Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Jehovove priče

slovenščina

17. MAREC 2014
TURČIJA

Turčija se noče prilagoditi evropskim standardom glede ugovora vesti

Turčija se noče prilagoditi evropskim standardom glede ugovora vesti

»Turek se že rodi vojak.« Ta rek učijo šolarje, ga razglašajo v političnih govorih in vcepljajo moškim, poklicanim na služenje vojaškega roka. Vojaška služba je obvezna za vse moške državljane Turčije in vpoklic je razlog za praznovanje. Zato ne preseneča, da turška vlada še vedno noče priznati temeljne pravice do ugovora vesti vojaški obveznosti.

Turčija je ena od redkih držav v Svetu Evrope, ki ne priznava pravice do ugovora vesti.

Toda ker je Turčija članica Sveta Evrope in ker je v svojo državno zakonodajo sprejela Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, je zavezana k upoštevanju evropskih standardov. Od razsodbe velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Bayatyan proti Armeniji ima Turčija uradno odgovornost do Sveta Evrope, da spoštuje pravico do ugovora vesti. Ker tega noče storiti, ugovorniki vesti v Turčiji trpijo posledice.

V preteklih 10 letih je 55 moških, ki so Jehovove priče, zaprosilo turško vlado, naj jim prizna pravico do ugovora vesti, vendar jim ni ugodila. Posledično so se morali soočiti s številnimi sodnimi obravnavami, visokimi globami in v nekaterih primerih z nekajletnimi zapornimi kaznimi. Trenutno je v Turčiji 15 mladih Prič, ki so stalna tarča sodnih pregonov, ker nočejo služiti vojaškega roka.

Upošteva, kar mu narekuje vest

»Mislim, da nobena mogočna država ne bi smela imeti te avtoritete, da me prisili ravnati v nasprotju z mojo vestjo, oblikovano po Svetem pismu, in v nasprotju z Božjimi navdihnjenimi besedami iz Izaija 2:4, ki jih po mojem mnenju moram ubogati.« Ta zelo znana biblijska vrstica, ki je vklesana v kamnit zid pred sedežem Združenih narodov v New Yorku, pravi, da bodo ljudje, ki so proti vojni, »meče [...] prekovali v lemeže« in »se ne bodo več učili vojskovati«. S temi besedami je Feti Demirtaş, turški državljan, ki je bil v času sodne obravnave star 25 let, pojasnil, zakaj se je raje odrekel svobodi in šel v zapor, kot pa da bi služil vojaški rok. Kot Jehovova priča je Feti trdno prepričan, da mora upoštevati to, kar mu narekuje njegova biblijsko šolana vest. Zaradi tega je bil desetkrat kazensko preganjan in je v zaporu preživel več kot leto in pol.

Ko so ga prvič aretirali, so mu ukazali, naj si obleče vojaško uniformo. Toda tega ni hotel storiti – odločen je bil upoštevati svojo vest. Nato ga je poveljnik vojašnice dal privesti pred 400 vojakov in od njega zahteval isto. Feti ni hotel izpolniti ukaza. Med prvim prestajanjem zaporne kazni so ga pazniki verbalno zlorabljali, brcali v glavo, ramena in noge ter klofutali po obrazu.

Ko je bil aprila 2006 petič aretiran in zaprt, so ga pazniki prisilili, da se sleče do spodnjega perila, zato da bi morda le oblekel uniformo. Ker je ni hotel obleči, so ga kaznovali tako, da so ga za štiri dni zaprli v druge prostore. Da bi zlomili njegovo odločenost, so ga ponoči priklenili na železen okvir njegove postelje, podnevi pa na zaporniške rešetke. Feti je dejal: »Podnevi me je bilo strah in ponoči nisem mogel spati, saj sem bil v resničnem in nenehnem strahu pred tem, kakšno trpinčenje me še čaka. Čeprav sem bil zaradi takšnega ravnanja čustveno izčrpan, sem se bil še naprej odločen ravnati po svoji vesti.«

Zasedanje Evropskega sodišča za človekove pravice o vprašanju ugovora vesti

Leta 2007 je Feti Demirtaş predložil svoj primer Evropskemu sodišču za človekove pravice, ker mu je po njegovem mnenju turška vlada kršila pravice, ko ga je zaradi ugovora vesti obsodila na zaporno kazen. Evropsko sodišče je 17. januarja 2012 razsodilo v njegovo korist in s tem priznalo, da je bil izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, zaradi česar je trpel in prenašal hude bolečine. Sodišče je tudi potrdilo, da je pravica do ugovora vesti, ki temelji na trdnem verskem prepričanju, zaščitena z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. *

Glede na to, da se je Evropsko sodišče tako jasno izrazilo o ugovoru vesti, je Feti pričakoval, da ga bo turška vlada nehala kazensko preganjati. Pravzaprav mu je, kot je odločilo Evropsko sodišče, plačala 20.000 evrov kot odškodnino in povrnitev stroškov. Vendar ga je samo štiri mesece po tej razsodbi turško vojaško sodišče zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka spet obsodilo, tokrat na zaporno kazen dveh mesecev in pol. Feti je vložil pritožbo na vojaško sodišče in čaka na obravnavo.

Tudi odbor ZN za človekove pravice podpre pravico do ugovora vesti

Turčija prav tako ni upoštevala nedavnih direktiv odbora ZN za človekove pravice. Leta 2008 sta dve Priči, Cenk Atasoy in Arda Sarkut, na ta organ vložila prošnjo za obravnavo proti Turčiji, saj sta menila, da je turška vlada kršila njune pravice s tem, da ju je zaradi odklanjanja vojaške službe večkrat kazensko preganjala. Odbor ZN za človekove pravice je v svojem mnenju, objavljenem 29. marca 2012, izjavil, da »njuna zavrnitev vojaškega vpoklica temelji na verskem prepričanju« in da »sta kazenski pregon in zaporna kazen, ki sta temu sledila, kršitev njune svobode vesti in v nasprotju s 1. odstavkom 18. člena [Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah]«.

Kako so se na te jasne direktive odzvale turške oblasti? Od teh dveh ugovornikov vesti še naprej pričakujejo, da se na vsake štiri mesece * odzoveta pozivu na vpoklic, drugače sledi sodni pregon in visoke globe.

Jehovove priče v Turčiji so odločeni živeti po svetopisemski zapovedi, naj ljubimo bližnje. Ko turške oblasti vpokličejo Priče v vojaško službo, se mora vsak sam odločiti, kaj bo storil. Feti Demirtaş in drugi Priče so sami sklenili, da je nošenje orožja kršitev prej omenjene svetopisemske zapovedi in da ni v skladu z njihovo vestjo.

Ti mladi moški upajo, da bo turška vlada spoštovala svoje pravne obveze. Evropsko sodišče in odbor ZN za človekove pravice od nje pričakujeta, da bo upoštevala razsodbe in mnenja njunih organov ter da bo priznala pravico do ugovora vesti vojaški obveznosti. Dokler pa Turčija tega ne bo storila, bo ena od redkih držav v Svetu Evrope, ki ne zagotavljajo te temeljne človekove pravice.

^ odst. 10 Primer Feti Demirtaş proti Turčiji ni bil prvi primer, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo proti Turčiji glede ugovora vesti. Novembra 2011 je to sodišče razsodilo v prid Yunusa Erçepa, turškega državljana, ki je Priča in je bil v 14 letih zaradi zavračanja služenja vojaškega roka obtožen 41-krat.

^ odst. 14 Vlada je nedavno odločila, da se poziv na vpoklic pošlje na vsake tri mesece.