Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 105. POGLAVJE

Za pouk o veri uporabi smokvo

Za pouk o veri uporabi smokvo

MATEJ 21:19–27 MARKO 11:19–33 LUKA 20:1–8

  • POSUŠENA SMOKVA – POUK O VERI

  • JEZUSOVA OBLAST JE IZZVANA

Jezus v ponedeljek popoldan zapusti Jeruzalem in se vrne v Betanijo, ki leži na vzhodnem pobočju Oljske gore. Najverjetneje prenoči na domu svojih prijateljev Lazarja, Marije in Marte.

Zdaj je jutro, 11. nisan. Jezus je s svojimi učenci spet na poti. Vrača se v Jeruzalem, kjer bo še zadnjič v templju. To je zadnji dan njegovega javnega delovanja, preden bo praznoval pasho, vpeljal slovesnost v spomin na svojo smrt ter se soočil s sojenjem in usmrtitvijo.

Ko potujejo iz Betanije preko Oljske gore v Jeruzalem, Peter opazi drevo, ki ga je Jezus prejšnje jutro preklel. »Rabi, poglej!« vzklikne, »smokva, ki si jo preklel, se je posušila.« (Marko 11:21)

Toda zakaj je Jezus povzročil, da se je drevo posušilo? Razlog za to je razviden iz njegovih naslednjih besed: »Resnično vam povem: če imate vero in nič ne dvomite, ne boste delali le tega, kar sem jaz storil tej smokvi, ampak tudi če boste tej gori rekli ‚Dvigni se in se vrzi v morje‘, se bo to res zgodilo. Vse, za kar v molitvi prosite, boste dobili, če boste verovali.« (Matej 21:21, 22) S tem ponovi to, kar je pred nekaj časa že povedal, namreč da je z vero mogoče prestavljati gore. (Matej 17:20)

Ko Jezus povzroči, da se drevo posuši, tako priskrbi nazoren pouk glede tega, da je treba verovati v Boga. Reče namreč: »Za vse, kar molite in prosite, verujte, da ste tako rekoč že prejeli, pa boste to tudi prejeli.« (Marko 11:24) To je za vse Jezusove sledilce zares pomemben pouk! Še posebej je primeren za apostole, saj jih v bližnji prihodnosti čakajo težke preizkušnje. Med smokvo, ki se posuši, in vero pa je še ena povezava.

Kakor ta smokva ima tudi izraelski narod varljiv videz. Ljudje iz tega naroda so v zaveznem odnosu z Bogom in morda navzven dajejo vtis, da ubogajo njegovo Postavo. Vendar pa je narod kot celota dokazal, da mu manjka vere in da ni zmožen roditi dobrega sadu. Zavrne celo samega Božjega Sina! Ko torej Jezus povzroči, da se nerodovitna smokva posuši, pokaže, kakšen konec čaka ta nerodovitni in neverni narod.

Kmalu zatem Jezus z učenci pride v Jeruzalem. Po svoji navadi gre v tempelj in začne učiti. Višji duhovniki in starešine ljudstva imajo verjetno v mislih to, kar je Jezus prejšnji dan storil menjalcem denarja, ko ga izzovejo: »Od kod ti oblast, da delaš vse to? Kdo ti je dal oblast, da delaš vse to?« (Marko 11:28)

Jezus odgovori: »Naj vas tudi jaz nekaj vprašam. Odgovorite mi, pa bom tudi jaz vam povedal, od kod mi oblast, da delam vse to. Ali je bilo Janezovo krščevanje iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi.« Zdaj so izzvani njegovi nasprotniki. Duhovniki in starešine se posvetujejo med seboj, kako naj odgovorijo: »Če rečemo ‚Iz nebes‘, nas bo vprašal: ‚Zakaj potem Janezu niste verjeli?‘ Mar naj rečemo ‚Od ljudi‘?« Tako razmišljajo zato, ker se bojijo množice, saj ta meni, »da je [. . .] Janez res prerok«. (Marko 11:29–32)

Jezusovi nasprotniki se ne morejo domisliti primernega odgovora, zato odvrnejo: »Ne vemo.« Jezus pa jim reče: »Tudi jaz vam ne povem, od kod mi oblast, da delam vse to.« (Marko 11:33)