Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Jezus – pot, resnica, življenje

 35. POGLAVJE

Znameniti govor na gori

Znameniti govor na gori

Jezus je gotovo utrujen, saj je vso noč molil in nato še izbral 12 učencev za apostole. Zdaj je že dan, on pa ima še vedno moč in željo pomagati ljudem. To željo uresniči na nekem pobočju v Galileji, morda nedaleč stran od središča svojega delovanja v Kafarnaumu.

K njemu pridejo množice iz oddaljenih krajev. Nekateri so z juga, namreč iz Jeruzalema in drugih krajev Judeje, drugi pa so s severozahoda, iz obmorskih mest Tira in Sidona. Zakaj pridejo k Jezusu? »Da bi ga slišali in da bi bili ozdravljeni od svojih bolezni.« In to se tudi zgodi – Jezus jih vse ozdravi. Samo pomislite! Ozdravljeni so vsi bolni. Jezus pomaga tudi tistim, »ki so jih mučili nečisti duhovi«, namreč ljudem, ki so jih trpinčili hudobni Satanovi angeli. (Luka 6:17–19)

Jezus se nato na položnem delu pobočja ustavi in okoli njega se zbere množica. Tik ob njem so verjetno njegovi učenci, še posebej dvanajsteri apostoli. Vsi željno pričakujejo, kaj jim bo povedal učitelj, ki je zmožen opravljati takšna mogočna dela. Jezus ima nato govor, ki nedvomno koristi njegovim poslušalcem. Od takrat je ta govor koristil že številnim drugim ljudem. Globoka duhovna vsebina, ki je v njem predstavljena preprosto in jasno, lahko koristi tudi nam. Jezus črpa snov iz vsakdanjega življenja in omenja stvari, ki so ljudem znane. Tako ga vsi, ki v skladu z Božjo voljo iščejo boljše življenje, zlahka razumejo. Zaradi katerih glavnih značilnosti je ta Jezusov govor tako dragocen?

KDO JE ZARES SREČEN?

Vsakdo želi biti srečen. Jezus to ve, zato govor začne z opisom tistih, ki so resnično srečni. Predstavljajte si, kako to pritegne pozornost njegovih poslušalcev. Gotovo pa jih nekatere stvari begajo.

Jezus reče: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ker njihovo je nebeško kraljestvo. Srečni tisti, ki žalujejo, ker bodo potolaženi. [. . .] Srečni tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, ker bodo nasičeni. [. . .] Srečni tisti, ki so preganjani zaradi pravičnosti, ker njihovo je nebeško kraljestvo. Srečni vi, kadar vas zaradi mene sramotijo in preganjajo [. . .]. Veselite se in poskakujte od radosti.« (Matej 5:3–12)

Kaj Jezus misli z besedo »srečni«? Ne govori o vedrosti oziroma razigranosti, ki jo človek občuti, kadar se zabava. Prava sreča je globlja. Zajema pristno zadovoljstvo in občutek izpolnjenosti v življenju.

Jezus pravi, da so zares srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ki so žalostni zaradi svojega grešnega stanja in ki spoznajo Boga ter mu služijo. Tudi če so zaradi tega, ker delajo to, kar Bog želi, osovraženi in preganjani, so srečni, saj vedo, da mu s tem ugajajo in da jih bo nagradil z večnim življenjem.

