, da bo glede tega nekaj ukrenil. Ko Jezus pride v Betanijo, je njegov dragi prijatelj že štiri dni mrtev (Janez 11:17, 39). Ali bo Jezus lahko obudil v življenje nekoga, ki je že tako dolgo mrtev?

Ko Marta, ženska dejanj, zve, da prihaja Jezus, mu steče naproti. (Primerjajte Lukež 10:38-42.) Jezus, ki ga njena žalost gane, ji zagotovi: »Tvoj brat bo vstal.« Ko Marta omeni svojo vero v prihodnje vstajenje, ji Jezus pove preprosto: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje« (Janez 11:20-25EI).

Ko prispe do groba, Jezus veli, naj odvalijo kamen, ki je prislonjen na njegov vhod. Potem ko glasno pomoli, pa ukaže: »Lazar, pridi ven!« (Janez 11:38-43EI).

 Vse oči so prikovane na grob. Potem pa se iz mraka nariše podoba. Njene noge in roke so povite s povoji, njen obraz pa je ovit s prtom. »Razvežite ga in pustite, naj hodi!« jim reče Jezus. Še zadnji povoj se razveže in pade na tla. To je res Lazar, mož, ki je bil mrtev štiri dni! (Janez 11:44)

Ali se je vse to res zgodilo

Pripoved o Lazarjevem vstajenju je v Janezovem evangeliju zapisana kot zgodovinsko dejstvo. Njene nadrobnosti so tako nazorne, da bi jo težko imeli zgolj za alegorijo. Če dvomimo o njeni zgodovinskosti, potem moramo dvomiti o vseh biblijskih čudežih, tudi o vstajenju samega Jezusa Kristusa. Če pa zanikamo Jezusovo vstajenje, potem zanikamo tudi krščansko vero kot tako (1. Korinčanom 15:13-15).

Pravzaprav, če sprejemate obstoj Boga, potem ne smete imeti težav z vero v vstajenje od mrtvih. Naj ponazorimo: Nekdo lahko posname svojo oporoko na videokaseto. Po njegovi smrti ga lahko njegovi sorodniki in prijatelji vidijo in slišijo, kako v bistvu sam pojasnjuje, kako naj ravnajo z zapuščino. Pred stotimi leti si kaj takega še zamisliti niso mogli. Za tiste, ki živijo v odročnih delih sveta, pa je videotehnika še dandanes tako nedojemljiva, da se vse skupaj zdi že kar čudežno. Če lahko znanstvena načela, ki jih je utemeljil Stvarnik, ljudje uporabijo za takšno vidno in slišno rekonstrukcijo dogodka, ali ne bi potem moral biti Stvarnik še sposobnejši od tega? Ali ni čisto logično, da je Stvarnik, ki je ustvaril življenje, zmožen tega tudi poustvariti?

Čudežna oživitev Lazarja je imela svoj namen: okrepila je vero v Jezusa in vstajenje mrtvih (Janez 11:41, 42; 12:9-11, 17-19). Obenem je tudi na ganljiv način razodela voljnost in željo Jehova in njegovega Sina, da mrtve obudita.

,Bogu se bo stožilo‘

Jezusov odziv na Lazarjevo smrt nam odkriva nežnočutno stran Božjega Sina. Njegovo iskreno čustvovanje ob tej priliki jasno kaže na njegovo silno željo: obujati od mrtvih. Beremo lahko: »Ko torej pride Marija tja, kjer je Jezus, in ga ugleda, mu pade k nogam in mu reče: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli ž njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten, in reče: Kam ste ga položili? Reko mu: Pridi in poglej! Jezus se razjoka. Judje tedaj reko: Glej, kako ga je ljubil!« (Janez 11:32-36).

