Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 86. POGLAVJE

Izgubljeni sin se vrne

Izgubljeni sin se vrne

LUKA 15:11–32

  • PONAZORITEV O IZGUBLJENEM SINU

Jezus je verjetno še vedno na področju Pereje, vzhodno od Jordana, ko pove ponazoritvi o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi. Sporočilo obeh ponazoritev je, da se moramo veseliti, ko se kak grešnik pokesa in vrne k Bogu. Farizeji in pismouki Jezusu očitajo, ker sprejema takšne ljudi. Toda ali se ti nasprotniki iz teh dveh Jezusovih ponazoritev kaj naučijo? Ali doumejo, kaj naš nebeški Oče čuti do grešnikov, ki se pokesajo? Jezus zdaj pove ganljivo ponazoritev, ki poudarja isti pomembni pouk.

Ponazoritev govori o očetu, ki ima dva sinova. Glavni lik v tej ponazoritvi je mlajši sin. Farizeji in pismouki pa tudi drugi, ki poslušajo Jezusa, bi se morali iz tega, kar pove o mlajšem sinu, nekaj naučiti. Vendar pa se ne bi smelo zanemariti tega, kar Jezus pove o očetu in starejšem sinu, saj sta stališči, ki ju kažeta, prav tako poučni. Zato med Jezusovim pripovedovanjem te ponazoritve razmišljajmo o vseh treh moških:

»Neki človek je imel dva sinova,« začne pripovedovati Jezus. »Mlajši je svojemu očetu rekel: ‚Oče, daj mi tisti del imetja, ki mi pripada.‘ In oče jima je razdelil svoje premoženje.« (Luka 15:11, 12) Bodimo pozorni, da mlajši sin ne zahteva svoje dediščine zato, ker bi mu oče umrl. Oče je še živ. Vseeno sin hoče svojo dediščino takoj, da bi bil lahko neodvisen in bi z njo naredil, kar bi želel. Kaj pa želi z njo narediti?

»Le nekaj dni kasneje,« pojasni Jezus, »je mlajši sin zbral vse stvari skupaj in odpotoval v tujino, v daljno deželo, ter tam z razbrzdanim življenjem zapravljal svoje imetje.« (Luka 15:13) Ta sin gre torej raje živet v drugo deželo, kakor da bi ostal v varnem zavetju svojega doma, pri očetu, ki se zanima za svoje otroke in zanje skrbi. Tam z razbrzdanim življenjem in z zadovoljevanjem svojih čutnih poželenj zapravi vso svojo dediščino. Potem pa zanj nastopijo hudi časi, kot Jezus nadalje pripoveduje:

»Ko je porabil vse, je deželo zajela huda lakota, in začel je trpeti pomanjkanje. Postal je celo najemnik pri nekem človeku iz tiste dežele, in ta ga je poslal na svoja polja past svinje. Tam se je želel nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu ni nihče nič dal.« (Luka 15:14–16)

Po Božji postavi so svinje označene za nečiste živali, ta sin pa mora sedaj delati kot pastir svinj. Tako je sestradan, da si zaželi celo rožiče, ki jih običajno jedo samo živali, tudi svinje, ki jih pase. Stiska in razočaranje ga navedeta, da se spametuje. Kaj naredi? Reče si: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote! Vstal bom in odpotoval k očetu ter mu rekel: ‚Oče, grešil sem proti nebesom in proti tebi. Nisem več vreden, da se imenujem tvoj sin. Vzemi me za enega svojih najemnikov.‘« Nato vstane in gre k svojemu očetu. (Luka 15:17–20)

Kako se bo njegov oče odzval? Ali bo na svojega sina jezen in ga bo oštel, ker je bil tako nespameten, da je sploh zapustil dom? Ali bo do sina ravnodušen in mu tako pokazal, da ni dobrodošel? Kaj bi v takšnih okoliščinah storili vi? Kaj, če bi šlo za vašega sina ali hčer?

 IZGUBLJENI SIN SE NAJDE

Jezus opiše, kako oče čuti in ravna: »Ko pa je bil [sin] še daleč, ga je oče zagledal. Sin se mu je zasmilil, zato je stekel, se ga oklenil okrog vratu in ga prisrčno poljubil.« (Luka 15:20) Oče sina sprejme nazaj, čeprav je morda slišal o njegovem razbrzdanem življenju. Ali bodo judovski voditelji, ki trdijo, da poznajo in častijo Jehova, iz tega spoznali, kaj naš nebeški Oče čuti do skesanih grešnikov? Ali bodo uvideli, da tudi Jezus enako prisrčno sprejema takšne posameznike?

