Zadnja leta se znanstveniki in inženirji dobesedno pustijo poučevati rastlinam in živalim. (Job 12:7, 8) Preučujejo in posnemajo namreč konstrukcijo raznih rastlin in živali (to je poznano kot biomimetika), da bi ustvarili nove izdelke in izboljšali učinkovitost že obstoječih. Med pregledovanjem zgledov, navedenih v nadaljevanju, se vprašajte: »Komu v resnici pripada zasluga za te iznajdbe?«

 Preučevanje kitovih plavuti

Kaj se lahko letalski konstruktorji naučijo od kita grbavca? Zdi se, da veliko. Odrasel kit grbavec tehta približno 30 ton – toliko kot polno natovorjen tovornjak – in ima dokaj togo telo z velikima, krilu podobnima plavutma. Toda ta dvanajstmetrska žival je pod vodo izredno gibčna.

Raziskovalcem je zanimanje vzbudilo še posebej to, kako se je to bitje s togim telesom zmožno obračati v neverjetno majhnih krogih. Ugotovili so, da se odgovor skriva v obliki kitovih plavuti. Sprednji rob plavuti namreč ni gladek kakor pri letalskem krilu, ampak nazobčan, z nizom štrlečih izboklin.

Ko kit brzi skozi vodo, izbokline povečajo vzgon in zmanjšajo upor. Kako? V reviji Natural History je pojasnjeno, da voda zaradi teh izboklin z vedno večjo hitrostjo in enakomernim, rotirajočim tokom drsi čez plavuti, in to tudi takrat, ko se kit strmo dviga proti gladini.10

Kdo je lastnik patentov v naravi?

Kako bi bilo to odkritje mogoče praktično uporabiti? Letalska krila, ki bi bila narejena po tem vzorcu, bi očitno potrebovala manj krilc ali drugih mehanskih naprav za spreminjanje smeri zračnega toka. Takšna krila bi bila varnejša in enostavnejša za vzdrževanje. John Long, strokovnjak za biomehaniko, meni, da se lahko kaj kmalu »zgodi, da bo prav vsako reaktivno letalo imelo takšne izbokline, kakršne imajo plavuti kita grbavca«.11

Posnemanje galebjih kril

Letalska krila seveda že posnemajo obliko ptičjih kril. Vendar pa so inženirji v zadnjem času glede tega naredili še korak naprej. »Raziskovalci na Floridski univerzi,« piše v reviji New Scientist, »so naredili prototip daljinsko vodenega letala, ki je tako kakor galeb sposoben lebdeti ter se naglo spuščati in dvigovati.«12

Galebi svoje izredne akrobacije v zraku izvajajo tako, da krila upogibajo v komolčnem in ramenskem sklepu. In po zgledu upogljive konstrukcije ptičjega  krila »ima ta 61-centimetrski prototip letala brez pilota vgrajen motorček, ki krmili celo vrsto kovinskih palic, ki premikajo krila«, še piše v reviji. Zaradi teh domiselno skonstruiranih kril lahko to malo letalo lebdi in se strmo spušča med visokimi zgradbami. V vojski se nekateri močno zanimajo za razvoj takšnega zelo okretnega letala, s katerim bi v velikih mestih iskali kemično ali biološko orožje.

Kopiranje galebove noge

Galeb ne zmrzne niti tedaj, ko stoji na ledu. Kako pa ohranja svojo telesno temperaturo? Skrivnost je deloma v osupljivi konstrukcijski značilnosti nekaterih živali, ki živijo na mrzlih področjih. Imenuje se protitočno izmenjavanje toplote.

Toplota se prenese, ostane v telesu. Mraz ostane v stopalih.

Kaj pa je protitočno izmenjavanje toplote? Da bi to razumeli, si v mislih naslikajte vodovodni cevi, ki sta tesno druga ob drugi. Po eni teče vroča voda, po drugi pa mrzla. Če po ceveh tečeta vroča in mrzla voda v isto smer, se z vroče vode na mrzlo prenese približno polovica toplote. Če pa bi vroča in hladna voda tekli vsaka v svojo smer, bi se z vroče vode na mrzlo prenesla skoraj vsa toplota.

Ko galeb stoji na ledu, se mu kri, ki se iz mrzlih stopal vrača v trup, zaradi izmenjavanja toplote v nogah segreje. Izmenjalniki toplote ohranjajo toploto v galebovem telesu in preprečijo njeno izgubo iz stopal. Arthur P. Fraas, inženir mehanike in aeronavtike, je za to konstrukcijsko značilnost rekel, da je »ena od najučinkovitejših samoobnovitvenih izmenjalnikov toplote na svetu.«13 Ta značilnost je tako bistroumna, da jo človeški inženirji posnemajo.

