»ČUTIL sem velik pritisk, češ da moram zatreti svoja čustva,« razlaga Mike ob spominu na očetovo smrt. Zanj je bilo zatiranje žalosti možato dejanje. Toda kasneje je spoznal, da nima prav. Ko je potem njegovemu prijatelju umrl ded, je Mike vedel, kaj naj naredi. Takole pravi: »Če bi se to zgodilo nekaj let nazaj, bi ga enostavno potrepljal po ramenu in rekel: ,Bodi možakar.‘ Zdaj pa sem ga prijel za roko in mu rekel: ,Čustvuj tako, kakor misliš, da moraš čustvovati. Tako boš dosti laže opravil s tem. Če hočeš, da te pustim samega, bom pač šel, in če hočeš, da ostanem, bom ostal. Samo nikar se ne boj čustvovati.‘«

Tudi MaryAnne je ob moževi smrti čutila to breme, namreč da mora svoja čustva zadržati zase. »Tako me je skrbelo, ali bom dober zgled drugim,« se spominja, »da si normalnega čustvovanja enostavno nisem dovolila. Navsezadnje pa sem le spoznala, da mi čisto nič ne pomaga, če poskušam biti oporni steber drugim. Presodila sem svoj položaj in si rekla: ,Če moraš jokati, joči. Nikar ne poskušaj biti preveč močna. Daj čustvom prosto pot.‘«

Mike in MaryAnne torej priporočata: Dopustite samim sebi žalovanje! In prav imata. Zakaj? Ker je žalovanje nujna čustvena sprostitev. Če daste čustvom prosto pot, lahko s tem zmanjšate pritisk pod katerim ste. Če je naravno izražanje čustev združeno z razumevanjem in točnimi pojasnili, boste nanje laže gledali v pravi luči.

Vsi seveda ne žalujejo enako. Na čustveni odziv tistega, ki je ostal, lahko vpliva tudi to, ali je ta, ki ga je imel rad, umrl nenadoma, ali pa ga je smrt doletela po dolgotrajni bolezni. Toda nekaj zagotovo velja: zatiranje čustev lahko škodi telesno in duševno. Dosti bolj zdravo je, če daste žalosti prosto pot. Kako pa? V Svetem pismu boste našli nekaj praktičnih nasvetov.

Dati žalosti prosto pot — toda kako

Pogovor je lahko koristen način. Staroveški očak Job, ki je poleg mnogih osebnih tragédij prestal tudi smrt vseh svojih desetih otrok, je dejal: »Studi se mi moje življenje, zato se hočem prepustiti [hebrejsko: ,dati duška‘] tožbi nad njim, govoriti hočem v bridkosti svoje duše!« (Job 1:2, 18, 19; 10:1EI). Job enostavno ni mogel  več brzdati svoje tožbe. Moral si je dati duška, moral je »govoriti«. Podobno je angleški dramatik Shakespeare zapisal v svoji tragédiji Macbeth: »Daj besedo svoji žalosti; bolest, ki se v besede ne pretoči, šepeče srcu bednemu, naj poči.«

Če torej o tem, kar čutimo, spregovorimo s »pravim tovarišem«, ki bo potrpežljivo in sočutno poslušal, nam to lahko prinese določeno mero olajšanja (Pregovori 17:17, NW). Prelitje izkušenj in čustev v besede povzroči, da jih laže razumemo in se z njimi laže ukvarjamo. Če je poleg tega poslušalec tudi sam eden takih, ki je že na svoji koži občutil in uspešno prestal izgubo, boste pri njem lahko dobili nekaj praktičnih predlogov, kako lahko vi sami prebrodite vse skupaj. Neka mati je pojasnila, zakaj ji je ob smrti njenega otroka pomagal pogovor z žensko, ki je utrpela podobno izgubo: »Ko sem videla, da je nekdo, ki je ravno tako šel skozi vse skupaj, čustveno preživel in da mu to še vedno uspeva ter da ponovno živi kolikor toliko normalno življenje, me je to zelo ojačalo.«