Vendar pa mnogo ljudi meni, da je človek srečen le, če je uspešen in zna uživati. Jezus pravi drugače. Navede nekaj nasprotij, nad katerimi se mnogi njegovi poslušalci gotovo zamislijo. Reče namreč: »Gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo ste že v celoti prejeli. Gorje  vam, ki ste zdaj siti, ker boste lačni. Gorje vam, ki se zdaj smejete, ker boste žalovali in jokali. Gorje, kadar o vas vsi dobro govorijo, kajti podobno so ravnali tudi njihovi praočetje z lažnimi preroki.« (Luka 6:24–26)

Zakaj naj bi človeku to, da ima bogastvo, se smeje od sreče in uživa hvalo drugih, prineslo gorje? Zato ker se lahko zgodi, da nekdo, ki ima vse to in je na to navezan, zanemarja službo Bogu, zaradi česar je prikrajšan za pravo srečo. Jezus ne želi reči, da je človek srečen že zato, ker je reven ali lačen. Toda pogosto se ravno takšni socialno ogroženi ljudje odzovejo na Jezusove nauke in so zato blagoslovljeni s pravo srečo.

Jezus ima v mislih svoje učence, ko reče: »Vi ste sol zemlje.« (Matej 5:13) Seveda učenci niso dobesedna sol. Znano pa je, da je sol konzervans. Velika količina soli je shranjena blizu oltarja v Božjem templju, da z njo solijo daritve. Sol v prenesenem pomenu tudi predstavlja odsotnost pokvarjenosti in razkroja. (3. Mojzesova 2:13; Ezekiel 43:23, 24) Jezusovi učenci so »sol zemlje« v tem smislu, da na ljudi delujejo ohranjevalno in jim tako pomagajo zaščititi se pred duhovnim in moralnim razkrojem. Da, njihovo sporočilo lahko ohrani življenje vsem, ki se nanj odzovejo.

Jezus svojim učencem še reče: »Vi ste luč sveta.« Svetilke se ne postavlja pod mernik, ampak na stojalo, da lahko razsvetljuje prostor. Zato jih Jezus spodbuja: »Naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 5:14–16)

VISOKA MERILA ZA NJEGOVE SLEDILCE

Judovski verski voditelji na Jezusa gledajo kot na kršitelja Božje postave in so nedavno tega sklenili, da ga bodo ubili. Zato Jezus odkrito reče: »Ne mislite, da sem prišel Postavo ali Preroke razveljavit. Nisem prišel razveljavit, temveč izpolnit.« (Matej 5:17)

Da, Jezus nadvse spoštuje Božjo postavo, k čemur spodbuja tudi druge. Pravzaprav reče: »Kdor torej prelomi eno od teh najmanjših zapovedi in uči tako tudi druge, ta se bo imenoval  ‚najmanjši‘, kar se tiče nebeškega kraljestva.« S tem hoče povedati, da takšen posameznik sploh ne bo vstopil v Kraljestvo. Nadaljuje še: »Kdor pa jih izpolnjuje in o njih uči druge, ta se bo imenoval ‚velik‘, kar se tiče nebeškega kraljestva.« (Matej 5:19)

Jezus obsoja že samo stališče, ki vodi do tega, da posameznik prekrši Božjo postavo. Potem ko omeni, da v Postavi piše »Ne ubijaj«, doda: »Pred sodiščem [bo] odgovarjal vsak, ki se ne neha jeziti na svojega brata.« (Matej 5:21, 22) To, da se posameznik ne neha jeziti na sočloveka, je resna stvar – pripelje lahko celo do umora. Jezus zato pojasni, kaj vse bi moral človek narediti, da bi dosegel mir: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi, pusti svoj dar tam, pred oltarjem, in odidi. Najprej se s svojim bratom spravi, nato pa se vrni in daruj svoj dar.« (Matej 5:23, 24)

Postava prav tako prepoveduje prešuštvo. Jezus reče: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ne prešuštvuj.‘ Jaz pa vam pravim, da vsak, ki gleda žensko, tako da do nje začuti strast, je v svojem srcu že prešuštvoval z njo.« (Matej 5:27, 28) Jezus tukaj ne govori o nemoralni misli, ki človeka zgolj prešine; poudari resnost tega, da kdo nekoga kar naprej »gleda«. Takšno neprestano gledanje pogosto vzbuja strastne želje. Ko se pojavi priložnost, lahko to vodi do prešuštva. Kako lahko posameznik prepreči, da bi se to zgodilo? Morda je treba korenito ukrepati. Jezus reče: »Če te torej desno oko navaja na greh, ga iztakni in vrzi od sebe. [. . .] In če te na greh navaja desna roka, jo odsekaj in vrzi od sebe.« (Matej 5:29, 30)