 Komu pripada zasluga?

Konstrukcija avtomobila posnema izjemno hidrodinamično in trdno obliko ribe skrinjarice.

Trenutno Državna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA) razvija robota z več nogami, ki hodi kakor škorpijon, inženirji na Finskem pa so že razvili traktor s šestimi nogami, ki se lahko povzpne čez ovire, podobno kot bi to storila velikanska žuželka. Drugi raziskovalci so razvili tkanino z loputicami, ki posnemajo odpiranje in zapiranje lusk borovega storža. Takšna tkanina se prilagaja telesni temperaturi človeka, ki jo nosi. V neki tovarni avtomobilov razvijajo vozilo, podobno ribi skrinjarici, katere oblika je presenetljivo hidrodinamična. Drugi strokovnjaki pa v želji, da bi naredili lažji, vendar močnejši neprebojni jopič, raziskujejo sposobnost morskega ušesa, da blaži udarce.

Delfinov sonar je boljši od človekove imitacije.

Človek je iz narave dobil toliko dobrih zamisli, da so raziskovalci sestavili bazo podatkov, v katero je vpisanih že na tisoče izvirnih konstrukcijskih vzorcev iz narave. Znanstveniki lahko v tej bazi najdejo »naravne rešitve za svoje konstrukcijske težave«, piše v The Economistu. Naravni sistemi, ki jih imajo v tej bazi podatkov, se imenujejo biološki patenti. Običajno je lastnik patenta kakšna fizična oseba ali podjetje, ki zakonsko registrira novo zamisel ali napravo. V The Economistu je glede te baze bioloških patentov pisalo: »Raziskovalci s tem, da biomimetične trike imenujejo ‚biološki patenti‘, zgolj poudarjajo, da je lastnik patentov v resnici narava.«14

Znanstveniki raziskujejo sposobnost morskega ušesa, da blaži udarce.

In kako je narava prišla do vseh teh genialnih zamisli? Mnogi raziskovalci to bistroumno načrtnost, ki je vidna v naravi, pripisujejo milijonom let evolucijskega poskušanja na slepo. Drugi raziskovalci pa so prišli do drugačnega sklepa. Mikrobiolog Michael J. Behe je v The New York Timesu, 7. februar 2005, napisal: »Očitna načrtnost [v naravi] ponuja neovrgljiv in enostaven dokaz: če je videti kakor raca, če hodi kakor raca in gaga kakor raca, potem  lahko upravičeno sklenemo, da je to raca, razen če imamo trdne dokaze o nasprotnem.« In do kakšnega sklepa je prišel? »Načrtnosti ne bi smeli prezreti zgolj zato, ker je tako očitna.«15

Gekon se lahko oprijema tudi najbolj gladkih površin, saj izkorišča molekulske sile.

Inženir, ki skonstruira varnejše in učinkovitejše letalsko krilo, si za svojo iznajdbo nedvomno zasluži priznanje. Podobno si priznanje zasluži človek, ki izumi udobnejšo tkanino ali učinkovitejše motorno vozilo. Pravzaprav bi lahko proizvajalca, ki bi od nekoga kopiral izum, ne da bi zanj pripisal zaslugo avtorju, obravnavali kot storilca kaznivega dejanja.

Premislite zdaj o naslednjem. Visoko izobraženi raziskovalci pri reševanju zapletenih konstrukcijskih težav le približno posnemajo naravne sisteme. Kljub temu pa nekateri genialnost izvirne zamisli pripisujejo neinteligentni evoluciji. Ali se vam to zdi razumno? Če je za kopijo potreben inteligenten načrtovalec, kaj lahko potem rečemo za original? Komu v resnici pripada več zaslug: glavnemu inženirju ali vajencu, ki samo posnema njegove izume?

Logičen sklep

Mnogi se potem, ko pretehtajo dokaze o načrtnosti, ki je vidna v naravi, strinjajo s svetopisemskim piscem Pavlom, ki je rekel: »[Božje] nevidne lastnosti, tudi njegova večna moč in božanskost, so namreč jasno razvidne od ustvaritve sveta naprej, saj jih je mogoče spoznati po stvareh, ki jih je naredil.« (Rimljanom 1:19, 20)