Biblijski zgledi spričujejo, da lahko žalost izrazite tudi tako, da jo prelijete na papir

Kaj pa, če vam je o svojih občutjih nerodno spregovoriti? David je ob smrti Savla in Jonatana spesnil zelo čustveno žalostinko, v katero je prelil vso svojo bolečino. Ta žalostna pesnitev je slednjič postala del Biblije, Druge Samuelove knjige (2. Samuelova 1:17-27; 2. letopisov 35:25). Nekateri so ravno tako ugotovili, da se veliko laže izražajo pisno. Neka vdova je povedala, da je svoja občutja običajno prelila na papir in napisano več dni kasneje prebirala. Ugotovila je, da jo to zelo sprošča.

Izrekanje čustev, s pogovorom ali pa, da jih zapišete, vam bo pomagalo sprostiti žalost. Pomaga lahko tudi pri razčiščevanju nesporazumov. Neka žalujoča mati pravi: »Z možem sva slišala, da so se nekateri zakonci po smrti otroka razvezali. Midva pa nisva hotela, da bi bilo tako tudi pri naju. Zato sva se vsakič, ko sva bila jezna in hotela pri tem kriviti drug drugega, o vsem do konca pogovorila. Mislim, da sva se s tem zbližala.« Izrekanje čustev vam torej lahko pomaga doumeti, da četudi z drugimi delite isto izgubo, lahko ti žalujejo različno dolgo in po svoje.

Še nekaj lahko pripomore k temu, da daste žalosti prosto pot: jok. Biblija pravi, da je tudi »čas jokanja« (Propovednik 3:1, 4). In ko umre nekdo, ki nam je pri srcu, je prav gotovo čas za to. Zdi se, da so solze žalosti nujni del zdravljenja.

Neka mladenka pojasnjuje, kako ji je zaupna prijateljica pomagala, da je prebrodila materino smrt. Takole se spominja: »Prijateljica mi je bila vseskozi ob strani. Jokala je z menoj, se z menoj pogovarjala. Svoja čustva sem lahko pokazala čisto odkrito in to mi je zelo veliko pomenilo.  Svojih solza se mi ni bilo treba sramovati.« (Glejte Rimljanom 12:15.) Tudi vam naj ne bo nerodno zaradi solza. Kot smo že videli, je v Bibliji obilo primerov, ko so verni možje in žene, skupaj z Jezusom Kristusom, jokali pred vsemi, ne da bi jim bilo zaradi tega kakorkoli nerodno (1. Mojzesova 50:3; 2. Samuelova 1:11, 12; Janez 11:33, 35).

V vsaki kulturi so žalujoči radi potolaženi

Odkrili boste tudi, da svojih čustev včasih ne morete predvideti. Solze lahko potečejo, ne da bi vas karkoli na to opozorilo. Neka vdova je odkrila, da jo lahko nakupovanje (kar sta običajno delala skupaj z možem) spravi v jok, še posebej, ko kar iz navade stopi do hrane, ki je bila njenemu možu pri srcu. Bodite potrpežljivi s seboj. In nikar ne mislite, da morate solze zadrževati. Zapomnite si, da so čisto naraven in nujen del žalovanja.

Kako se spopasti s krivdo

Rekli smo že, da nekatere po smrti najbližjega preplavi občutek krivde. To nam lahko pomaga razložiti hudo žalost, ki je zajela zvestega moža Jakoba, ko so ga prepričali, da je njegovega sina Jožefa ubila »huda zver«. Jakob je Jožefa sam poslal, naj preveri, ali so njegovi bratje dobro. Zato je Jakoba verjetno mučil občutek krivde: ,Le zakaj sem Jožefa poslal samega? Zakaj sem ga poslal na področje, kjer mrgoli zverin?‘ (1. Mojzesova 37:33-35)

Morda se vam zdi, da je kakšna vaša nemarnost pridala k smrti ljubljenega človeka. Spoznanje, da je krivda, resnična ali namišljena, čisto normalen odziv ob žalovanju, lahko pomaga že samo po sebi. Tudi v tem primeru nikar ne mislite, da morate ta čustva zadrževati v sebi. Pogovor o tem, kako krive se počutite, lahko prinese tako potrebno olajšanje.

