Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 43. POGLAVJE

Ponazoritve o Kraljestvu

Ponazoritve o Kraljestvu

MATEJ 13:1–53 MARKO 4:1–34 LUKA 8:4–18

  • JEZUS POVE PONAZORITVE O KRALJESTVU

Očitno je Jezus v Kafarnaumu, ko ošteva farizeje. Še istega dne se iz hiše odpravi k bližnjemu Galilejskemu jezeru. Tam se zbere množica ljudi. Jezus gre na čoln, odrine od brega in začne ljudi učiti o nebeškem Kraljestvu. Pri tem uporabi več ponazoritev ali prilik. Omeni dogodke oziroma značilnosti vsakdanjega življenja, ki so njegovim poslušalcem znane, zato ti lažje dojamejo različne vidike Kraljestva.

Jezus najprej spregovori o sejalcu, ki seje seme. Nekaj semena pade na pot in ptice ga pozobljejo. Nekaj ga pade na skalnata tla, kjer ni veliko prsti. Rastlinice, ki zrastejo, korenin ne morejo pognati globoko, ožge jih sonce in uvenijo. Spet drugo seme pade med trnje, in to rastlinice, ko vzklijejo, zaduši. Končno nekaj semena pade na dobro zemljo. In to seme začne prinašati sad, »eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega«. (Matej 13:8)

V neki drugi ponazoritvi Jezus Kraljestvo primerja s človekom, ki poseje seme. Ne glede na to, ali ta človek spi ali je buden, seme klije. Človek »še sam ne ve«, kako. (Marko 4:27) Seme vzklije samo od sebe in zraste žito, ki ga lahko požanje.

Jezus glede sejanja semena pove še tretjo ponazoritev. Človek poseje dobro seme, toda medtem ko ljudje spijo, sovražnik med pšenico zaseje ljuljko. Sužnji tega človeka vprašajo, ali naj ljuljko populijo. Odgovori jim: »Ne, da ne bi morda pri puljenju ljuljke izruvali zraven še pšenice. Naj oboje raste skupaj do žetve, ob  žetvi pa bom žanjcem naročil: Najprej populite ljuljko in jo zvežite v snope, da se sežge, nato pa pšenico spravite v mojo žitnico.« (Matej 13:24–30)

Mnogi ljudje, ki poslušajo Jezusa, se spoznajo na kmetovanje. Jezus zatem omeni še nekaj, kar je splošno znano: drobceno gorčično seme. To seme zraste v tako veliko drevo, da se na njegovih vejah lahko naselijo ptice. Glede tega semena Jezus reče: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem polju.« (Matej 13:31) Jezus seveda nima namena ljudi učiti o botaniki. S tem želi le ponazoriti bujno rast. Ponazoriti želi, kako lahko iz nečesa zelo majhnega zraste nekaj zelo velikega.

Nato Jezus govori o procesu, ki ga mnogi njegovi poslušalci poznajo. Nebeško kraljestvo primerja s kvasom, »ki ga je ženska vzela in vmešala v tri velike mere moke«. (Matej 13:33) Čeprav se ta kvas zdaj več ne vidi, pride do vseh delčkov testa in povzroči, da testo začne vzhajati. Kvas povzroči precejšnjo rast testa in spremembe, ki jih ni mogoče takoj zaznati.

Ko Jezus pove te ponazoritve, razpusti množico in se vrne v hišo, v kateri je nastanjen. Kmalu pridejo k njemu njegovi učenci, saj želijo razumeti to, kar je povedal.

UPORABNOST JEZUSOVIH PONAZORITEV

Učenci so Jezusa že slišali uporabljati ponazoritve, toda nikoli v tolikšnem obsegu kot sedaj. Zato ga vprašajo: »Zakaj jim govoriš s ponazoritvami?« (Matej 13:10)

En razlog je, da s tem izpolnjuje svetopisemsko prerokbo. V Matejevem poročilu piše: »Ničesar jim ni govoril brez ponazoritve, da bi se izpolnilo to, kar je bilo rečeno po preroku, ki je rekel: ‚Spregovoril bom v ponazoritvah, oznanil bom to, kar je skrito že od ustanovitve sveta.‘« (Matej 13:34, 35; Psalm 78:2)

Pri Jezusovih ponazoritvah pa gre še za nekaj več. Ponazoritve namreč odkrijejo, kako ljudje razmišljajo. Mnogim je Jezus zanimiv zgolj kot mojstrski pripovedovalec zgodb in čudodelnik. V njem ne vidijo nekoga, ki naj bi ga ubogali kot Gospoda in za katerim naj bi nesebično hodili. (Luka 6:46, 47) Ne želijo spremeniti svojih pogledov oziroma načina življenja. Enostavno nočejo, da bi jim to sporočilo seglo tako globoko.