Mnogi ljudje so pripravljeni žrtvovati hudo bolan ud, da bi si rešili življenje. Razumljivo je, da je še pomembnejše, kot to reče Jezus, vreči stran vse, celo nekaj tako dragocenega, kakor sta oko in roka, da bi se obvarovali nemoralnega razmišljanja in dejanj, do katerih lahko takšno razmišljanje pripelje. »Zate je namreč bolje, da izgubiš en del telesa,« pojasni Jezus, »kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v geheno« (goreče smetišče zunaj jeruzalemskega obzidja), kar pomeni trajno uničenje.

Jezus tudi svetuje, kako lahko posameznik ravna z ljudmi, ki mu storijo kaj hudega oziroma ga užalijo. »Ne upirajte se hudobnežu,« reče, »ampak če ti kdo dá klofuto po desnem licu, mu nastavi še drugo.« (Matej 5:39) To ne pomeni, da se posameznik ne sme braniti, če je napaden, ali da ne sme braniti svoje družine, če je napadena. Jezus govori o klofuti. Namen klofute ni drugega hudo poškodovati ali ubiti, ampak užaliti. Jezus želi reči, da se ni  prav maščevati tistemu, ki skuša s klofuto ali žaljivkami izzvati pretep ali prepir.

Ta nasvet je v soglasju z Božjim zakonom, da je treba ljubiti bližnjega. Zato Jezus svojim poslušalcem svetuje: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« Za takšno ravnanje navede tudi tehten razlog: »Da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje, da njegovo sonce vzhaja nad hudobnimi in dobrimi.« (Matej 5:44, 45)

Jezus ta del svojega govora povzame z besedami: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Matej 5:48) Jasno je, da s tem ne misli, da so ljudje lahko popolni v pravem pomenu besede. Toda s posnemanjem Boga lahko svojo ljubezen razširimo celo na naše sovražnike. Povedano drugače: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.« (Luka 6:36)

MOLITEV IN ZAUPANJE V BOGA

Jezus v nadaljevanju svojega govora poslušalce spodbudi: »Pazite pa, da ne boste svoje pravičnosti izkazovali pred ljudmi, da bi vas ti opazili.« Jezus takšno hinavsko razkazovanje pobožnosti pograja z besedami: »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor to delajo hinavci.« (Matej 6:1, 2) Miloščino je bolje dati nekje na samem.

Jezus nato reče: »Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi stoje molijo po sinagogah in na voglih širokih ulic, da bi jih ljudje videli.« V nadaljevanju pove, kako je prav ravnati: »Kadar moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem.« (Matej 6:5, 6) Jezus ni proti vsakršnim javnim molitvam, saj jih je tudi sam kar nekaj izrekel. Obsoja tiste molitve, ki so izrečene z namenom, da bi se z njimi naredilo vtis na poslušalce in pridobilo njihovo občudovanje.

Množici svetuje: »Pri molitvi pa ne ponavljajte vedno znova istih stvari, kakor to počnejo pripadniki drugih narodov.« (Matej 6:7) S tem noče reči, da je narobe glede iste stvari večkrat moliti. Tisto, česar ne odobrava, so na pamet naučene molitve, pri katerih ljudje »vedno znova« ponavljajo iste fraze. Potem pove vzorčno molitev, ki vsebuje sedem prošenj. Prve tri prošnje se tičejo neposredno Boga, namreč da se posveti njegovo ime, da pride njegovo Kraljestvo in da se zgodi njegova volja, ter izražajo priznanje, da ima Bog pravico do vladanja, in podporo njegovim namenom. Šele potem naj bi molili za osebne stvari, kot sta naša vsakdanja hrana in odpuščanje naših grehov, pa tudi za to, da ne bi bili preizkušeni  preko svojih zmožnosti in da bi bili rešeni pred Hudobnim.