Kljub temu pa je treba tudi spoznati, da ne glede na to, koliko nam je do drugega, ne moremo nadzirati njegovega ali njenega življenja, pa tudi ,času in naključju‘ ne moremo preprečiti, da ne bi vplival na tega, ki ga imamo radi (Propovednik 9:11EI). Poleg tega vaši nameni prav  gotovo niso bili slabi. Na primer: ali to, da se z zdravnikom niste dogovorili za zgodnejši obisk pomeni, da ste načrtovali, da bo ta, ki vam je drag, zbolel in umrl? Seveda ne! Ali ste potem res krivi za njegovo smrt? Ne.

Neka mati je spoznala, kako se lahko uspešno loti občutka krivde zaradi hčerine smrti v avtomobilski nesreči. Takole razlaga: »Počutila sem se krivo, ker sem ji rekla, naj gre. Toda spoznala sem, da je takšno čustvovanje nesmiselno. Reči hčerki, naj gre z očetom po opravkih, ni nič narobe. Šlo je pač za strašno nesrečo.«

Morda pa boste rekli: ,Ko pa je toliko stvari, za katere želim, da bi jih povedal ali naredil.‘ Že res, ampak kdo med nami lahko reče, da je popoln oče, mati, ali otrok? Biblija nas spominja: »V mnogih rečeh namreč vsi grešimo. Če kdo ne greši z besedo, je popoln človek.« (Jakob 3:2EI; Rimljanom 5:12) Dejstvo, da niste popolni, je treba sprejeti. Neprestano razglabljanje »ko bi le« ne bo nič spremenilo, le vaše okrevanje lahko upočasni.

Če ima vaše prepričanje, da ste nečesa krivi, resnično ne pa namišljeno osnovo, potem razmislite o najpomembnejšem dejavniku pri lajšanju te krivde — Božjem odpuščanju. Biblija nam zagotavlja: »Ako boš gledal na krivice, Jehova, Gospod, kdo more obstati? Toda pri tebi je odpuščenje« (Psalm 130:3, 4). V preteklost se ne morete povrniti, da bi karkoli popravili. Lahko pa milo prosite Boga, da vam odpusti vaše prejšnje napake. Kaj pa potem? No, če Bog obljublja, da bo vsakemu zbrisal njegovo grešno preteklost, ali ne bi potem morali samemu sebi odpustiti tudi vi (Pregovori 28:13; 1. Janezov 1:9)?

Kako se spopasti z jezo

Ali se tudi vi precej jezite, morda na zdravnike, medicinske sestre, prijatelje, ali celo na preminulega? Spoznati morate, da je tudi to čisto normalen odziv na izgubo. Morda je jeza zgolj čisto naravna spremljevalka bolečine, ki jo čutite. To spoznanje lahko zelo pomaga. Neki pisatelj pravi: »Samo, če se jeze zavedate — to še ne pomeni, da se tako vedete, temveč da veste, kako čutite — se lahko osvobodite njenega uničevalnega učinka.«

Pomaga vam lahko tudi, če svojo jezo izrazite ali delite z drugimi. Kako pa? Prav gotovo ne z nenadzorovanimi izbruhi. Biblija svari, da je dolgotrajna jeza nevarna (Pregovori 14:29, 30). Morda boste ugotovili, da vas pogovor z razumevajočim prijateljem potolaži. Drugi so odkrili, da jim intenzivna telovadba prinese olajšanje, kadar so jezni. (Poglejte še Efežanom 4:25, 26.)