Jezus na vprašanje učencev odgovori takole: »S ponazoritvami jim govorim zato, ker gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne slišijo, niti ne dojamejo pomena. Na njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki se glasi: ‚[. . .] Temu ljudstvu je namreč srce postalo nedovzetno.‘« (Matej 13:13–15; Izaija 6:9, 10)

Seveda pa to ne velja za vse Jezusove poslušalce. Jezus pojasni: »Srečne pa so vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo. Kajti resnično vam povem: mnogo prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.« (Matej 13:16, 17)

Res je, dvanajsteri apostoli in drugi zvesti učenci imajo dovzetno srce. Jezus zato reče: »Vam je dano, da razumete svete skrivnosti nebeškega kraljestva, tem ljudem pa ni dano.«  (Matej 13:11) Ker si iskreno želijo, da bi jih razumeli, jim Jezus ponazoritev o sejalcu pojasni.

»Seme je Božja beseda,« reče Jezus. (Luka 8:11) Zemlja pa je srce. In to je ključ do razumevanja njegove ponazoritve.

Glede semena, ki je posejano na steptano zemljo na poti, Jezus pojasni: »Potem pa pride Hudič in jim jo [besedo] vzame iz srca, da ne bi verjeli in se rešili.« (Luka 8:12) Ko govori o semenu, ki je padlo na skalnata tla, misli na srce tistih ljudi, ki sicer besedo z veseljem sprejmejo, vendar pa v njihovem srcu ne požene globokih korenin. »Ko se zaradi besede pojavi stiska ali preganjanje«, odpadejo. Res je, takšni odpadejo, ko nastopi »čas preizkušenj«, morda preganjanje s strani družine ali drugih. (Matej 13:21; Luka 8:13)

Kako pa je s semenom, ki pade med trnje? Jezus svojim učencem pove, da se to nanaša na ljudi, ki besedo poslušajo, vendar jih premagajo »skrbi te stvarnosti in varljiva moč bogastva«. (Matej 13:22) Besedo so sicer imeli v srcu, zdaj pa je zadušena in je nehala rojevati sadove.

Zadnja vrsta prsti, ki jo Jezus omeni, je dobra zemlja. Ta označuje ljudi, ki besedo slišijo in sprejmejo v svoje srce ter dojamejo njen pravi pomen. In kako to nanje vpliva? »Rojevajo sad.« Zaradi svojih okoliščin, kot je starost ali zdravje, ne morejo vsi narediti enako; nekdo rodi stoteren, nekdo šestdeseteren, nekdo pa trideseteren sad. Tako je: blagoslovov, ki izvirajo iz služenja Bogu, so deležni tisti, ki »besedo slišijo s plemenitim in dobrim srcem, jo ohranijo in v zdržljivosti rojevajo sad«. (Luka 8:15)

 Učenci, ki so prišli k Jezusu, da bi jim pojasnil svoje nauke, so nad temi besedami gotovo zelo navdušeni! Sedaj teh ponazoritev ne razumejo le površinsko. Jezus želi, da učenci razumejo njegove ponazoritve, da bi lahko potem resnico posredovali še drugim. »Mar svetilko prinesejo zato, da bi jo postavili pod mernik ali pod posteljo?« vpraša Jezus. »Ali je ne prinesejo zato, da bi jo postavili na stojalo?« Zato svetuje: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.« (Marko 4:21–23)

BLAGOSLOVLJENI Z NADALJNJIM POUKOM

Ko Jezus učencem razloži ponazoritev o sejalcu, želijo izvedeti še več. »Razloži nam,« ga prosijo, »ponazoritev o ljuljki na polju.« (Matej 13:36)

S to prošnjo pokažejo, da razmišljajo drugače od drugih ljudi na obrežju. Očitno ti ljudje slišijo ponazoritve, vendar pa nimajo želje izvedeti njihovega pomena in tega, kako jih udejanjati. Zadovolji jih že samo pripovedovanje ponazoritev. Jezus razliko med množico na obrežju in svojimi vedoželjnimi učenci, ki so prišli k njemu, da bi se naučili še več, osvetli z besedami:

