Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 122. POGLAVJE

Jezusova sklepna molitev v zgornji sobi

Jezusova sklepna molitev v zgornji sobi

JANEZ 17:1–26

  • KAJ PRINESE SPOZNANJE O BOGU IN NJEGOVEM SINU

  • JEHOVA, JEZUS IN UČENCI SO ENO

Jezus apostole zelo ljubi, zato jih želi pripraviti na svoj skorajšnji odhod. Sedaj povzdigne oči proti nebu in moli k svojemu Očetu: »Oslavi svojega sina, da bo sin lahko oslavil tebe, saj si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bi vsem, ki si mu jih dal, naklonil večno življenje.« (Janez 17:1, 2)

Jezus s temi besedami potrdi, da je najpomembnejše to, da se oslavi Bog. Vsekakor pa je obet, ki ga omeni, namreč večno življenje, velika tolažba! Ker je prejel »oblast nad vsem človeštvom«, lahko vsem ljudem pomaga, da imajo korist od njegove odkupne žrtve. Vendar pa bodo blagoslovljeni le nekateri. Zakaj le nekateri? Zato ker bo Jezus koristi svoje odkupne žrtve uporabil samo v dobro tistih, ki bodo ravnali v skladu s tem, kar omeni v nadaljevanju: »Da pa bi večno življenje dobili, morajo spoznavati tebe, edinega pravega Boga, in tistega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3)

Posameznik mora oba, Očeta in Sina, zelo dobro spoznati in z njima splesti tesno vez. Svoje razmišljanje mora uskladiti z njunim. Poleg tega si mora pri ravnanju z drugimi prizadevati, da bi posnemal njune edinstvene lastnosti. Doumeti mora tudi, da je oslavitev Boga pomembnejša od tega, da ljudje dobimo večno življenje. In zdaj se Jezus spet vrne na temo o oslavitvi Boga:

»Jaz sem te oslavil na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga naložil. Zato zdaj ti, Oče, oslavi mene pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.« (Janez 17:4, 5) Jezus prosi Očeta, da bi z vstajenjem ponovno dobil nebeško slavo.

Vseeno pa Jezus ni pozabil, kaj je dosegel s svojim delovanjem. Takole moli: »Tvoje ime sem razodel ljudem, ki si mi jih dal iz sveta. Bili so tvoji, pa si jih dal meni, in izpolnjevali so tvojo besedo.« (Janez 17:6) Jezus je pri svojem delovanju na zemlji delal več, kot le izgovarjal Božje ime, Jehova. Svojim apostolom je pomagal spoznati, kaj vse Božje ime predstavlja, namreč to, katere lastnosti ima Bog in kako ravna z ljudmi.

Apostoli so spoznali Jehova, vlogo njegovega Sina in nauke, ki jih je Jezus učil. Jezus ponižno reče: »Besede, ki si mi jih dal, sem dal njim, in oni so jih prejeli ter resnično spoznali, da sem prišel kot tvoj predstavnik, in so verjeli, da si me ti poslal.« (Janez 17:8)

Jezus nato naredi razliko med svojimi sledilci in človeštvom na splošno: »Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji. [. . .] Sveti Oče, varuj jih zaradi svojega imena, ki si mi ga dal, da bodo eno, kakor sva midva. [. . .] Obvaroval [sem jih]. Niti eden od njih ni bil pokončan, razen sina pokončanja [oziroma Juda Iškarijota, ki ima namen izdati Jezusa].« (Janez 17:9–12)

»Svet pa jih sovraži,« v molitvi nadaljuje Jezus. »Ne prosim te, da jih vzameš iz sveta, temveč da jih varuješ zaradi Hudobnega. Oni niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta.« (Janez 17:14–16) Apostoli in drugi učenci sicer živijo v svetu, v človeški družbi, ki ji vlada Satan, vendar morajo ostati ločeni od sveta in njegove pokvarjenosti. Kako pa?

Paziti morajo, da ostanejo sveti, odbrani za Božjo službo, tako da udejanjajo resnice, ki jih najdejo v Hebrejskih spisih, in resnice, ki jih uči Jezus. Jezus zanje moli: »Posveti jih z resnico; tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17) Del »resnice«, ki lahko posameznika posveti, bodo postale tudi knjige, ki jih bodo čez čas po navdihnjenju napisali nekateri apostoli.

Toda sčasoma bodo še drugi sprejeli »resnico«. Zato Jezus ne moli »samo za te [tiste, ki so zdaj z njim], ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali« vanj. Kaj Jezus za vse te prosi? »Da bi bili vsi eno. Da bi bili, kakor si ti Oče zedinjen z menoj in jaz s teboj, tudi oni zedinjeni z nama.« (Janez 17:20, 21) Jezus in njegov Oče nista v dobesednem pogledu ista oseba. Eno sta v tem, da se v vsem strinjata. Jezus moli, da bi tudi njegovi sledilci bili enako zedinjeni.

Malo pred tem je Jezus Petru in drugim rekel, da odhaja, da bi jim pripravil prostor, in sicer prostor v nebesih. (Janez 14:2, 3) Jezus se zdaj v molitvi spet vrne na to misel: »Oče, glede teh, ki si mi jih dal, si želim, da bi bili tudi oni z menoj tam, kjer sem jaz, da bi videli mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil že pred ustanovitvijo sveta.« (Janez 17:24) S temi besedami potrdi, da je Bog že veliko pred tem, ko sta Adam in Eva imela potomce, ljubil svojega edinorojenega Sina, ki je kasneje postal Jezus Kristus.

Jezus v sklepu svoje molitve še enkrat poudari tako ime svojega Očeta kakor tudi to, da Bog ljubi apostole in druge, ki bodo šele sprejeli »resnico«, ko reče: »Razodel sem jim tvoje ime in ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v zedinjenosti z njimi.« (Janez 17:26)