NEKI ČLOVEK iz New Yorka (ZDA) pripoveduje: »Jonathan, moj sin, je obiskoval prijatelje, ki stanujejo nekaj kilometrov stran. Moji ženi Valentini to ni bilo nikoli všeč. Zaradi prometa je bila v nenehnem strahu. Toda sina je veselila elektronika, njegov prijatelj pa ima delavnico, kjer si je lahko nabiral praktične izkušnje. Takrat sem bil doma, na zahodnem Manhattnu, to je v New Yorku. Žena je bila v Puerto Ricu, na obisku pri sorodnikih.« »Mislil sem si: ,Jonathan bo kmalu doma.‘ Potem pa je pri vratih pozvonilo. ,Prav gotovo je on.‘ Pa ni bil. Bili so policisti in bolničarji.« »,Ali poznate tole vozniško dovoljenje?‘ me je vprašal policist. ,Seveda, saj pripada mojemu sinu Johnatanu.‘ ,Slabe novice vam prinašamo. Prišlo je do nesreče in . . . vaš sin, . . . no, vaš sin je mrtev.‘ Moja prva misel je bila: ,To ne more biti res!‘« »Ta presenetljivi dogodek je v naša srca zarezal rane, ki se še vedno celijo, četudi je minilo že vrsto let.«

,Slabe novice vam prinašamo. Prišlo je do nesreče in . . . vaš sin, . . . no, vaš sin je mrtev.‘

Neki oče iz Barcelone (Španija) pa piše: »V 1960-ih smo bili srečna družina. Tukaj je bila moja žena Marija in najini trije otroci, David, Paquito in Isabela, stari 13, 11 in 9 let.«

»Nekega marčnega dne, leta 1963, pa je Paquito prišel iz šole in tožil, kako zelo ga boli glava. Bili smo zbegani, saj nismo vedeli, kaj bi bilo narobe; vendar smo kmalu spoznali. Čez tri ure je umrl. Možganska krvavitev je na hitro končala njegovo življenje.«

»Paquito je sicer umrl pred dobrimi tridesetimi leti, pa kljub temu še danes čutimo močno bolečino. Ko staršem umre otrok, z njim umre tudi del njih, drugače enostavno ne more biti, in to ne glede na to, koliko časa je že minilo in ne glede na to, koliko otrok še imajo.«

 Ta dva dogodka, ko so staršem umrli otroci, kažeta, kako ob takem dogodku nastane globoka in nezaceljiva rana. Kako prav je imel zdravnik, ki je zapisal: »Otrokova smrt je običajno dosti bolj pretresljiva in travmatična kakor smrt starejšega, saj za otroka pač ne pričakujemo, da bo umrl. [. . .] Z njegovo smrtjo umrejo tudi sanje o prihodnosti, o razmerjih [sin, snaha, vnuki], o novih prigodah, [. . .] ki jih še nismo užili.« Ta občutek sila velike izgube pa lahko seveda velja tudi za vsako žensko, ki je svojega otroka izgubila zaradi spontanega splava.

Neka žalujoča žena takole razlaga: »Moj mož Russel je med drugo svetovno vojno služil na pacifiškem bojišču kot pomožni bolničar. Videl in preživel je kar nekaj strašnih bitk. Vrnil se je v Združene države in zaživel mirnejše življenje. Kasneje je služil kot služabnik Božje Besede. Ko je dopolnil 60 let, so se pri njem pokazale težave s srcem. Poskušal je kar najbolj tvorno živeti. Potem pa je nekega julijskega dne, leta 1988, doživel hud srčni napad, tako da je umrl. Njegova smrt me je strla. Saj se še posloviti nisem utegnila. Ni mi bil samo mož. Bil je moj najboljši prijatelj. Skupaj sva preživela 40 let. Vse kaže, da se bom morala zdaj spopadati s posebne vrste osamljenostjo.«

Tole je opis le nekaj od tisočih tragédij, ki vsak dan zadevajo družine po vsem svetu. Večina žalujočih vam bo povedala, da je smrt, ko vam vzame otroka, moža, ženo, katerega od staršev, ali prijatelja, zares, kot je rekel krščanski pisatelj Pavel, »zadnji sovražnik«. Običajno je prvi, povsem naravni odziv na strašno novico njeno zanikanje: »Saj to ne more biti res! Enostavno ne verjamem.« Zatem, kot bomo videli, sledijo še drugačni odzivi. (1. Korinčanom 15:25, 26EI)

Toda še preden pobliže pregledamo občutke, ki nas prežemajo ob žalovanju, poskusimo odgovoriti na nekaj pomembnih vprašanj. Ali smrt za umrlega pomeni konec? Ali obstaja kakšno upanje, da bomo lahko tiste, ki jih imamo radi, še kdaj videli?