Kako pomembno naj bi nam bilo naše imetje? Jezus množico spodbuja: »Nehajte si kopičiti zaklade na zemlji, kjer molj in rja razjedata in kjer tatovi vlamljajo in kradejo.« To je res razumno! Gmotni zakladi so minljivi. Poleg tega pri Bogu nismo nič bolje zapisani, če jih imamo. V skladu s tem Jezus nato reče: »Kopičite [si] zaklade v nebesih.« To lahko delamo tako, da služenje Bogu dajemo na prvo mesto v svojem življenju. Nihče nam ne more odvzeti našega dobrega odnosa z Bogom ali s tem povezane nagrade, večnega življenja. Zelo resnične so Jezusove besede: »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Matej 6:19–21)

Jezus želi to poudariti, zato pove ponazoritev: »Svetilka telesu je oko. Če je torej tvoje oko preprosto, bo vse tvoje telo svetlo, če pa je tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo temno.« (Matej 6:22, 23) Kadar naše oko deluje pravilno, je telesu kakor svetilka. Toda da bi naše oko tako delovalo, mora biti preprosto oziroma osredotočeno samo na eno stvar, drugače se v nas lahko razvije napačen pogled na življenje. Če bi se osredotočali na gmotno imetje namesto na služenje Bogu, bi nas morda vleklo k temu, kar je temno oziroma slabo; in to bi pomenilo, da je vse naše »telo temno«.

Jezus nato pove prepričljiv zgled: »Nihče ne more sužnjevati dvema gospodarjema: ker ali bo enega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo enega držal in bo drugega zaničeval. Ne morete sužnjevati Bogu in Bogastvu.« (Matej 6:24)

Nekateri, ki slišijo te Jezusove besede, morda postanejo zaskrbljeni glede tega, kako bi morali gledati na svoje gmotne potrebe. Zato  jim Jezus zagotovi, da jim ni treba biti zaskrbljeni, če dajo služenje Bogu na prvo mesto. »Pozorno opazujte ptice na nebu. Ne sejejo, ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, pa vendar jih vaš nebeški Oče hrani.« (Matej 6:26)

Kaj pa lilije, ki rastejo na pobočjih te gore? Jezus omeni, »da niti Salomon v vsem svojem sijaju ni bil oblečen kakor ena od njih«. Kaj to odkriva? »Če torej Bog tako oblači poljske rastline, ki danes so, jutri pa jih vržejo v peč, mar ne bo veliko raje oblačil vas?« (Matej 6:29, 30) Jezus da moder nasvet: »Ne bodite nikoli zaskrbljeni in ne sprašujte ‚Kaj bomo jedli?‘, ‚Kaj bomo pili?‘ ali ‚Kaj bomo oblekli?‘. [. . .] Vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Zato iščite najprej kraljestvo in Božjo pravičnost, in vse te druge stvari vam bodo dodane.« (Matej 6:31–33)

KAKO DOSEČI ŽIVLJENJE

Apostoli in drugi iskreni ljudje želijo živeti tako, kakor ugaja Bogu, toda to v njihovih okoliščinah ni lahko. Mnogi farizeji so na primer kritični in strogo sodijo druge. Zato Jezus svoje poslušalce posvari: »Nehajte soditi, da ne boste sojeni. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno se bo sodilo vam.« (Matej 7:1, 2)

