Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 54. POGLAVJE

Jezus – »kruh življenja«

Jezus – »kruh življenja«

JANEZ 6:25–48

  • JEZUS JE »KRUH IZ NEBES«

Na vzhodni strani Galilejskega jezera je Jezus čudežno nahranil tisoče ljudi, potem pa se umaknil, ko so ga ti hoteli postaviti za kralja. Minulo noč je hodil po razburkanem jezeru in rešil Petra, ki je prav tako hodil po vodi, vendar se je zaradi pomanjkanja vere začel utapljati. Jezus je tudi pomiril veter in tako učence najbrž rešil pred brodolomom.

Sedaj pa je spet na zahodnem bregu Galilejskega jezera, na področju Kafarnauma. Tisti, ki jih je čudežno nahranil, ga najdejo in vprašajo: »Kdaj si prišel sem?« Jezus jih pokara, da ga iščejo zato, ker upajo, da jih bo spet nahranil. Spodbudi jih, naj ne delajo »za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje«. Zato ga vprašajo: »Kaj naj storimo, da bi delali Božja dela?« (Janez 6:25–28)

Ljudje imajo najbrž v mislih dela, ki so zapisana v Postavi, toda Jezus opozori na dela, ki imajo večjo vrednost: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je Bog poslal.« Vendar pa ljudje kljub vsemu, kar je Jezus naredil, ne kažejo takšne vere vanj. Da bi lahko verjeli vanj, od njega zahtevajo, naj naredi kakšno znamenje. Vprašajo ga: »Kaj boš storil?« Rečejo še: »Naši praočetje so v pustinji jedli mano, kakor je pisano: ‚Za jed jim je dal kruh iz nebes.‘« (Janez 6:29–31; Psalm 78:24)

Na zahtevo teh ljudi po znamenju Jezus usmeri njihovo pozornost na Tistega, ki v resnici čudežno priskrbi hrano: »Povem [vam]: kruha iz nebes vam ni dal Mojzes, ampak vam je pravi kruh iz nebes dal moj Oče. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Ker ne dojamejo bistva, ga zaprosijo: »Gospod, vedno nam dajaj ta kruh.« (Janez 6:32–34) Kateri »kruh« pa ima Jezus v mislih?

Takole pojasni: »Jaz sem kruh življenja. Kdor prihaja k meni, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, pa ne verujete. [. . .] Iz nebes nisem prišel zato, da bi delal svojo voljo, temveč voljo tistega, ki me je poslal. Volja tega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nikogar od tistih, ki mi jih je dal, temveč da jih poslednji dan obudim. Volja mojega Očeta je namreč to, da bi vsak, ki vidi Sina in veruje vanj, imel večno življenje.« (Janez 6:35–40)

Te besede med Judi povzročijo precejšnje razburjenje, zato začnejo godrnjati nad Jezusom. Le kako lahko Jezus trdi, da je »kruh, ki je prišel iz nebes«? (Janez 6:41) Zanje je samo sin človeških staršev iz galilejskega mesta Nazaret. Ljudje sprašujejo: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater poznamo?« (Janez 6:42)

»Nehajte godrnjati med seboj,« jim reče Jezus. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal. In jaz ga bom poslednji dan obudil. V Prerokih piše: ‚In vsi bodo poučeni od Jehova.‘ Vsak, ki posluša Očeta in se uči od njega, pride k meni. Pa ne, da je kdo že videl Očeta, razen tega, ki je od Boga. Ta je videl Očeta. Resnično, resnično vam povem: kdor veruje, ima večno življenje.« (Janez 6:43–47; Izaija 54:13)

Jezus je že nekoč prej v pogovoru z Nikodemom omenil večno življenje in to povezal z vero v Sina človekovega. Rekel je namreč: »Bog [. . .] je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj [v Sina], ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:15, 16) Sedaj  pa veliko večjemu številu poslušalcev govori o svoji vlogi pri tem, da lahko dobijo večno življenje, česar ni mogoče dobiti niti z mano niti s kruhom, ki je običajno na voljo v Galileji. Kako je torej mogoče dobiti večno življenje? Jezus ponovi svoje besede: »Jaz sem kruh življenja.« (Janez 6:48)

Razprava o kruhu iz nebes se še nadaljuje in doseže vrhunec med Jezusovim poučevanjem v sinagogi v Kafarnaumu.