Obstaja pravo upanje

Biblijski pisatelj Pavel je glede ,zadnjega sovražnika‘, smrti, ponudil odrešujoče upanje. Pisal je: »[Smrt] se odpravi.« (AC) »[Smrt] pa bo uničena.« (EI) (1. Korinčanom 15:26). Le zakaj je bil lahko Pavel tako prepričan o tem? Zato, ker ga je poučil tisti, ki je sam vstal od mrtvih, namreč Jezus Kristus (Dejanja apostolov 9:3-19). Zato je Pavel lahko zapisal tudi tole: »Ker je namreč po človeku [Adamu] smrt, je po človeku [Jezusu Kristusu] tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni« (1. Korinčanom 15:21, 22EI).

Jezusa je srečanje z vdovo iz Naina in pogled na njenega mrtvega sina močno razžalostil. Biblija nam o tem takole pripoveduje: »Ko se pa [Jezus] približa mestnim [nainskim] vratom, glej, neso ven mrliča, edinega sina matere njegove, in ona je bila vdova; in mnogo ljudstva iz mesta gre ž njo. In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili in ji reče: Ne jokaj! In pristopivši se dotakne odra, nosilci pa se ustavijo, in veli: Mladenič, pravim ti, vstani! In mrlič sede  in začne govoriti. In dá ga materi njegovi. Obide pa jih groza vse, in hvalijo Boga, rekoč: Velik prorok je vstal med nami, in Bog je obiskal ljudstvo svoje.« Ne pozabite, da je Jezusa k obujenju vdovinega sina gnalo usmiljenje! Kar predstavljajte si, kaj to pomeni za prihodnost! (Lukež 7:12-16)

Takole, pred očividci, je Jezus priredil nepozabno vstajenje. Bilo je dokaz za vstajenje, ki ga je bil napovedal že nekaj časa pred tem dogodkom, namreč za ponovno oživitev na zemlji pod ,novimi nebesi‘. Ob tej priložnosti je Jezus dejal: »Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven.« (Razodetje 21:1, 3, 4; Janez 5:28, 29; 2. Petrov 3:13)

Med drugimi, ki so tudi bili očividci vstajenja, je bil Peter, skupaj z nekaterimi od dvanajsterih, ki so spremljali Jezusa na njegovih potovanjih. Oni so v resnici slišali vstalega Jezusa, ko je govoril na obrežju Galilejskega jezera. Biblija pripoveduje: »Jezus jim je rekel: ,Pridite k zajtrku.‘ Nobeden od učencev si ga ni upal vprašati: ,Kdo pa si?‘ ker so vsi dobro vedeli, da je Gospod. Tedaj je Jezus stopil bliže, vzel kruh in jim ga dal; in ravno tako ribo. Tako se je Jezus že tretjič pokazal učencem, odkar je vstal od mrtvih« (Janez 21:12-14, JM).

Zato je Peter lahko s tako prepričanostjo zapisal: »Zahvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je s tem, da je obudil od mrtvih Jezusa Kristusa, prerodil za živo upanje« (1. Petrov 1:3EI).

Apostol Pavel pa je takole izrazil svoje nadvse trdno upanje: »Ohranjam vero v vse, kar je v postavi in kar je zapisano v prerokih, ker zaupam v Boga, kakor zaupajo ti, da bodo vstali od mrtvih pravični in grešniki« (Dejanja apostolov 24:14, 15, JM).

Milijoni imajo torej lahko trdno upanje, da bodo svoje drage spet videli žive tukaj na zemlji, toda v čisto drugačnih okoliščinah. V kakšnih pa? V zadnjem delu te brošure, pod naslovom »Zanesljivo upanje za umrle«, bomo pregledali podrobnosti o tem biblijskem upanju za naše drage, ki so umrli.

Najprej pa pretehtajmo vprašanja, ki si jih morda zastavljate zaradi žalovanja za vašim najdražjim, ki je umrl: Ali je normalno, da tako žalujem? Kako naj živim s svojo žalostjo? Kaj lahko drugi storijo zame, da bi mi pomagali uspešno se spoprijeti s težavo? Kako lahko žalujočim pomagam jaz? In še posebej: Kaj o zanesljivem upanju za umrle pove Biblija? Bom sploh še kdaj videl svoje drage, ki so umrli? Kje naj bi to bilo?