»Bodite pozorni na to, kaj poslušate. S kakršno mero odmerjate, s takšno se bo odmerjalo vam, da, še več se vam bo pridalo.« (Marko 4:24) Učenci so pozorni na to, kar slišijo od Jezusa. Odmerjajo oziroma namenjajo mu iskreno zanimanje in pozornost, v zameno pa so blagoslovljeni z nadaljnjim poukom, s še večjim razsvetljenjem. Tako Jezus učencem na njihovo prošnjo ponazoritev o pšenici in ljuljki pojasni z naslednjimi besedami:

»Sejalec dobrega semena je Sin človekov, polje je svet, dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa so sinovi hudobnega, in sovražnik, ki jo je posejal, je Hudič. Žetev je sklenitev stvarnosti in žanjci so angeli.« (Matej 13:37–39)

Zatem ko Jezus pove, kaj pomeni vsak del ponazoritve, opiše še izid. Pove, da bodo ob sklenitvi stvarnosti žanjci oziroma angeli ločili ljuljki podobne lažne kristjane od pravih »sinov kraljestva«. »Pravični« bodo zbrani in bodo navsezadnje živo svetili v »kraljestvu svojega Očeta«. Kaj pa se bo zgodilo s »sinovi hudobnega«? Njih bo doletelo uničenje, kar bo upravičen razlog za njihov »jok in škripanje z zobmi«. (Matej 13:41–43)

Jezus zatem svoje učence blagoslovi še s tremi ponazoritvami. Najprej reče: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na polju, ki ga je človek našel in skril. In od veselja je šel ter prodal vse, kar je imel, in kupil tisto polje.« (Matej 13:44)

 In doda: »Nebeško kraljestvo je podobno tudi potujočemu trgovcu, ki je iskal zelo lepe bisere. In ko je našel en dragocen biser, je šel in takoj prodal vse, kar je imel, ter ga kupil.« (Matej 13:45, 46)

Jezus z obema ponazoritvama poudari posameznikovo pripravljenost nekaj žrtvovati za to, kar je res dragoceno. Trgovec takoj proda vse, kar ima, da bi kupil dragoceni biser. Jezusovim učencem primerjave z dragocenim biserom ni težko razumeti. Tudi moški, ki najde zaklad, skrit na polju, proda vse, kar ima, da bi ta zaklad dobil. V obeh ponazoritvah gre za to, da je na voljo nekaj vrednega, nekaj, do česar se je treba dokopati in čuvati kot zaklad. To je mogoče primerjati z žrtvami, ki jih posameznik naredi, da bi potešil svoje duhovne potrebe. (Matej 5:3) Nekateri, ki slišijo te Jezusove ponazoritve, so že pokazali, da so se pripravljeni močno potruditi, da bi potešili svoje duhovne potrebe in postali njegovi pravi sledilci. (Matej 4:19, 20; 19:27)

Nazadnje Jezus nebeško Kraljestvo primerja z vlačilno mrežo, v katero se ujamejo raznovrstne ribe. (Matej 13:47) Pri ločevanju rib dobre ribe naberejo v posode, neprimerne pa pomečejo proč. Jezus pravi, da bo tako tudi ob sklenitvi stvarnosti – angeli bodo ločevali hudobne ljudi od pravičnih.

Sam Jezus je, ko je svoja prva učenca poklical, naj postaneta »ribiča ljudi«, začel neko vrsto duhovnega ribarjenja. (Marko 1:17) Vseeno pa pravi, da se njegova ponazoritev o vlačilni mreži nanaša na prihodnost, na »sklenitev stvarnosti«. (Matej 13:49) Zato lahko apostoli in drugi učenci, ki poslušajo Jezusa, spoznajo, da se bodo zelo zanimive stvari zgodile šele v prihodnosti.

Tisti, ki so slišali ponazoritve, ki jih je Jezus povedal iz čolna, so zdaj še bogatejši. In svojim učencem je pripravljen vse še na samem razložiti. (Marko 4:34) Jezus je »podoben človeku, gospodarju, ki iz svoje zakladnice prinaša novo in staro«. (Matej 13:52) S pripovedovanjem teh ponazoritev ne razkazuje svojih učiteljskih sposobnosti, ampak s svojimi učenci deli resnice, ki so podobne neprecenljivemu zakladu. Vsekakor je učitelj brez primere.

Spoznajte več

»Glejte, jaz bom z vami vse dni«

Jezusova ponazoritev o pšenici in ljuljki opisuje čas sejanja, rasti in žetve. Kako se je spremenilo naše razumevanje časa žetve?