Biti odkrit in pošten glede svojih čustev je zelo pomembno, vendar pa je primerno tudi svarilo. Gre namreč za veliko razliko med izražanjem svojih čustev in njihovim sproščanjem na drugih. Prav nobene potrebe ni, da za svojo jezo in razočaranje krivite druge. Mislite torej na to, da je čustva treba izraziti, vendar pri tem ne bodite sovražni (Pregovori 18:21). Pri prestajanju žalovanja pa ste lahko deležni najboljše pomoči in o njej bomo zdaj spregovorili.

Pomoč od Boga

Biblija nam zagotavlja: »Blizu je Gospod [Jehova, NW] njim, ki so potrtega srca, in v duhu skrušenim pomaga« (Psalm 34:19, EI, v NW 34:18).  Zares, odnos z Bogom vam lahko bolj kot karkoli drugega pomaga, da se uspešno spopadete s smrtjo tega, ki vam je pri srcu. Kako pa? Vsi praktični predlogi do sedaj so zasnovani na Božji Besedi, Bibliji, ali pa so skladni z njo. Njihovo udejanjanje vam lahko pomaga pri tem spoprijemanju.

Poleg tega nikar ne podcenjujte vrednost molitve. Biblija nas spodbuja: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral« (Psalm 55:22). Če vam lahko pomaga že pogovor z razumevajočim prijateljem, kako vam bo šele pomagalo, če boste svoje srce izlili »Bog[u] vsake tolažbe« (2. Korinčanom 1:3)!

Vendar ne gre za to, da bi se bolje počutili že zaradi same molitve. »Poslušalec molitev« obljublja, da bo dal svetega duha vsem svojim služabnikom, ki bodo iskreno prosili zanj (Psalm 65:2, NW; Lukež 11:13). Božji sveti duh ali tvorna sila pa vam lahko da »obilno moč«, ki vam bo pomagala preživeti iz dneva v dan (2. Korinčanom 4:7EI). Pomnite: Bog lahko pomaga svojim zvestim služabnikom zdržati v vsaki težavi, ki bi ji morali pogledati v oči.

Neka žena, ki ji je umrl otrok, se spominja, kako je moč molitve pomagala njej in njenemu možu, da sta prebolela izgubo. »Če je ponoči, ko sva bila doma, žalost postala nevzdržna, sva skupaj naglas molila,« razlaga. »Ko sva morala kaj narediti prvič brez nje, ko sva prvič šla na občinski shod ali na kongres, sva molila za moč. Ko sva se zjutraj zbudila in se je vse skupaj zdelo neznosno, sva prosila Jehova za pomoč. Ne vem zakaj, ampak ko sem bila sama, je bil zame vstop v hišo zares pretresljiv. Zato sem vsakič, ko sem prišla sama domov, pomolila k Jehovu in ga prosila za pomoč, da bi nekako ostala mirna.« Ta zvesta žena je trdno in upravičeno prepričana, da so ji molitve pomagale. Tudi vi lahko ugotovite, da bo v odgovor na vaše vztrajne molitve ,mir, ki ga daje Bog in ki presega vse, kar si lahko predstavljamo, varoval vaše srce in vaše misli‘ (Filipljanom 4:6, 7EI; Rimljanom 12:12).

Pomoč, ki jo priskrbi Bog zares pripomore. Krščanski apostol Pavel je dejal, da nas Bog »tolaži v vsaki stiski, tako da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski«. Res je sicer, da zaradi božanske pomoči bolečina še ne izgine, toda veliko laže jo je prenašati. To ne pomeni, da ne boste več jokali, ali da boste na najbližjega kar pozabili. Toda izgubo boste lahko preboleli. In ko bo do tega enkrat prišlo, vas bo ta izkušnja naredila bolj razumevajoče in sočutne, ko boste pomagali drugim, ki se bodo spopadali s podobno izgubo. (2. Korinčanom 1:4EI)