Jezusovo prisrčno sočutje se tukaj kaže v treh izrazih: »se zgrozi«, »postane sam žalosten« in »se razjoka«. Izvirnojezikovni izrazi, s katerimi je opisan ta ganljivi prizor, kažejo, da je Jezusa smrt njegovega dragega prijatelja Lazarja in pogled na jokajočo Lazarjevo sestro tako ganil, da so mu enostavno solze privrele v oči. *

Tukaj je še posebej vredno omembe, da je Jezus pred tem dva že obudil od mrtvih. Popolnoma isto je hotel storiti z Lazarjem (Janez 11:11,  23, 25). Toda tokrat ,se je razjokal‘. Vrnitev ljudi v življenje za Jezusa torej ni samo neki postopek.  Njegova nežna in globoka čustva, kot jih je pokazal ob tej priliki, jasno kažejo na njegovo silno željo, da popravi vso škodo, ki jo je naredila smrt.

Jezusova nežnočutnost, ki jo je pokazal ob Lazarjevem vstajenju, odraža njegovo silno željo, da popravi škodo, ki jo je naredila smrt

Ker je Jezus ,natančna upodobitev samega bistva Boga Jehova‘, čisto upravičeno pričakujemo, da bo tako tudi pri našem nebeškem Očetu (Hebrejcem 1:3, NW). O tem, da je tudi sam Jehova voljan obujati, je povedal zvesti mož Job: »Ko človek umre, bo li spet živel? [. . .] Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari« (Job 14:14, 15). Izvirnojezikovni izraz, ki je tukaj preveden s »tožilo bi se ti«, razkriva Božje iskreno hrepenenje in željo (1. Mojzesova 31:30; Psalm 84:2). Prav gotovo Jehova nestrpno pričakuje obujanje od mrtvih.

Ali res lahko verjamemo vstajenjski obljubi? Seveda, saj sta Jehova in njegov Sin, o tem zdaj ne moremo dvomiti, tako voljna kakor tudi zmožna to storiti. In kaj to pomeni za vas? Obetate si lahko ponovno snidenje z najdražjimi, ki so pomrli; in to ravno tukaj, na zemlji, toda v okoliščinah, čisto drugačnih od današnjih!

Bog Jehova, ki je človeštvu omogočil začetek v čudovitem vrtu, je obljubil, da bo na naši zemlji obnovil raj pod vladavino svojega nebeškega kraljestva, ki ga bo upravljal zdaj že oslavljeni Jezus Kristus (1. Mojzesova 2:7-9; Matevž 6:10; Lukež 23:42, 43, NW). V tem obnovljenem raju bo človeški rod lahko užival neskončno življenje, brez takšnih ali drugačnih bolezni (Razodetje 21:1-4; primerjajte Job 33:25; Izaija 35:5-7). Konec bo tudi sovraštva, rasnih predsodkov, etničnega nasilja in gospodarskega zatiranja. In v takó očiščeno zemljo bo Bog Jehova po Jezusu Kristusu obudil mrtve.

Vstajenje, ki bo mogoče zaradi odkupne žrtve Kristusa Jezusa, bo vzradostilo vse narode

To upanje ima zdaj tudi kristjanka, ki smo jo omenili na začetku tega dela. Nekaj let po materini smrti so ji Jehovove priče pomagali skrbno preučiti Biblijo. Zdaj se spominja: »Ko sem spoznala vstajenjsko upanje, sem jokala. Čudovito je, ko vem, da bom svojo mamo spet videla.«

Če tudi vaše srce koprneče čaka, da spet vidite svoje najdražje, vam bodo Jehovove priče radi pomagali spoznati, kako lahko to zanesljivo upanje postane tudi vaše.

^ odst. 20 Grški glagol, ki je tukaj preveden z »zgroziti se«, je embrimáomai in izraža bolečo ali močno ganjenost. Neki biblicist je zapisal: »Tukaj lahko pomeni samo eno: Jezusa se je polotilo tako globoko čustvo, da se mu je sam od sebe izvil vzdih, ki je prišel iz dna srca.« Izraz »žalosten« je v tem primeru prevedek grške besede tarásso, ki kaže na vznemirjenje. Neki leksikograf pravi, da pomeni »povzročiti notranje razburjenje, [. . .] ki se kaže v veliki bolečini ali bridkosti.« Izraz »se razjoka«, pa prihaja iz grškega glagola dakrýo in pomeni »ihteti, tiho jokati«.