Jezus ponazori, da je nevarno slediti farizejem, ki so preveč kritični: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?« Kako bi morali potem Jezusovi poslušalci gledati na druge? Ne s kritičnim očesom, saj bi bil to resen prestopek. Jezus vpraša: »Kako moreš svojemu bratu reči ‚Brat, dovoli, da ti odstranim iver iz očesa‘, ko pa sam ne vidiš bruna, ki je v tvojem očesu? Hinavec! Odstrani najprej bruno iz svojega očesa, in potem boš jasno videl, kako odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Luka 6:39–42)

To ne pomeni, da učenci ne smejo ničesar presojati. »Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje,« jim prigovarja Jezus. (Matej 7:6) Resnice iz Božje Besede so dragocene kakor figurativni biseri. Če učenci naletijo na ljudi, ki se vedejo kakor živali in ne kažejo cenjenja za te dragocene resnice, bi jih morali pustiti in iskati tiste, ki so sprejemljivi.

Jezus se sedaj vrne k molitvi in poudari, da je treba v njej vztrajati. »Prosite, in vam bo dano.« Jezus to, da je Bog pripravljen odgovoriti na molitve, poudari z vprašanjem: »Kdo med vami bi dal svojemu sinu kamen, če bi vas prosil za kruh? [. . .] Če torej vi, ki ste sicer hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobre reči tem, ki ga prosijo!« (Matej 7:7–11)

Jezus nato pove nekaj, kar je postalo znano kot zlato pravilo: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« Ali ne bi bilo prav, da bi si ta spodbudni poziv vsi vzeli k srcu in ga udejanjali pri ravnanju z drugimi ljudmi? Toda to je lahko izziv, kot to odkrije Jezusovo naslednje navodilo: »Vstopite skozi  tesna vrata, kajti pot, ki vodi v pokončanje, je široka in prostorna in veliko jih hodi po njej. Toda tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Matej 7:12–14)

Nekateri bodo učence skušali odvrniti od poti življenja, zato Jezus svari: »Pazite se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.« (Matej 7:15) Jezus opozori na to, da se dobra in slaba drevesa lahko prepoznajo po njihovih sadovih. Podobno velja za ljudi. Lažne preroke lahko prepoznamo po njihovih naukih in dejanjih. Jezus pojasni, da posameznik tega, da je njegov učenec, ne pokaže samo s tem, kar govori, ampak tudi s tem, kar dela. Kaj pa, če nekateri ljudje, ki sicer trdijo, da je Jezus njihov Gospod, ne izpolnjujejo Božje volje? Jezus reče: »Odkrito [jim bom] povedal: Nikoli vas nisem poznal! Poberite se od mene, vi, ki ravnate nezakonito!« (Matej 7:23)

Jezus v sklepu svojega govora reče: »Vsak, ki sliši te moje besede in jih izpolnjuje, [je] podoben preudarnemu možu, ki si je hišo zgradil na skali. Ulil se je dež, prišla je povodenj, zapihali so vetrovi in udarili ob to hišo, toda ni se zrušila, ker je imela temelje na skali.« (Matej 7:24, 25) Zakaj se hiša ni podrla? Zato ker je ta človek »kopal [. . .] globoko in položil temelj na skalo«. (Luka 6:48) Torej ni dovolj le slišati Jezusovih besed. Vsak od nas si mora prizadevati, da »jih izpolnjuje«.

Kaj pa je s tistim, ki te »besede posluša«, toda »jih ne izpolnjuje«? »Podoben [je] nespametnemu možu, ki si je hišo zgradil na pesku.« (Matej 7:26) Dež, povodenj in vetrovi bodo povzročili, da se bo takšna hiša zrušila.

Množice so osuple nad Jezusovim načinom poučevanja v tem govoru. Jezus jih uči kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi verski voditelji. Verjetno mnogi od tistih, ki so ga poslušali, postanejo njegovi učenci.

Spoznajte več

STRAŽNI STOLP

Jezus je pokazal pot do smiselnega življenja

Primeri iz resničnega življenja pokažejo, kako lahko upoštevanje Jezusovih besed iz govora na gori prispeva k smiselnemu življenju.