Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Moja knjiga biblijskih zgodb

 10. ZGODBA

Velika povodenj

Velika povodenj

LJUDJE, ki niso bili v barki, so živeli kot do tedaj. Še vedno niso verjeli, da bo zemlja res poplavljena. Verjetno so se smejali še bolj kot prej. Toda kmalu jih je smeh minil.

Nenadoma se je ulil dež. Z neba je lilo, kot kadar zlivaš vodo iz vedra. Noe je imel prav. Toda zdaj je bilo prepozno, da bi kdorkoli še lahko prišel v barko. Jehova je vrata tesno zaprl.

Kmalu so bile poplavljene vse nižine in doline. Voda se je zlivala od vsepovsod kot velike reke. Spodjedala je drevesa in valila velike skale, tako da je kar grmelo. Ljudje so bili prestrašeni. Umikali so se zmeraj više. Ko bi vedel, kako so si želeli, da bi bili poslušali Noeta in vstopili v barko, ko so bila vrata še odprta! Toda zdaj je bilo prepozno.

Vode je bilo zmeraj več, kajti deževalo je štirideset dni in noči. Zalivala je pobočja in kmalu pokrila celo najvišje vrhove. Kakor je rekel Jehova, so vse živali in vsi ljudje, ki niso bili v barki, pomrli. Tisti, ki so bili v barki, so bili pa na varnem.

Noe in njegovi sinovi so barko dobro zgradili. Voda jo je dvignila in plavala je na površini. Potem pa je nekega dne dež ponehal in posijalo je sonce. Kakšen prizor je to bil! Kamorkoli so pogledali, povsod sama voda. Edina stvar, ki jo je bilo videti, je bila barka na vrhu valov.

Velikanov ni bilo več. Nič več niso mogli škodovati ljudem. Vsi so pomrli s svojimi materami in ostalimi hudobnimi ljudmi vred. Kaj pa je bilo z njihovimi očeti?

Očetje teh velikanov pravzaprav niso bili ljudje, kot smo mi. Bili so angeli, ki so prišli na zemljo in tu živeli kot ljudje. Ko je prišla povodenj, niso potonili kot ostali ljudje. Zapustili so svoja človeška telesa in se kot angeli vrnili v nebesa. Vendar pa niso več smeli med ostale Božje angele. Postali so satanovi angeli in Biblija jim pravi demoni.

Bog je zatem poslal vetrove in voda je začela upadati. Po petih mesecih je barka nasedla na vrhu gore. Preden so ljudje lahko iz barke videli druge vrhove, pa je minilo še nekaj časa. Voda je še naprej upadala.

Noe je potem iz barke spustil črno ptico, vrana. Ta je nekaj časa letal sem ter tja in se potem vrnil, ker še ni mogel najti kopna. Potem je poletel še nekajkrat in se vsakokrat vrnil in sedel na barko.

Ker je Noeta zanimalo, če so vode že odtekle, je izpustil iz barke še goloba. Tudi golob se je vrnil, ker ni mogel najti mesta, kamor bi se spustil. Ko ga je Noe drugič izpustil, pa je prinesel v kljunu zeleno oljčno vejico. Noe je zdaj vedel, da je voda že dovolj upadla. Nato ga je spustil še tretjič in končno je našel suh prostor, kjer je lahko ostal.

Zatem je Bog rekel Noetu: »Pojdite iz barke in vzemite živali s seboj.« V barki so bili že več kot eno leto. Zato si lahko predstavljamo, kako so bili srečni, ko so spet stali na trdnih tleh, in to živi!

Spoznajte več

Noe – hodil je z Bogom

Čeprav je Noe živel v nasilnem predpotopnem svetu, je pokazal, da ima neomajno vero. Poglejte, kako njegova dela koristijo tudi nam danes.

Kaj se lahko naučimo iz ravnanja Noeta?

Prenesite ali natisnite ta učni list in preberite, kako ste lahko tako kot Noe ubogljivi.

Noe – »hodil je s pravim Bogom«

S katerimi izzivi sta se Noe in njegova žena spoprijemala pri vzgoji otrok? Kako so pokazali vero pri gradnji barke?