Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 100. POGLAVJE

Ponazoritev o desetih minah

Ponazoritev o desetih minah

LUKA 19:11–28

  • JEZUSOVA PONAZORITEV O DESETIH MINAH

Čeprav ima Jezus namen iti v Jeruzalem, je s svojimi učenci verjetno še vedno v Zahejevi hiši. Učenci so prepričani, da bo »Božje kraljestvo« z Jezusom kot kraljem kmalu vzpostavljeno. (Luka 19:11) To njihovo razumevanje je povsem napačno, podobno kot ne dojamejo dejstva, da mora Jezus umreti. Jezus jim zato, da bi jim pomagal razumeti, da je Kraljestvo še daleč, pove ponazoritev.

Reče jim: »Neki človek plemenitega rodu se je odpravljal v daljno deželo, da bi si zagotovil kraljevsko oblast in se nato vrnil.« (Luka 19:12) Takšno potovanje gotovo traja nekaj časa. Očitno je, da je Jezus ta »človek plemenitega rodu«, ki se odpravi v »daljno deželo«, v nebesa, kjer mu bo njegov Oče dal kraljevsko oblast.

V ponazoritvi »človek plemenitega rodu« pred svojim odhodom pokliče deset služabnikov in vsakemu izroči srebrno mino ter reče: »Trgujte, dokler ne pridem.« (Luka 19:13) Dobesedne srebrne mine predstavljajo že kar lepo vsoto denarja. Ena mina je namreč vredna tri mesečne plače poljedelskega delavca.

Učenci lahko ugotovijo, da so v tej ponazoritvi z desetimi služabniki primerjani oni sami, saj jih je Jezus v neki prejšnji ponazoritvi primerjal tudi z žanjci. (Matej 9:35–38) Jezus takrat seveda od njih ni zahteval, naj se lotijo žetve žita. Žetev, o kateri je govoril, zajema zbiranje drugih učencev, ki lahko najdejo prostor v Božjem kraljestvu. Učenci si pri tem, da bi pridobili še več dedičev Kraljestva, pomagajo z vsem, kar premorejo.

Kaj Jezus še odkrije v tej ponazoritvi? Pove, da so človeka plemenitega rodu njegovi rojaki »sovražili in za njim poslali odposlanstvo s sporočilom: ‚Nočemo, da bi nam ta zakraljeval.‘« (Luka 19:14) Učenci vedo, da Judje ne sprejemajo Jezusa in da ga nekateri celo hočejo ubiti. Po njegovi smrti in odhodu v nebesa Judje kot narod pokažejo, kako gledajo nanj, s tem da preganjajo njegove učence. Ti nasprotniki pokažejo, da Jezusa ne želijo za kralja. (Janez 19:15, 16; Apostolska dela 4:13–18; 5:40)

Kako teh deset sužnjev do takrat, ko »človek plemenitega rodu« prejme »kraljevsko oblast« in se vrne, ravna z minami? Jezus reče: »Čez čas se je ta človek, potem ko si je zagotovil kraljevsko oblast, vrnil in ukazal, naj mu pokličejo tiste sužnje, ki jim je dal srebrni denar, da bi videl, kaj so pridobili s trgovanjem. Pa je pristopil prvi in rekel: ‚Gospod, s tvojo mino sem pridobil deset min.‘ In mu je rekel: ‚Lepo, dobri suženj! Ker si se izkazal zvestega v zelo mali stvari, imej oblast nad desetimi mesti.‘ Nato je prišel drugi in rekel: ‚Gospod, s tvojo mino sem pridobil pet min.‘ In tudi temu je rekel: ‚Bodi nad petimi mesti.‘« (Luka 19:15–19)

Če učenci ugotovijo, da so podobni tem sužnjem, in svoja sredstva v polni meri uporabljajo za to, da bi pridobili več učencev, so lahko prepričani, da bo Jezus zadovoljen. Lahko mu zaupajo, da jih bo za takšno marljivost nagradil. Seveda imajo Jezusovi učenci različne okoliščine v življenju pa tudi različne možnosti in sposobnosti. Vendar bo Jezus, ki prejme »kraljevsko oblast«, opazil in blagoslovil njihovo zvestobo in trud pri pridobivanju učencev. (Matej 28:19, 20)

Sedaj pa bodimo pozorni na nekaj povsem nasprotnega, kar Jezus omeni v zadnjem delu svoje ponazoritve: »Prišel pa je še eden [suženj] in rekel: ‚Gospod, tu je tvoja mina, ki sem jo hranil v prtiču. Veš, bal sem se te, ker si strog človek. Jemlješ tisto, česar nisi vložil, in žanješ tisto, česar nisi posejal.‘ Gospodar pa mu je rekel: ‚Po tvojih besedah te bom sodil, hudobni suženj. Vedel si, da sem strog človek, da jemljem, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem posejal, mar ne? Zakaj potem mojega srebrnega denarja nisi vložil v banko? Tako bi ga ob svojem prihodu lahko dvignil skupaj z obrestmi.‘ Tedaj je tem, ki so stali poleg, rekel: ‚Vzemite mu mino in jo dajte tistemu, ki jih ima deset.‘« (Luka 19:20–24)

Ker ta suženj ni povečal bogastva, ki pripada kraljestvu njegovega gospodarja, bo utrpel izgubo. Apostoli pričakujejo, da bo Jezus kralj v Božjem kraljestvu. Zato iz tega, kar pove o zadnjem sužnju, verjetno ugotovijo, da v tem Kraljestvu zanje ne bo prostora, če ne bodo marljivi.

Njegove besede gotovo spodbudijo zveste učence, da si še bolj prizadevajo. Takole sklene: »Povem vam, da se bo vsakemu, ki ima, dalo še več. Tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima.« Doda še, da bodo njegovi sovražniki, ki nočejo, »da bi jim bil kralj«, pobiti. Nato nadaljuje svojo pot v Jeruzalem. (Luka 19:26–28)

Spoznajte več

Kaj se naučimo iz ponazoritve o talentih?

Ta članek razjasnjuje naše razumevanje prilike o talentih.