Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 73. POGLAVJE

Samarijan se izkaže kot pravi bližnji

Samarijan se izkaže kot pravi bližnji

LUKA 10:25–37

  • KAKO PODEDOVATI VEČNO ŽIVLJENJE

  • USMILJENI SAMARIJAN

Jezus je še vedno nekje v bližini Jeruzalema in k njemu pridejo različni Judje. Nekateri se želijo od njega učiti, drugi pa ga hočejo preizkušati. Eden od njih, ki je poznavalec Postave, ga vpraša: »Učitelj, kaj naj storim, da bi podedoval večno življenje?« (Luka 10:25)

Jezus zasluti, da ga ne sprašuje zgolj zato, ker bi rad kaj izvedel. Moški morda hoče iz njega izvabiti odgovor, ki bi bil za Jude žaljiv. Jezus se zaveda, da ima moški že svoje mnenje. Zato se modro odzove tako, da moškega navede na to, da razkrije svoje mišljenje.

Jezus ga vpraša: »Kaj piše v Postavi? Kako bereš?« Moški Božjo postavo preučuje, zato odgovori na podlagi nje. Citira iz 5. Mojzesove 6:5 in 3. Mojzesove 19:18, ko reče: »‚Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim umom‘ in ‚svojega bližnjega kakor samega sebe‘.« (Luka 10:26, 27) Je to pravi odgovor?

Jezus moškemu reče: »Prav si odgovoril. ‚Delaj tako in dobil boš življenje.‘« Ali se s tem njun pogovor konča? Moški pravzaprav ne išče samo odgovora. Hoče se »izkazati pravičnega« oziroma želi potrditev, da so njegovi pogledi pravilni, in s tem upravičiti svoje ravnanje z drugimi. Zato vpraša: »Kdo pa je moj bližnji?« (Luka 10:28, 29) To na videz preprosto vprašanje je povezano z globljimi stvarmi. Kako pa?

Judje trdijo, da se izraz »bližnji« nanaša le na ljudi, ki se držijo judovskih izročil. In morda bi se komu lahko zdelo, da 3. Mojzesova 19:18 to zamisel podpira. Pravzaprav kdo od Judov morda celo trdi, da je druženje z Nejudom »proti postavi«. (Apostolska dela 10:28) Zato se imajo ta moški in mogoče tudi nekateri Jezusovi učenci za pravične, če le prijazno ravnajo s sonarodnjaki. Z Nejudi pa morda ravnajo neprijazno, češ da sploh niso njihovi »bližnji«.

Kako naj Jezus pove, da takšno mišljenje ni pravilno, ne da bi pri tem tega moškega in druge Jude užalil? Pove jim zgodbo: »Neki človek je šel iz Jeruzalema dol v Jêriho in padel med razbojnike. Ti so mu vse pobrali in ga pretepli, nato pa odšli in ga pustili napol mrtvega.« Jezus nadaljuje: »Po naključju pa je po tej poti šel dol tudi neki duhovnik, toda ko ga je zagledal, je šel mimo njega po drugi strani. Podobno je tudi levit, ko je prišel tja in ga zagledal, šel mimo po drugi strani. Potem pa je do njega prišel neki Samarijan, ki je potoval po tej poti. Ko ga je videl, se mu je zasmilil.« (Luka 10:30–33)

Moški, ki mu Jezus pripoveduje to zgodbo, gotovo ve, da mnogo duhovnikov in tempeljskih pomočnikov, levitov, živi v Jerihi. Ko se iz templja vračajo domov, morajo potovati kakih 23 kilometrov daleč. Ta pot je lahko nevarna, saj na njej prežijo roparji. Ali naj ne bi duhovnik in levit pomagala Judu, če je v težavah? V Jezusovi zgodbi mu ne pomagata. Pomaga pa mu Samarijan, pripadnik naroda, ki ga Judje prezirajo. (Janez 8:48)

Kako je Samarijan pomagal ranjenemu Judu? Jezus pripoved nadaljuje takole: »Pristopil je k njemu, mu na rane izlil olja in vina ter jih obvezal. Nato ga je posadil na svoje živinče, ga pripeljal do gostišča in poskrbel zanj. Naslednji dan pa je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ‚Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom poplačal, ko se bom vrnil.‘« (Luka 10:34, 35)

Potem ko Veliki učitelj, Jezus, neha pripovedovati zgodbo, skuša moškega navesti na razmišljanje  z vprašanjem: »Kaj meniš, kdo od teh treh se je pokazal bližnjega temu, ki je padel med razbojnike?« Morda je moškemu težko odgovoriti »Samarijan«, zato reče: »Ta, ki je z njim ravnal usmiljeno.« Jezus nato jasno pove, kaj je nauk njegove zgodbe, ko moškega spodbudi: »Pojdi in tudi ti delaj tako.« (Luka 10:36, 37)

Res učinkovita poučevalna metoda! Če bi Jezus moškemu preprosto povedal, da so tudi Nejudje njegovi bližnji, ali bi ta moški in drugi Judje, ki pogovor poslušajo, to sprejeli? Najbrž ne. Ker pa jim pove dokaj preprosto zgodbo, v kateri uporabi podrobnosti, s katerimi se lahko poslušalci poistovetijo, odgovor na vprašanje »Kdo pa je moj bližnji?« postane očiten. Pravi bližnji je tisti, ki kaže ljubezen in prijaznost – lastnosti, za kateri nam Sveto pismo naroča, naj ju izkazujemo drugim.