Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 56. POGLAVJE

Kaj v resnici oskrunja človeka?

Kaj v resnici oskrunja človeka?

MATEJ 15:1–20 MARKO 7:1–23 JANEZ 7:1

  • JEZUS RAZGALI ČLOVEŠKA IZROČILA

Ko se približuje pasha leta 32 n. št., je Jezus zelo zaposlen s poučevanjem po Galileji. Nato se, kot to zahteva Božja postava, verjetno odpravi v Jeruzalem na pasho. Vendar je pri tem previden, saj ga Judje skušajo ubiti. (Janez 7:1) Po pashi pa se vrne v Galilejo.

Jezus je najbrž v Kafarnaumu, ko k njemu iz Jeruzalema pridejo pismouki in farizeji. Zakaj pa pridejo k njemu? Na njem hočejo najti nekaj, zaradi česar bi ga lahko obtožili prestopanja verskih pravil. Vprašajo ga: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo mož iz davnine? Pred jedjo, na primer, si ne umivajo rok.« (Matej 15:2) Bog svojemu ljudstvu ni nikoli naročil, naj se ravna po tem običaju umivanja »rok vse do komolcev«. (Marko 7:3) Vseeno pa farizeji neupoštevanje tega običaja štejejo za hud prestopek.

Jezus na njihovo obtožbo ne odgovori neposredno, temveč opozori na to, kako sami zavestno kršijo Božjo postavo. Vpraša jih: »Zakaj pa tudi vi zaradi svojega izročila prestopate Božjo zapoved?« In doda: »Bog je na primer rekel ‚Spoštuj svojega očeta in svojo mater‘ in ‚Kdor zmerja očeta ali mater, naj umre‘. Vi pa govorite: ‚Nikomur, ki svojemu očetu ali materi reče »To, s čimer bi ti jaz lahko koristil, je Bogu posvečen dar«, ni treba več spoštovati svojega očeta.‘« (Matej 15:3–6; 2. Mojzesova 20:12; 21:17)

Farizeji trdijo, da denar, imetje oziroma kaj drugega, kar je Bogu posvečen dar, pripada templju, zato se ne sme uporabljati v druge namene. V resnici pa ima posameznik posvečeni dar še vedno v lasti. Na primer: Sin morda reče, da je njegov denar ali imetje »korbán«, namreč dar posvečen Bogu oziroma templju. To naj bi pomenilo, da ima zdaj tempelj izključno pravico do tega daru. Vseeno sin z denarjem oziroma imetjem še vedno razpolaga, obenem pa trdi, da tega ne sme uporabiti za pomoč svojim ostarelim in pomoči potrebnim staršem. S tem se izmika odgovornosti, ki jo ima do njih. (Marko 7:11)

Jezus je upravičeno ogorčen nad takšnim sprevračanjem Božje postave in reče: »Tako ste zaradi svojega izročila razveljavili Božjo besedo. Hinavci! Izaija je čisto prav prerokoval o vas, ko je rekel: ‚To ljudstvo mi izkazuje čast s svojimi ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Zaman me častijo, saj so njihovi nauki le človeške zapovedi.‘« Farizeji na to Jezusovo ostro grajanje nimajo kaj odgovoriti. Zato Jezus k sebi pokliče množico in reče: »Poslušajte in dojemite pomen: človeka ne oskrunja to, kar pride v usta, temveč to, kar prihaja iz ust.« (Matej 15:6–11; Izaija 29:13)

Ko so pozneje učenci v neki hiši, Jezusa vprašajo: »Ali veš, da so se farizeji nad tvojimi besedami spotaknili?« Jezus jim odgovori: »Vsaka rastlina, ki je ni zasadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. Pustite jih. Oni so slepi vodniki. Če pa slepi vodi slepega, bosta oba padla v jamo.« (Matej 15:12–14)

Videti je, da je Jezus presenečen, ko ga Peter v imenu drugih učencev prosi, da jim razjasni, kaj oskrunja človeka. Jezus odvrne: »Ali ne veste, da gre vse, kar pride v usta, naprej v črevesje in se nato odvrže v greznico? Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to oskrunja človeka. Iz srca na primer prihajajo hudobna umovanja, umori, prešuštvovanje, nečistovanje, tatvine, kriva pričevanja, sramotenje. To oskrunja človeka. Jesti z neumitimi rokami pa ga ne oskrunja.« (Matej 15:17–20)

Jezus ne odvrača ljudi od običajne higiene niti ne trdi, da si človeku ni treba umiti rok, preden začne pripravljati hrano oziroma jesti obrok. Pač pa obsoja hinavščino verskih voditeljev, ki skušajo zaobiti Božje pravične zakone s tem, da se zatekajo k človeškim izročilom. Dejstvo je, da so hudobna dejanja, ki izvirajo iz srca, tisto, kar oskrunja človeka.