Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Ostanite v Božji ljubezni

 DODATEK

Pozdravljanje zastave, volitve in civilna služba

Pozdravljanje zastave, volitve in civilna služba

Pozdravljanje zastave. Jehovove priče verjamemo, da je priklon zastavi ali pozdravljanje tega simbola, pogosto ob spremljavi himne, dejanje čaščenja, pri katerem se rešitev ne pripiše Bogu, temveč državi oziroma njenim voditeljem. (Izaija 43:11; 1. Korinčanom 10:14; 1. Janezovo 5:21) Eden takih voditeljev je bil Nebukadnezar, kralj v starem Babilonu. Ta mogočni monarh je zato, da bi na ljudi naredil vtis s svojo veličastnostjo in versko vnemo, dal postaviti veliko podobo ter svojim podložnikom ukazal, da se ji ob spremljavi himni podobne glasbe priklonijo. Toda trije Hebrejci – Šadrah, Mešah in Abednego – tega niso hoteli storiti, pa čeprav bi jih to stalo življenje. (Daniel, 3. poglavje)

»Pri nacionalizmu je zastava glavni verski simbol in osrednji predmet čaščenja,« je za naš čas napisal zgodovinar Carlton Hayes. »Moški si snamejo klobuke, ko gre mimo zastava; in v počastitev zastavi pesniki zlagajo ode ter otroci pojejo himne.« Dodal je še, da ima nacionalizem tudi svoje »svete dneve«, kot je 4. julij v Združenih državah, »svetnike in heroje« ter »templje« oziroma svetišča. Brazilski predsednik višjega vojaškega sodišča je na javni slovesnosti priznal:  »Zastavo spoštujemo in častimo [. . .]. Kot častimo domovino, tako častimo tudi zastavo.« Da, nekoč je bilo v The Encyclopedii Americani zapisano, da je »zastava sveta tako kot križ«.

V tej enciklopediji je pred časom pisalo, da so državne himne »izrazi domoljubnih čustev in pogosto vsebujejo prošnjo za božansko vodstvo ter zaščito ljudstva oziroma njegovih voditeljev«. Jehovovi služabniki torej niso nerazumni, če na domoljubne slovesnosti, pri katerih se pozdravlja zastava in poje himna, gledajo kot na verski obred. Pravzaprav v knjigi The American Character v razpravi o tem, zakaj otroci Jehovovih prič v ameriških šolah ne počastijo zastave ali prisežejo zvestobe državi, piše: »Vrhovno sodišče je navsezadnje v kar nekaj primerih potrdilo, da so ti vsakodnevni obredi verski.«

Jehovovi častilci ne sodelujejo v slovesnostih, ki so po njihovem mnenju nesvetopisemske, vendar vsekakor spoštujejo pravico drugih, da to počnejo. Spoštujejo tudi zastave, in sicer kot državne simbole, ter se podrejajo zakonito postavljenim vladam kot »višjim oblastem«, ki služijo kot »Božja služabnica«. (Rimljanom 13:1–4) Zato Jehovove priče upoštevajo spodbudo, naj molijo »glede kraljev in vseh tistih na visokih položajih«. Naš namen je potemtakem, da bi »lahko mirno in tiho živeli v vsej bogovdanosti in resnosti«. (1. Timoteju 2:2)

Volitve. Pravi kristjani spoštujejo pravico drugih, da volijo. Volitvam ne nasprotujejo in izvoljeni oblasti se podrejajo. Toda odločno ostajajo nevtralni v političnih zadevah narodov. (Matej 22:21; 1. Petrovo 3:16) Kaj bi moral storiti kristjan, ki živi v deželi, v kateri je glasovanje na volitvah obvezno oziroma so ljudje sovražno naravnani do tistih, ki ne gredo na volišča? Pomisli lahko na to, da so Šadrah, Mešah in Abednego odšli v ravnino Dura. Zato se lahko v podobnih okoliščinah odloči, da bo odšel na volišče, če mu vest  dopušča. Vendar bo pazil, da ne bo kršil načela nevtralnosti. Pri tem bi moral upoštevati šest načel:

  1. Jezusovi sledilci niso »del sveta«. (Janez 15:19)

  2. Kristjani zastopajo Kristusa in njegovo Kraljestvo. (Janez 18:36; 2. Korinčanom 5:20)

  3. Krščanska občina je enotna v veri, njeni člani pa so povezani z ljubeznijo, kakršno je imel Kristus. (1. Korinčanom 1:10; Kološanom 3:14)

  4. Kdor na volitvah glasuje za koga, je soodgovoren za njegova dejanja. (Bodite pozorni na načela, ki se lahko vidijo iz 1. Samuelove 8:5, 10–18 in 1. Timoteju 5:22.)

  5. Za Jehova je bilo to, da so Izraelci želeli človeškega kralja, znamenje, da so zavrnili Njega. (1. Samuelova 8:7)

  6. Kristjani ne smejo imeti zadržkov do tega, da bi ljudem katerega koli političnega prepričanja govorili o vladi Božjega kraljestva. (Matej 24:14; 28:19, 20; Hebrejcem 10:35)

Civilna služba. Oblast v nekaterih deželah zahteva, da tisti, ki zavračajo vojaško službo, sodelujejo v eni od oblik civilne službe, ki traja določen čas. Če smo pred tako odločitvijo, molimo in se po potrebi pogovorimo s kakim zrelim sokristjanom, nato pa po svoji vesti sprejmimo odločitev, ki temelji na tem, kar smo izvedeli. (Pregovori 2:1–5; Filipljanom 4:5)

V Božji Besedi za kristjane piše, »naj se vladam in oblastem [. . .] pokoravajo, naj bodo pripravljeni za vsako dobro delo, [. . .] naj bodo razumni«. (Titu 3:1, 2) S tem v mislih se lahko vprašamo: Ali bom naredil kompromis glede svoje krščanske nevtralnosti, če bom sprejel predlagano civilno delo, oziroma ali se bom s tem vpletel v krivo religijo? (Miha 4:3, 5; 2. Korinčanom 6:16, 17) Ali bi mi opravljanje tega dela povzročalo težave pri izpolnjevanju krščanskih odgovornosti oziroma jih sploh ne bi mogel izpolnjevati? (Matej 28:19, 20; Efežanom 6:4; Hebrejcem 10:24, 25) Kaj  pa, če bi mi delovnik v civilni službi omogočal, da bi uspel več časa posvetiti duhovnim dejavnostim in bi morda lahko polnočasno služil Jehovu? (Hebrejcem 6:11, 12)

Če kristjan po svoji vesti sklene, da je zanj boljše izbrati civilno službo kot iti v zapor, bi sokristjani morali spoštovati njegovo odločitev. (Rimljanom 14:10) Če pa meni, da takšna služba zanj ni primerna, bi drugi prav tako morali spoštovati njegovo stališče. (1. Korinčanom 10:29; 2. Korinčanom 1:24)

 

Spoznajte več

Zvestovdano podpiramo samo Božjo vlado

Nepričakovani vir je pogoltnil »reko« preganjanja, ki je prišla nad Jehovove priče zaradi njihovega nevtralnega stališča.