Ta sprevidevni oče verjetno že na sinovem žalostnem obrazu zazna kesanje. Sin pa zaradi očetovega ljubečega ravnanja lažje prizna svoje grehe. Jezus nadaljuje: »Nato mu je sin rekel: ‚Oče, grešil sem proti nebesom in proti tebi. Nisem več vreden, da se imenujem tvoj sin.‘« (Luka 15:21)

Oče svojim sužnjem naroči: »Hitro prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite. Nadenite mu prstan na roko in mu obujte sandale. Pripeljite tudi pitanega mladega bika in ga zakoljite, nato pa jejmo in se veselimo, saj je bil ta moj sin mrtev in je oživel. Bil je izgubljen, pa se je našel.« In začnejo se veseliti. (Luka 15:22–24)

Očetov starejši sin je medtem na polju. Jezus glede njega reče: »Ko je prišel ter bil že blizu hiše, je zaslišal glasbo in ples. Zato je poklical enega od služabnikov in ga vprašal, kaj vse to pomeni. Ta mu je odgovoril: ‚Prišel je tvoj brat, in tvoj oče je zaklal pitanega mladega bika, ker je dobil sina zdravega nazaj.‘ Sin pa se je razjezil in ni hotel vstopiti. Nato je prišel ven njegov oče in mu začel prijazno prigovarjati. On pa je očetu rekel: ‚Toliko let ti že služim in nisem nikoli prestopil tvoje zapovedi, pa mi nisi niti enkrat dal kozliča, da bi se poveselil s prijatelji. Kakor hitro pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje premoženje zapravil  z vlačugami, si zanj zaklal pitanega mladega bika.‘« (Luka 15:25–30)

Kdo ravna podobno kot ta starejši sin? Kdo Jezusu očita, da je do preprostih ljudi in grešnikov usmiljen in pozoren? Pismouki in farizeji. Jezus je ravno zaradi njihovega očitanja, da sprejema grešnike, začel pripovedovati to ponazoritev. Vsekakor pa bi si moral ta pouk vzeti k srcu vsak, ki kritizira Božje usmiljenje.

Jezus svojo ponazoritev sklene z besedami, v katerih oče starejšemu sinu takole trka na srce: »Otrok, ti si bil vedno pri meni, in vse, kar je moje, je tvoje. Toda enostavno smo se morali veseliti in radostiti, kajti ta tvoj brat je bil mrtev in je oživel, bil je izgubljen in se je našel.« (Luka 15:31, 32)

Jezus ne razkrije, kaj nazadnje starejši sin stori. Vendar po Jezusovi smrti in vstajenju »velika množica duhovnikov« postane »poslušna veri«. (Apostolska dela 6:7) Morda so med njimi tudi nekateri, ki so slišali to ganljivo ponazoritev o izgubljenem sinu. Res, celo zanje je bilo mogoče, da so se spametovali, pokesali in vrnili k Bogu.

Vse od takrat naprej si Jezusovi učenci lahko in bi si tudi morali vzeti k srcu ključne smernice, ki se jih je mogoče naučiti iz te odlične ponazoritve. Najprej se naučimo, kako zelo modro je, da se ne pustimo zavesti mamljivim užitkom v »daljni deželi«, ampak da ostanemo na varnem med Božjim ljudstvom pod okriljem našega Očeta, ki nas ljubi in skrbi za nas.

Naučimo se tudi naslednje: če bi se kdor koli od nas oddaljil od Božje poti, se mora ponižno vrniti k našemu Očetu, da bi si spet pridobil njegovo naklonjenost.

Prav tako pa je poučno, da razmislimo o razliki med očetom, ki je bil dostopen in pripravljen odpuščati, ter starejšim sinom, ki je bil zamerljiv in brata ni bil pripravljen sprejeti. Božji služabniki gotovo želimo vsakemu, ki je skrenil s prave poti, pa se iskreno pokesa in vrne v Očetovo hišo, odpustiti in ga prisrčno sprejeti. Veselimo se, da je naš brat, ki »je bil mrtev«, oživel in da se je ta, ki je »bil [. . .] izgubljen«, našel.

Spoznajte več

Ali dojameš pomen?

Kaj pomenijo Jezusove ponazoritve o sejalcu, ki spi, vlačilni mreži in izgubljenem sinu?