Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 98. POGLAVJE

Apostole spet premaga želja po pomembnosti

Apostole spet premaga želja po pomembnosti

MATEJ 20:17–28 MARKO 10:32–45 LUKA 18:31–34

  • JEZUS SPET NAPOVE SVOJO SMRT

  • POMAGA APOSTOLOM, KI JIH PREMAGA ŽELJA PO POMEMBNOSTI

Na poti proti jugu v Jeruzalem Jezus in učenci blizu Jerihe prečkajo Jordan in s tem se njihovo potovanje po Pereji konča. Z njimi na praznovanje pashe leta 33 n. št. potujejo tudi drugi ljudje.

Jezus hodi pred učenci, odločen, da bo na pasho v Jeruzalem prišel pravočasno. Toda učence je strah. Pred kratkim, takrat ko je umrl Lazar in se je Jezus namenil iti iz Pereje v Judejo, je Tomaž drugim učencem rekel: »Pojdimo tudi mi, da bomo umrli z njim.« (Janez 11:16, 47–53) Iti v Jeruzalem je res nevarno, zato je učence upravičeno strah.

Da bi jih Jezus pripravil na prihodnje dogodke, jih odvede na stran in jim reče: »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen višjim duhovnikom in pismoukom. Ti ga bodo obsodili na smrt in izročili pripadnikom drugih narodov, ti pa se bodo iz njega norčevali, ga prebičali in pribili na kol. In tretji dan bo obujen.« (Matej 20:18, 19)

Jezus tako že tretjič učencem govori o svoji smrti in vstajenju. (Matej 16:21; 17:22, 23) Toda tokrat pove še to, da bo pribit na kol. Učenci ga poslušajo, vendar ne doumejo pomena njegovih besed. Morda pričakujejo, da bo na zemlji obnovljeno Izraelovo kraljestvo, saj si želijo slave in časti s Kristusom v zemeljskem kraljestvu.

Med popotniki je tudi mati dveh apostolov Jakoba in Janeza, in to je najbrž Saloma. Jezus je tema apostoloma dal ime »Sinova groma«, po vsej verjetnosti zaradi njunega vzkipljivega značaja. (Marko 3:17; Luka 9:54) Ta dva že nekaj časa stremita za pomembnim položajem v Kristusovem kraljestvu. In to ve tudi  njuna mati. Zdaj v njunem imenu pristopi k Jezusu, se mu pokloni in ga prosi za uslugo. Jezus jo vpraša: »Kaj želiš?« Odvrne mu: »Reci, da naj ta moja sinova sedita v tvojem kraljestvu eden na tvoji desni in drugi na tvoji levi.« (Matej 20:20, 21)

Pravzaprav se za prošnjo skrivata Jakob in Janez. Zato jima Jezus, ki je ravnokar govoril o tem, da ga čakata sramota in ponižanje, reče: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti iz keliha, iz katerega bom jaz v kratkem pil?« Odgovorita mu: »Moreva.« (Matej 20:22) Verjetno še vedno ne razumeta povsem, kaj to zanju pomeni.

Kljub temu jima Jezus reče: »Iz mojega keliha bosta res pila, toda tega, da bi sedela na moji desni oziroma na moji levi, ne morem dati jaz. Ta mesta je moj Oče že pripravil za tiste, ki bodo tam sedeli.« (Matej 20:23)

Ko ostalih deset apostolov izve, kaj sta prosila Jakob in Janez, se razjezijo. Morda sta bila Jakob in Janez najglasnejša med apostoli, ko so se nedavno tega prepirali, kdo je večji. (Luka 9:46–48) Kakor koli že, ta prošnja odkriva, da si dvanajsteri niso vzeli k srcu Jezusovega nasveta, naj se vedejo kot majhni. Še vedno v sebi gojijo željo po pomembnosti.

Jezus se odloči, da bo glede tega zadnjega spora in s tem povezane slabe volje ukrepal. Dvanajstere pokliče k sebi in jim takole ljubeče svetuje: »Vi veste, da narodom tisti, ki veljajo za njihove vladarje, gospodujejo in da jih imajo njihovi velikaši pod oblastjo. Med vami pa ni tako, ampak kdor koli hoče postati med vami velik, mora biti vaš strežnik, in kdor koli hoče biti med vami prvi, mora biti vsem suženj.« (Marko 10:42–44)

Jezus zdaj omeni zgled, ki bi ga morali posnemati – zgled, ki ga je dal sam. Takole pojasni: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, temveč da streže in dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge.« (Matej 20:28) Jezus že približno tri leta streže drugim. In tako bo delal še naprej – za ljudi bo celo umrl! Njegovi učenci bi morali v sebi imeti željo, da kot Kristus strežejo drugim, ne pa da drugi strežejo njim. Imeti bi morali željo, da se vedejo kot majhni, ne pa da stremijo za pomembnim položajem.